ZDoh-2 člen 15, 18, 90, 94, 95, 325. ZUstS člen 44.
dohodnina od dobička iz kapitala - osebna družba - pripis dobička kapitalskemu deležu družbenika - neustavnost zakonske ureditve
Zaradi razveljavitve določb ZDoh-2 je odpadla pravna podlaga za obdavčenje družbenikovega dohodka v trenutku pripisa dobička njegovemu kapitalskemu deležu. Na podlagi 44. člena ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne sme uporabiti za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, zato je sodišče tožbi ugodilo.
ZBPP člen 14. ZSVarPre člen 15. URS člen 156. ZUstS člen 44.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - lastni dogodek prosilca - dohodek iz dejavnosti - neustavnost predpisa
Ustavno sodišče je z odločbo U-I-161/12-16 ugotovilo neustavnost uporabe drugega odstavka 15. člena ZSVarPre v postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kar pomeni, da se do uveljavitve nove podzakonske materije Pravilnik o metodologiji za upoštevanje dohodka iz dejavnosti za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči uporablja tudi za ugotavljanje lastnega dohodka prosilcev, katerih mesečni dohodek iz dejavnosti je nižji od višine bruto minimalne plače.
koncesija - podelitev koncesije za opravljanje javne službe v visokem šolstvu - razpisni pogoji - tekoči posli vlade
Ker odločitev o razpisu in njegova objava nista sodila v okvir opravljanja tekočih poslov vlade, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 116. člena Ustave RS, je v nasprotju z omenjeno določbo tudi izpodbijana odločba, s katero je bilo odločeno, da se tožeči stranki koncesija za redni študij po podiplomskem študijskem programu ne dodeli.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov - retroaktivnost - neprava retroaktivnost - ustavna razveljavitev zakonske določbe
Razveljavitev 12. člena Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize po odločbi Ustavnega sodišča pomeni, da ureditev ne velja za dohodke, ki so jih davčni zavezanci prejeli v času pred uveljavitvijo tega zakona, to je v času od 1. 1. 2009 do 5. 10. 2009.
Za dohodke, prejete po uveljavitvi Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize, zakon ni retroaktiven in zato ni v nasprotju z Ustavo. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Lahko gre le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja temu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov - retroaktivnost - neprava retroaktivnost - ustavna razveljavitev zakonske določbe
Ustavno sodišče RS je z odločbo I-U-158/11 z dne 28. 11. 2013 odločilo, da se 12. člen Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize razveljavi. To pomeni, da ureditev ne velja za dohodke, ki so jih davčni zavezanci prejeli v času pred uveljavitvijo tega zakona, to je v času od 1. 1. 2009 do 5. 10. 2009 (37. točka odločbe).
ZDavP-2 člen 3, 3/4, 56, 96, 99, 99/1, 418, 418/3. URS člen 2, 33, 155.
vračilo davka - obračun obresti - obresti od preveč ali neupravičeno odmerjenega davka - za odločanje relevantni predpis - neprava retroaktivnost
Po četrtem odstavku 3. člena ZDavP-2 so obresti, ki jih odmeri davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, če ni z zakonom drugače določeno. S pojmom davek so mišljene tudi neupravičeno odmerjene in plačane zamudne obresti.
Obresti iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 po svoji vsebini niso zamudne obresti. Organ, ki je na podlagi odmerne odločbe naložil plačilo davka, ki se je kasneje izkazal za preveč ali neopravičeno odmerjenega, do dneva te ugotovitve ni bil v zamudi z vračilom davka. Za omenjeni davek je obstajala zakonita podlaga vse do trenutka odprave oziroma spremembe odmerne odločbe. Skladno z ZDavP-2 organ dolguje od dneva plačila neopravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti. Za vračanje davka se praviloma uporabljajo določbe zakona, ki veljajo oziroma se uporabljajo v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka. Ker je v času izpodbijane odločbe veljal ZDavP-2, je pravilna odločitev, da se pri odločanju o zahtevku uporabi prvi odstavek 99. člena in se obresti obračunajo po 96. členu ZDavP-2.
Z določbami ZDavP-2, na katerih temelji izpodbijana odločba, v pričakovane pravice ni poseženo na način, ki bi bil nedopusten ali nesorazmeren.
ZDavP člen 39. ZDavP-1 člen 113, 113/1, 113/2, 113/3, 113/4. ZDavP-2 člen 41, 68, 68/2, 68/3, 68/4, 68/5, 69, 69/11, 77. URS člen 33, 155.
dohodnina - odmera davka v posebnih primerih - prijava premoženja - ocena davčne osnove - dokazni standard - pisna dokumentacija - prepoved retroaktivnosti - pravica do zasebne lastnine
Tožnik nima prav, da je možno davek odmeriti le na podlagi določil Zakona o dohodnini, ne pa tudi na podlagi ZDavP-2. O tem, da slednji vsebuje tako materialnopravne kot procesne določbe, se je že večkrat izrekla sodna praksa (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 42/2010 z dne 16. 6. 2011).
Očitek retroaktivne uporabe določbe 68. člena ZDavP-2 ni utemeljen. Tožniku pravica do lastnine na spornih denarnih sredstvih ni bila kršena.
Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 ne določa, da se davek odmeri po povprečni stopnji dohodnine iz zadnje dohodninske odločbe, temveč po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Ne omejuje se na napovedane dohodke, temveč določa, da se v davčno osnovo vštevajo vsi dohodki zadnjega davčnega obdobja, torej tudi nenapovedani.
Ustavno sodišče je ugotovilo neustavnost petega odstavka 113. člena ZDoh-2 z vidika 14. člena Ustave, a s svojo odločitvijo ni poseglo v pravni položaj tožnice. Ugotavlja neustavnost davčne olajšave za čezmejne delovne migrante. Iz obrazložitve je razvidno, da ustavnopravna presoja temelji na ugotovitvi, da za njihov privilegiran davčni položaj razumni in stvarni razlogi, ki izhajajo iz narave stvari, niso izkazani. Z odločitvijo, da se peti odstavek 113. člena Zakona o dohodnini uporablja do odprave ugotovljene protiustavnosti, je zavarovalo le upravičena pričakovanja čezmejnih delovnih migrantov glede razpolaganja z njihovim neobdavčljivim delom dohodka.
Tožeča stranka ne spada med zavezance, na katere se olajšava iz petega odstavka 113. člena ZDoh-2 nanaša. Navedena določba drugačne razlage od tiste, na katero odločitev opre tožena stranka, ne omogoča. Tožena stranka po določbah ZUstS ni upravičena do vložitve zahteve za oceno, niti za vložitev pobude z začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Čim je tako, je pravilno tudi stališče, da v 153. členu ZUP ni podlage za prekinitev postopka upravnega odločanja.
ZEKom-1 člen 60, 60/8,3 243, 243/2. URS člen 2, 14, 14/2, 74. ZUP člen 43.
elektronske komunikacije - podaljšanje veljavnosti odločbe - pravni interes - načelo varstva zaupanja v pravo - načelo enakosti pred zakonom - svobodna gospodarska pobuda
Rok podaljšanja odločb je zamejen (najdlje do 25. 5. 2016). S takšnimi kavtelami je zakonodajalec upravičil prehodno ureditev, saj je sorazmerna s cilji ZEKom-1 (spremembe na področju radiofrekvenčnega spektra) in je v splošnem, javnem interesu (neprekinjeno zagotavljanje javne komunikacijske storitve končnim uporabnikom). Načelo varstva zaupanja v pravo, ki ga zagotavlja 2. člen Ustave RS, z 243. členom ZEKom-1 ni porušeno. Ob ugotovitvi, da je uzakonjena prehodna ureditev potrebna, ni kršena pravica enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), saj gre za različna dejanska stanja, ki jih je dopustno obravnavati različno, niti pravica do svobodne gospodarske pobude.
Toženka je tožnici utemeljeno odrekla položaj stranskega udeleženca, saj le-ta pogojev po 43. členu ZUP ni izkazala. Pravna korist je podana, če je oprta na zakon ali drug predpis. Zgolj dejanska korist še ne upravičuje zahteve za sodelovanje v tujem postopku. Pravna korist mora biti lastna, torej mora odločitev vplivati na strankine osebne koristi. Te pa morajo biti neposredne, takšne pa so, če obstajajo v času upravnega postopka. Drug operater v postopku podaljšanja tuje odločbe ne varuje svoje, že obstoječe pravne koristi. Potegovanje za frekvence v bodočem postopku in zgolj možnost, da bo pri tem uspešen, pa še ne pomeni pravno varovane obstoječe koristi. Gre za pričakovano pravico, ki jo bo drug operater lahko šele realiziral v postopku prerazporeditve frekvenc.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize - povratna veljava zakona - retroaktivnost - odločitev Ustavnega sodišča
Dodatna obdavčitev dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov po ZDDDČPNO sama po sebi in kolikor velja za naprej (neprava retroaktivnost) ni ustavno sporna. Sodišče tudi ne vidi, da bi bil neustrezen način obdavčitve kot tak, vključno z višino davčne stopnje, saj je meja obdavčitve z dodatnim davkom postavljena relativno visoko. V obravnavanem primeru, ko gre za izplačilo plače, pri znesku 12.500,00 EUR mesečno, kar je 8,6 kratnik povprečne plače.
V konkretnem primeru izpodbijana odločba nesporno temelji tudi na določbi 12. člena ZDDDČPNO, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo. Pri izpodbijani odločitvi so torej upoštevani vsi dohodki, ki jih je tožnik prejel od 1. januarja 2009 dalje, torej tudi prejeti pred začetkom veljavnosti zakona, na katere se ZDDDČPNO izrecno več ne nanaša in ki jih po presoji Ustavnega sodišča ni dopustno zajeti v obdavčitev. Čim pa je tako, je davek tožniku odmerjen v nasprotju z zakonom, nepravilna uporaba materialnega prava pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe ter ponovno odločanje davčnega organa v zadevi.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov - obdobje obdavčenja - napačna uporaba materialnega prava - ustavna razveljavitev zakonske določbe
Dodatna obdavčitev dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov po Zakonu o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize sama po sebi in kolikor velja za naprej, ni ustavno sporna. Neustrezen tudi ni način obdavčitve kot tak, vključno z višino davčne stopnje, saj je meja obdavčitve z dodatnim davkom postavljena relativno visoko, v obravnavanem primeru, ko gre za izplačilo plače, pri znesku 12.500 EUR mesečno, kar je 8,6-kratnik povprečne plače.
Pri izpodbijani odločitvi so bili upoštevani vsi dohodki (plače), ki jih je tožnik prejel od 1. januarja 2009 dalje, torej tudi dohodki, prejeti pred začetkom veljavnosti zakona, na katere se Zakon o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize izrecno več ne nanaša in ki jih po presoji Ustavnega sodišča ni dopustno zajeti v obdavčitev. Čim je tako, je davek tožniku odmerjen v nasprotju z zakonom, nepravilna uporaba materialnega prava pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe ter ponovno odločanje davčnega organa v zadevi.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov - retroaktivnost - neprava retroaktivnost
Zakon o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize, kolikor gre za dohodke, prejete po njegovi uveljavitvi, ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Lahko gre le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje.
Za dohodke, izplačane pred uveljavitvijo ZDDDČPNO, je Ustavno sodišče z odločbo U-I-158/11-77 z dne 28. 11. 2013 zaradi ugotovljene neskladnosti s prvim odstavkom 155. člena Ustave razveljavilo 12. člen ZDDDČPNO. Razveljavitev pomeni, da ureditev po ZDDDČPNO ne velja za dohodke, ki so jih davčni zavezanci prejeli v času pred uveljavitvijo tega zakona, to je v času od 1. 1. 2009 do 5. 10. 2009.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov - obdobje obdavčenja - ustavna razveljavitev zakonske določbe
Iz podatkov upravnega spisa ni razvidno, ali je tožnik dohodke, ki so predmet obdavčitve z izpodbijano odločbo, prejel pred ali po 5. 10. 2009. To pomeni, da so bili pri odmeri upoštevani vsi dohodki, ki jih je tožnik prejel po 1. januarju 2009 in s tem tudi dohodki, ki jih je, oziroma če jih je prejel pred začetkom veljavnosti zakona. Po navedenem izpodbijana odločba temelji tudi na določbi 12. člena Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo in je tako (lahko) bila razveljavljena pravna podlaga, na kateri temelji izpodbijana odločba.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov - retroaktivnost - neprava retroaktivnost - ustavna razveljavitev zakonske določbe
Razveljavitev 12. člena Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize po odločbi Ustavnega sodišča pomeni, da ureditev ne velja za dohodke, ki so jih davčni zavezanci prejeli v času pred uveljavitvijo tega zakona, to je v času od 1. 1. 2009 do 5. 10. 2009.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov - obdobje obdavčenja - napačna uporaba materialnega prava - ustavna razveljavitev zakonske določbe
Izpodbijana odločba temelji tudi na določbi 12. člena Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo. Pri izpodbijani odločitvi so upoštevani vsi dohodki, ki jih je tožnik prejel od 1. januarja 2009 dalje, in s tem tudi dohodki, ki jih je prejel pred začetkom veljavnosti zakona in ki jih po presoji Ustavnega sodišča ni dopustno zajeti v obdavčitev. Čim je tako, je davek tožniku odmerjen v nasprotju z zakonom, nepravilna uporaba materialnega prava pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe ter ponovno odločanje davčnega organa v zadevi.
ZDDDČPNO člen 5, 6, 12. URS člen 2, 155, 155/1. ZUstS člen 43, 44.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov - načelo zaupanja v pravo - prepoved povratne veljave pravnih aktov
Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, ta ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje, zakon pa zasleduje ustavno dopusten cilj - preprečiti pretirano nagrajevanja poslovodstev in članov nadzornih svetov v družbah, ki prejemajo državno pomoč.
Razveljavitev določbe 12. člena ZDDDČPNO po odločbi Ustavnega sodišča pomeni, da ureditev po ZDDDČPNO ne velja za dohodke, ki so jih davčni zavezanci prejeli v času pred uveljavitvijo tega zakona, to je v času od 1.1.2009 do 5.10.2009.
ZDDDČPNO člen 3, 3/2, 5, 6, 12. URS člen 2, 155, 155/1. ZUstS člen 43, 44.
dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov- načelo zaupanja v pravo - prepoved povratne veljave pravnih aktov
Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, zakon ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje.
Razveljavitev določbe 12. člena ZDDDČPNO po odločbi Ustavnega sodišča pomeni, da ureditev po ZDDDČPNO ne velja za dohodke, ki so jih davčni zavezanci prejeli v času pred uveljavitvijo tega zakona, to je v času od 1. 1. 2009 do 5. 10. 2009.
ZUP člen 9, 35-4, 138, 230, 230/2, 237, 237/2, 237/2-6. URS člen 153, 153/3. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 231.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - razpisni pogoji - obrazložitev odločbe - pravna podlaga za odločanje o pritožbi
Pravna podlaga za odločanje o pritožbi ne more biti Pravilnik, ki je podzakonski predpis. Določbo Pravilnika, ki omogoča zahtevek za preveritev utemeljenosti iz sklepa o izboru oziroma pritožbo, je mogoče uporabiti le v smislu zagotavljanja pravice stranke, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Izpodbijana odločba bi lahko bila iz tega vidika zakonita le, če bi bila tožeči stranki s prvim sklepom dana ta možnost. Če pomenita oba sklepa odločitev, sprejeto v enotnem postopku, ne gre za primer iz 4. točke 35. člena ZUP in s tem kršitev po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP niti uresničitev določil Pravilnika, pač pa za uresničitev 138. člena ZUP.
Upravni organ je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovil in ga tudi argumentirano obrazložil. Iz obrazložitve jasno izhaja katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do financiranja upoštevana in katera dejstva so bila pri tem odločilna ter kolikšno število točk je bilo pri tem glede na maksimalno možno število točk tožniku dodeljenih. Upravni organ je s svojo odločbo tožečo stranko seznanil z dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je odločil o financiranju.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - prostorski red občine - objava prostorskega reda v Uradnem listu - obvezna razlaga predpisa
Prostorski red občine je predpis, zato mora biti na podlagi prvega odstavka 154. člena Ustave RS objavljen pred začetkom veljave. Glede na prvi odstavek 154. člena Ustave šele z objavo in potekom vakacijskega roka postane predpis del veljavnega pravnega reda. Zato tudi ni mogla začeti veljati Obvezna razlaga reda. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je namreč obvezna razlaga predpisa sestavni del tega predpisa. Njena časovna veljavnost se ujema z veljavnostjo akta, ki ga razlaga.
ZDoh-2 člen 4, 90, 90/3. ZGD-1 člen 64, 79, 94, 94/1, 94/2, 95, 96. URS člen 14.
dohodnina - dohodnina od dohodka iz kapitala - zavezanec za dohodnino - družba z neomejeno odgovornostjo - kogentne določbe - družbena pogodba - pripis dobička kapitalskemu deležu družbenikov
Pri družbah z neomejeno odgovornostjo se delež dobička, ki pripade posamezniku, pripiše njegovemu deležu na podlagi samega zakona. Čim pa je pripis dobička kapitalskemu deležu družbenikov obvezen, ni podlage ne za drugačno ureditev v družbeni pogodbi in ne za drugačen sklep družbenikov o uporabi dobička.
Z dohodnino se obdavči vsako povečanje ekonomske moči in ne le izplačilo dohodka. V obdavčitev z dohodnino so zato zajeti vsi dohodki in dobički fizične osebe, ki jih je le-ta dosegla v davčnem letu, tako tisti, ki so ji bili izplačani, kot tudi tisti, ki so ji bili kako drugače dani na razpolago in med katere se zato lahko uvršča tudi pripis dobička oziroma povečanje kapitalskih deležev družbenikov. S pripisom se ne le poveča kapitalski delež družbenika, temveč je istočasno družbenik upravičen, da s svojim deležem pri dobičku (v breme kapitalskega deleža) razpolaga.
Drugačna obdavčitev družbenikov osebnih družb od tiste, ki velja za družbenike kapitalskih družb, je utemeljena v drugačnem položaju, ki ga imajo družbeniki osebnih družb glede uporabe oziroma razpolaganja z dobičkom družbe. S pripisom dobička se poveča kapitalski delež družbenika, kar pomeni, da družbenik lahko z njim razpolaga in ga v mejah, ki jih določa 96. člen ZGD-1, dvigne iz blagajne družbe, ne da bi se zahtevala odločitev skupščine oziroma ostalih družbenikov, kot je to predpisano za kapitalske družbe. Gre za možnost individualne odločitve družbenika o izplačilu dobička že na podlagi pripisa, ki se zato utemeljeno šteje za obdavčljivo razdelitev dohodka, še preden je le-ta tudi dejansko izplačan.