ZDT-1 nima izrecne določbe, ki bi tožnici dala pravico do dostopa do sodnega varstva zoper izpodbijani akt Vlade. Vendar, ker mora sodišče zagotavljati sodno varstvo tožničine pravice na podlagi 23. člena Ustave v zvezi z njeno zakonsko pravico do napredovanja, Upravno sodišče ugotavlja, da ima tožnica dostop do sodnega varstva v tem sporu preko določbe osmega odstavka 37. člena ZDT-1. Po tem določilu, če ZDT-1 ne določa drugače, se glede napredovanja državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo. ZSS pa v določbi člena 21a, ki ureja vročanje odločbe Sodnega sveta o imenovanju kandidatom, ki so se prijavili na razpisano mesto, pravi, "če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v tridesetih dneh." Na tej podlagi ima tudi tožnica pravico, da sproži upravni spor zoper izpodbijani akt Vlade pred pristojnim sodiščem.
Upoštevajoč sistematično in jezikovno metodo razlage predpisov po mnenju Upravnega sodišča uvedba ZSSvet nima vpliva na spremembo pristojnosti sodišča, ko gre za napredovanje oziroma imenovanje državnega tožilca na mesto vrhovnega državnega tožilca, kajti zakonodajalec ni vzpostavil potrebne zakonske zveze med ZDT-1 in ZSSvet (vključno s prehodnimi določbami) v tem smislu, da bi se tudi za Dts smiselno uporabljale določbe o pravnih sredstvih po ZSSvet. Zato za obravnavani primer velja, da je po 21.a členu ZSS v zvezi z osmim odstavkom 37. člena ZDt-1 za obravnavo tožbe tožeče stranke pristojno Upravno sodišče in ne Vrhovno sodišče.
Ker tožeča stranka ne utemeljuje niti ne zatrjuje, da iz razlogov, ki niso v sferi njene svobodne izbire, ni mogla kandidirati za mesto dodeljene ali premeščene tožilke za delo na VDT RS, ki ga je opravljala prizadeta stranka v tem upravnem sporu kot višja državna tožilka na VDT RS, upoštevanje dosedanjega dela izbrane (imenovane) kandidatke na VDT RS v razpisnem postopku ni diskriminatorno ali arbitrarno, ampak ima lahko povsem razumno (objektivno in zato opravičeno) podlago. Kajti v skladu z namenom zakonodajalca bi bilo sploh zaželeno, da se razvrstitev po vrstnem redu in izbira kandidatk opravi na podlagi konkretnih potreb oziroma značilnosti razpisanega delavnega mesta in aktualnega stanja in strokovnih prioritet na predmetnem tožilstvu tako da pristojni organ zakonske kriterije oziroma podzakonska merila upošteva zlasti v povezavi z značilnostmi dela, ki ga bo opravljala kandidatka in aktualnih potreb na predmetnem tožilstvu, ne pa da zavrnitev kandidata temelji zgolj na abstraktni primerjavi delovnih sposobnosti, strokovnega znanja, opravljenega dela pri izvrševanju funkcije sposobnosti ustnega in pisnega izražanja sposobnosti logičnega in analitičnega mišljenja, osebnih lastnosti in socialnih veščin.
Zakonska ureditev ZV-1C, tudi sporna "retroaktivnost" določb na katerih temelji izpodbijana odločitev, po presoji sodišča izpolnjuje vse pogoje iz drugega odstavka 155. člena Ustave RS. Posebna javna korist je bila ugotovljena že v zakonodajnem postopku (Poročevalec DZ z dne 6. 9. 2013 stran 8 in 10 oziroma z dne 25. 9. 2013, EPA 1398-VI, stran 7 in 10).
Zakon s plačili za nazaj ni posegel v pridobljene pravice, ker pred uzakonjeno obveznostjo pridobitve vodne pravice le-te ne bi smeli uporabljati.
V javnem interesu je enakopravno obravnavanje vseh vlagateljev, tako tistih, ki so jim bile koncesije že podeljene kot tisti, ki jim še niso bile podeljene. Tako se tistim, ki so koncesnino že plačevali obremenitev ne bo povečala, vlagateljem, ki pa nimajo sklenjene koncesijske pogodbe, pa se bo koncesnina odmerila na enak način ter na enaki osnovi in višini kakor prvim.