ZDT-1 člen 6, 28, 30, 30/5, 33, 33/2, 37,. ZSS člen 18, 18/6, 21a, 27. URS člen 14, 22, 23, 49, 49/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 31, 31/1, 35, 36. ZUP člen 81, 81/2, 82, 82/6. ZPP člen 127.
imenovanje vrhovnega državnega tožilca - postopek imenovanja - sodna pristojnost - obrazloženost odločbe - pravica do izjave - akt o imenovanju - mnenje državnotožilskega sveta - merila za izbiro - zapisnik - varstvo javnega interesa
ZDT-1 nima izrecne določbe, ki bi tožnici dala pravico do dostopa do sodnega varstva zoper izpodbijani akt Vlade. Vendar, ker mora sodišče zagotavljati sodno varstvo tožničine pravice na podlagi 23. člena Ustave v zvezi z njeno zakonsko pravico do napredovanja, Upravno sodišče ugotavlja, da ima tožnica dostop do sodnega varstva v tem sporu preko določbe osmega odstavka 37. člena ZDT-1. Po tem določilu, če ZDT-1 ne določa drugače, se glede napredovanja državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo. ZSS pa v določbi člena 21a, ki ureja vročanje odločbe Sodnega sveta o imenovanju kandidatom, ki so se prijavili na razpisano mesto, pravi, "če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v tridesetih dneh." Na tej podlagi ima tudi tožnica pravico, da sproži upravni spor zoper izpodbijani akt Vlade pred pristojnim sodiščem.
Upoštevajoč sistematično in jezikovno metodo razlage predpisov po mnenju Upravnega sodišča uvedba ZSSvet nima vpliva na spremembo pristojnosti sodišča, ko gre za napredovanje oziroma imenovanje državnega tožilca na mesto vrhovnega državnega tožilca, kajti zakonodajalec ni vzpostavil potrebne zakonske zveze med ZDT-1 in ZSSvet (vključno s prehodnimi določbami) v tem smislu, da bi se tudi za Dts smiselno uporabljale določbe o pravnih sredstvih po ZSSvet. Zato za obravnavani primer velja, da je po 21.a členu ZSS v zvezi z osmim odstavkom 37. člena ZDt-1 za obravnavo tožbe tožeče stranke pristojno Upravno sodišče in ne Vrhovno sodišče.
Ker tožeča stranka ne utemeljuje niti ne zatrjuje, da iz razlogov, ki niso v sferi njene svobodne izbire, ni mogla kandidirati za mesto dodeljene ali premeščene tožilke za delo na VDT RS, ki ga je opravljala prizadeta stranka v tem upravnem sporu kot višja državna tožilka na VDT RS, upoštevanje dosedanjega dela izbrane (imenovane) kandidatke na VDT RS v razpisnem postopku ni diskriminatorno ali arbitrarno, ampak ima lahko povsem razumno (objektivno in zato opravičeno) podlago. Kajti v skladu z namenom zakonodajalca bi bilo sploh zaželeno, da se razvrstitev po vrstnem redu in izbira kandidatk opravi na podlagi konkretnih potreb oziroma značilnosti razpisanega delavnega mesta in aktualnega stanja in strokovnih prioritet na predmetnem tožilstvu tako da pristojni organ zakonske kriterije oziroma podzakonska merila upošteva zlasti v povezavi z značilnostmi dela, ki ga bo opravljala kandidatka in aktualnih potreb na predmetnem tožilstvu, ne pa da zavrnitev kandidata temelji zgolj na abstraktni primerjavi delovnih sposobnosti, strokovnega znanja, opravljenega dela pri izvrševanju funkcije sposobnosti ustnega in pisnega izražanja sposobnosti logičnega in analitičnega mišljenja, osebnih lastnosti in socialnih veščin.
ZPP člen 82. ZZZDR člen 120, 213. ZUP člen 221, 290, 290/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 8/2. URS člen 15, 15/3, 22, 35. ZUS-1 člen 63, 63/2, 63/2-2.
odvzem otroka staršem - oddaja otroka v zavod - otrokova korist - postavitev začasnega zastopnika - navzkrižje interesov - javni interes - načelo sorazmernosti - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - kršitev pravice do izjave
Organa prve in druge stopnje sta po presoji sodišča materialno pravo (ZZZDR) pravilno uporabila v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi ter sta pri tem pravilno upoštevala tudi relevantne instrumente varstva človekovih pravic predpisov (KOP in EKČP), pri čemer sta pri odločanju v konkretnem primeru dala prednost otrokovim pravicam mld. A.A. pred pravico tožnice do družinskega življenja, zato je sodišče tožbo zavrnilo.
ZVOP-1 člen 20, 20/1, 20/5, 20/7, 157, 157/1. ZUS-1 člen 2, 7, 65, 65/1, 66, 67, 67/1. URS člen 120, 153. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 18, 26, 34, 39. Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv člen 7.
O obveznosti tožnika, da pri izvajalcih javne službe prevzame odpadno komunalno embalažo, se ne odloča z upravno odločbo.
Tožnik je dolžan prevzemati (le) takšno količino odpadkov, kot so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo, s katerimi ima tožnik sklenjene pogodbe, dali na trg.
Tožnika kot zasebnega gospodarskega subjekta ni mogoče prisiliti k sklenitvi pogodb, bodisi z zavezanci za ravnanje z odpadki (tj. s povzročitelji odpadkov), bodisi z izvajalci javne službe, saj je to stvar njihovega svobodnega urejanja. Lahko pa, kolikor se izkaže, da zaradi nesklenjenih pogodb izpolnjevanje obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja ni (več) možno, predlaga ministrstvu odvzem okoljevarstvenega dovoljenja (4. točka prvega odstavka 157. člena ZVO-1).
Za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo odškodnine, zaradi izvršitve odločbe o višini prevzema odpadne embalaže, kot je bil zavezan z izpodbijano odločbo, v tem postopku upravnega spora ni podlage.
ZUS-1 člen 3, 4, 4/1, 32, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 126.
dovoljenost upravnega spora - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - kršitev ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Odločanje o ukrepih, ki jih predlaga tožnica, kot tudi odločanje o ukrepih, ki naj zagotovijo odločitev sodišča brez nepotrebnega odlašanja, po izrecnih zakonskih določbah sodi v pristojnost okrožnega sodišča in glede navedeno določbo 126. člena Ustave RS pomeni odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. To pomeni, da po 3. členu ZUS-1 ne gre za upravne akte v smislu tega zakona, in to tudi v primeru, ki bi v kontekstu upravne odločbe pomenil tako imenovani "molk organa", ko namreč pristojno sodišče odločbe ni izdalo v predpisanem roku.
Izdaja začasne odredbe je smiselno vezana na uvedbo in tek upravnega spora, kar pomeni vloženo tožbo, ki je uspešno prestala predhodni preizkus.
Določbe od 20. do 34. člena ZDoh-2 urejajo prejemke, ki so oproščeni plačila dohodnine, vendar pa med njimi ni mogoče najti družinske pokojnine. Zato je le-ta brez dvoma dohodek zavezanca, ki je predmet obdavčitve. Družinska pokojnina se sicer, glede na pogoje, pod katerimi se pridobi ta pravica, v veliki meri približuje vlogi, ki jo ima preživnina, vendar kljub temu ni preživnina, kakor le-to opredeli ustrezni področni zakon.
Določbe od 20. do 34. člena ZDoh-2 res urejajo prejemke, ki so oproščeni plačila dohodnine, vendar pa med njimi ni mogoče najti družinske pokojnine. 29. člen ZDoh-2 določa, da se dohodnine ne plača od preživnine, ki jo prejme fizična oseba na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju, sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Družinska pokojnina se sicer, glede na pogoje, pod katerimi se pridobi ta pravica, v veliki meri približuje vlogi, ki jo ima preživnina, vendar kljub temu ni preživnina, kakor le-to opredeli ustrezni področni zakon.
brezplačna pravna pomoč - odmera stroškov in nagrade odvetniku - odvetniška tarifa - svobodna gospodarska pobuda
V primerih obvezne obrambe in obveznega zastopanja odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih ta tudi v celoti financira. Odvetniki v tem delu opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato določanje cen teh storitev ne more biti v neskladju z ustavno pravico do proste gospodarske pobude.
URS člen 125, 153, 153/3. ZUreP-1 člen 32, 32/1. ZUP člen 213, 213/2, 225, 225/3.
ustanovitev služnosti v javno korist - pogoji za ustanovitev služnosti - exceptio illegalis - prostorski akti - državni lokacijski načrt - sodelovanje javnosti - stroški postopka - zamudne obresti - začetek tega zamudnih obresti
Ustavnost ter zakonitost podzakonskih predpisov presojajo v primeru ugovorov stranke v postopkih, ki tečejo pred njimi, sodišča, ki morajo, če presodijo, da podzakonski predpisi niso v skladu z ustavo ali zakoni, odkloniti njihovo uporabo (exceptio illegalis).
Ker je sprejeta Uredba o državnem lokacijskem načrtu po javni razgrnitvi in obravnavi deloma spremenila prvotno predvideno ureditveno območje državnega lokacijskega načrta tako, da je predvidela med drugim potek trase tudi po zemljišču v lasti tožnikov - kar predstavlja nov poseg v prostor, ki ni bil javno razgrnjen in obravnavan - se tožnika po presoji sodišča s predvideno novo ureditvijo nista mogla seznaniti in nanjo tudi nista mogla odreagirati. Pri sprejemu obravnavanega prostorskega akta tako ni bila upoštevana določba prvega odstavka 32. člena ZUreP-1, ki določa obveznosti pripravljavca prostorskega akta v primeru, ko pride po javni razgrnitvi in obravnavi predloga do pomembnih sprememb prvotno predvidenih prostorskih rešitev. Po omenjeni določbi je treba v primeru, ko se prostorski akt na podlagi stališč do pripomb in predlogov iz javne razgrnitve tako spremeni, da nove rešitve niso več skladne s programskimi izhodišči iz programa priprave prostorskega akta (ki, kot že obrazloženo, določa tudi okvirno ureditveno območje), predlog prostorskega akta ponovno razgrniti in obravnavati.
vodno dovoljenje - nadomestilo za rabo vode - vodna pravica - retroaktivnost - javna korist
Zakonska ureditev ZV-1C, tudi sporna "retroaktivnost" določb na katerih temelji izpodbijana odločitev, po presoji sodišča izpolnjuje vse pogoje iz drugega odstavka 155. člena Ustave RS. Posebna javna korist je bila ugotovljena že v zakonodajnem postopku (Poročevalec DZ z dne 6. 9. 2013 stran 8 in 10 oziroma z dne 25. 9. 2013, EPA 1398-VI, stran 7 in 10).
Zakon s plačili za nazaj ni posegel v pridobljene pravice, ker pred uzakonjeno obveznostjo pridobitve vodne pravice le-te ne bi smeli uporabljati.
V javnem interesu je enakopravno obravnavanje vseh vlagateljev, tako tistih, ki so jim bile koncesije že podeljene kot tisti, ki jim še niso bile podeljene. Tako se tistim, ki so koncesnino že plačevali obremenitev ne bo povečala, vlagateljem, ki pa nimajo sklenjene koncesijske pogodbe, pa se bo koncesnina odmerila na enak način ter na enaki osnovi in višini kakor prvim.
Ker tožnik, čeprav je bil ustrezno opozorjen, da bo njegova tožba zavržena, če v danem roku ugotovljenih pomanjkljivosti (skupne) tožbe ne bo ustrezno odpravil, pozivu sodišča ni sledil in v danem roku ni odpravil ugotovljenih pomanjkljivosti (skupne) tožbe, ki tako še vedno ostaja nepopolna in nerazumljiva, zato je sodišče moralo tožnikovo nepopolno in nerazumljivo (skupno) tožbo zavreči iz procesnih razlogov.
upravičenec do brezplačne pravne pomoči - odvetnik - namen brezplačne pravne pomoči - pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje - načelo enakosti
Namen BPP, izražen v prvem odstavku 1. člena ZBPP, to je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, je pogojen samo z upoštevanjem socialnega položaja prosilca. Iz navedene določbe izrecno izhaja, da je zakonodajalec pravico do sodnega varstva po tem zakonu utemeljil z načelom enakopravnosti, torej enakostjo prosilcev v varstvu njihovih pravic. Zakonodajalec bi v mejah svoje pristojnosti lahko določil kriterije, na podlagi katerih bi posameznim upravičencem iz 10. člena ZBPP omejil dostop do BPP tudi izven ugotavljanja v zakonu opredeljenih pogojev za dodelitev BPP (subjektivnih in objektivnih pogojev), vendar ob upoštevanju določbe 1. člena ZBPP stvarni razlog, ki bi pravico do zaprošene BPP prosilcu omejeval zaradi njegove izobrazbe oziroma poklica, ki ga opravlja, iz zakona ne izhaja. Prav tako iz zakona ne izhaja dovoljenje za odstop od siceršnjih pravic dodeljevanja BPP (morebitna diskrecijska pravica organa za BPP).
namen brezplačne pravne pomoči - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - odvetnik - pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje - načelo enakosti
Tožena stranka na podlagi določb ZBPP, predvsem določbe 1. člena v povezavi z 10. členom ZBPP, za odklonitev zaprošene BPP, v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, samo na podlagi prosilčeve izobrazbe oziroma poklica odvetnika, ni imela utemeljenega razloga. Na drugačen zaključek ne vpliva ugotovitev tožene stranke, da je tožnik uvrščen na seznam izvajalcev BPP.
javni razpisi - razpisni pogoj - nevladna organizacija - verska skupnost in podobne verske organizacije - pravnoorganizacijska oblika - neenako obravnavanje
S tem, ko je Javni razpis določil, da se nanj lahko prijavijo le subjekti (nevladne organizacije), ki so ustanovljeni na podlagi zakonov, ki urejajo društva, ustanove in (zasebne) zavode, je kot kriterij za razlikovanje dejansko uporabil kriterij njihove pravno organizacijske oblike (statusne organiziranosti). Ta kriterij pa tožnico, ki je registrirana v Republiki Sloveniji in je subjekt njenega pravnega reda, postavlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi podobnimi dobrodelnimi (nevladnimi) organizacijami v državi ter ji v primerjavi z njimi onemogoča s 13. členom v zvezi z drugim odstavkom 2. člena Sporazuma zagotovljeno enako obravnavo.
URS člen 15, 23, 44, 58. ZUPPJS17 Zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju (2016) člen 9, 9/3. ZVis člen 24, 24/2, 24/6, 24/10. Statut Univerze v Ljubljani (2005) člen 69.
visoko šolstvo - prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi - dekan - predčasno prenehanje mandata - razlaga predpisa - test sorazmernosti - exceptio illegalis - nezakonit upravni akt
V predmetni zadevi gre za širši okvir volilnega sistema, za katerega veljajo temeljna volilna načela, ki izražajo demokratično naravo volitev, in ki izhaja tudi iz načel pravne države ter iz načela enakosti pred zakonom, enakopravnosti in svobode volilne pravice, ki pa se v konkretnem primeru navezuje tudi na ustavno načelo avtonomije državne univerze.
Strogi test sorazmernosti je v konkretnem primeru potreben ne samo iz razloga, ker gre za poseg v ustavno pravico tožnika iz 44. člena Ustave, ampak ker izpodbijani akt o predčasnem prenehanju mandata dekana zadeva „kadrovsko strukturo“ fakultete kot članice državne univerze, kar pomeni, da izpodbijani akt zadeva tudi ustavno določbo o avtonomnosti državne univerze. Dejstvo, da je izpodbijani akt izdal organ državne univerze, ne pomeni, da nedopustnega posega v avtonomijo fakultete ni oziroma da ga sploh ne more biti; tak poseg lahko stori tudi organ univerze z določeno (napačno) razlago in uporabo zakonodajnega akta, v konkretnem primeru je to ZUPPJS17.
Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni poskušala razlagati in uporabiti ZUPPJS17 v skladu z Ustavo in načelom sorazmernosti, čeprav je ustavi-skladna razlaga zakona v konkretnem primeru možna in deloma razvidna iz pretekle sodne prakse ustavnega sodišča v primerljivih zadevah.
V kontekstu varčevalnih ukrepov je za konkretno enoletno obdobje predčasno prenehanje mandata dekana ločena pravna okoliščina od prenehanja delovnega razmerja kot visokošolskega učitelja na tej isti članici univerze in torej gre za samostojno pravno okoliščino, ki je posebej zavarovana s pravom o človekovih pravicah. Zato bi moral zakonodajalec, če bi hotel v skladu z Ustavo predčasno prenehanje mandata dekana vezati na prenehanje njegovega delovnega razmerja kot visokošolskega učitelja na tej isti članici, to izrecno predpisati, pa tega ni storilv kontekstu varčevalnih ukrepov za konkretno enoletno obdobje predčasno prenehanje mandata dekana ločena pravna okoliščina od prenehanja delovnega razmerja kot visokošolskega učitelja na tej isti članici univerze in torej gre za samostojno pravno okoliščino, ki je posebej zavarovana s pravom o človekovih pravicah. Zato bi moral zakonodajalec, če bi hotel v skladu z Ustavo predčasno prenehanje mandata dekana vezati na prenehanje njegovega delovnega razmerja kot visokošolskega učitelja na tej isti članici, to izrecno predpisati, pa tega ni storil.
ZRud-1 člen 49, 52, 53, 54, 155. Uredba o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (2011) člen 36. URS člen 15, 74.
rudarstvo - rudarska koncesnina - plačilo rudarske koncesnine - za odločitev relevanten predpis - retroaktivnost - poseg v pričakovane pravice - svobodna gospodarska pobuda
Iz določbe drugega odstavka 52. člena ZRud-1 jasno izhaja, da je določitev višine rudarske koncesnine predmet normativnega urejanja. Na podlagi zakonskega pooblastila mora namreč Vlada RS izdati uredbo, ki določi način in pogoje plačevanja rudarske koncesnine, pri njenem sprejemanju pa sopogodbenik koncesijske pogodbe (koncesionar) nima nobene vloge ali vpliva. Določitev višine rudarske koncesnine torej ni v dispoziciji pogodbenih strank in zato ni predmet svobodnega pogodbenega oblikovanja pravic in obveznosti.
razpis javne dražbe - subsidiarni upravni spor - začasna odredba - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopkov pred rednimi sodišči in tam sprejetimi odločitvami. 4. člena ZUS-1 v povezavi s 175. členom Ustave RS pa tudi ni mogoče razlagati tako, kot zatrjuje tožeča stranka v tožbi, da ima zaradi tega, ker ne more vplivati na odločitev stečajnega upravitelja glede prodaje spornega premoženja, vselej možnost upravnega spora. Morebitne kršitve lahko tožeča stranka uveljavlja s pravnimi sredstvi v okviru sodnega postopka (kar je storila z vložitvijo revizije v pravdnem postopku, v katerem se presoja utemeljenost njenih navedb v zvezi z lastništvom sporne nepremičnine), po izčrpanju teh sredstev pa ima v vsakem primeru, če meni, da gre za kršitev ustavnih pravic, ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem.
ZVOP-1 člen 6, 30, 30/1, 30/1-2, 30/1-3, 36, 36/1, 36/2. URS člen 38.
varstvo osebnih podatkov - zbirka osebnih podatkov - obrazložitev odločitve
Sodišče opozarja na stališče o dosegu pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, ki se nanaša izključno na osebne podatke, ne pa na celotne listine, ki take podatke vsebujejo. Jasna in določna obrazložitev, zakaj gre za take podatke, je zato v obravnavanem primeru toliko pomembnejša, toženka pa bi jo po presoji sodišča zlahka oprla tudi na opis oziroma naravo podatka, ne da bi podatek povzela po vsebini in ga s tem že vnaprej razkrila.
Po presoji sodišča ne 30. člen ZVOP-1, ne katera druga določba tega zakona, glede pravice do vpogleda v lastne osebne podatke ne daje podlage za razlikovanje med podatki, ki jih je upravljavec osebnih podatkov zbral sam, in podatki, ki so mu bili posredovani iz drugih zbirk. Odločilno je zgolj to, da gre za osebne podatke prosilca, ki so uvrščeni v zbirko osebnih podatkov, ki jo upravlja zavezanec. Sodišče ponavlja, da gre za izraz temeljne ustavne pravice varstva osebnih podatkov, ki jih je zakonodajalec v skladu s tem v prvi točki prvega odstavka 6. člena ZVOP-1 opredelil zelo široko, zato mora za kakršnokoli omejitev te pravice obstajati jasna in izrecna pravna podlaga.
Uredba o odpadni električni in elektronski opremi (2015) člen 17, 17/2, 25, 25/1, 25/2, 27, 27/1, 27/2, 34, 34/1. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 120, 153.
ravnanje z odpadki - določitev deležev - načelo zakonitosti - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
V obravnavani zadevi je toženka na podlagi prvega odstavka 34. člena Uredbe o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) z izpodbijanim sklepom objavila deleže izpolnjevanja obveznosti, za katere morajo nosilci skupnega načrta za leto 2017 zagotoviti zbiranje in obdelavo OEEO. S tem po presoji sodišča ni odločala o kakšni tožnikovi obveznosti. Obveznost tožnika, da zagotavlja zbiranje in obdelavo OEEO je urejena v Uredbi (27. člen Uredbe), pri tem pa gre za splošno in abstraktno ureditev obveznosti v predpisu in ne za odločitev o tej obveznosti v konkretnem primeru.
javni uslužbenec - javni natečaj - obvestilo o neuspelem javnem natečaju za prosto delovno mesto - svoboda dela - kršitev človekovih pravic - enako varstvo pravic
Po določbi 49. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljena pravica do enake dostopnosti do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji, ne pa tudi, da bo določen kandidat izbran na delovno mesto, za katerega se poteguje. Okoliščin, ki bi kazale na kršitev navedene pravice, tožnica ne navaja. Tožničina vloga je namreč bila obravnavana, v skladu z določbami ZJU pa tožena stranka ni bila dolžna nikogar izbrati.
Ker torej v razpisnem postopku ni bil izbran nihče ob prijavljenih kandidatov, v obravnavnem primeru tudi z obvestilom ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave RS. Navedena določba je procesna in zagotavlja jamstva v postopkih, ki pomenijo odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristi, torej v postopkih, ki se končajo z odločitvijo, s katero se posega v pravni položaj posameznika, zato je lahko zgolj tak akt obremenjen z napako, ki pomeni kršitev navedene ustavne pravice. Po določbah ZJU pa ni predpisano, da bi moralo biti obvestilo obrazloženo, niti takšna zahteva ne izhaja iz narave sprejete odločitve, saj v postopku ni bilo odločeno o nobeni tožničini pravici.
Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 19/6, 26, 26/1, 2, 39, 39/3. URS člen 120, 153. ZUS-1 člen 2, 2/2. ZVO-1 člen 157, 157/1.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - določitev deležev za prevzemanje odpadne embalaže - upravna zadeva - načelo zakonitosti - okoljevarstveno dovoljenje
Odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar.
O obveznosti tožnika, da pri izvajalcih javne službe prevzame odpadno komunalno embalažo, se ne odloča z upravno odločbo.
Oblastveni posamični akt, ki tožniku nalaga obveznost prevzemanja odpadne embalaže, je namreč okoljevarstveno dovoljenje, ki je bilo tožniku izdano za ravnanje z odpadno embalažo. V skladu s tem okoljevarstvenim dovoljenjem mora tožnik zagotavljati redno prevzemanje in zbiranje vse odpadne embalaže, za katero mu je embaler, pridobitelj blaga, proizvajalec oziroma pridobitelj embalaže, trgovec ali končni uporabnik brez predhodnega dobavitelja s pogodbo prepustil svoje obveznosti ravnanja z odpadno embalažo.