KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078943
URS člen 20, 20/1, 22, 23, 25, 29. ZKP člen 2, 5, 16, 17, 184, 184/1, 184/2, 184/3, 201, 201/1, 201/1-3, 272, 272/2. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3.
podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost - pravica do obrambe - obtožnica - nezakonito pridobljen dokaz - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog
Preiskava se ne konča s sodno odločbo, temveč z dopisom, s katerim preiskovalni sodnik pošlje sodni spis državnemu tožilcu. Slednje praviloma stori po spoznanju, da je dejansko stanje zadeve v zadostni meri razjasnjeno, da tožilcu omogoča odločitev o nadaljevanju postopka z vložitvijo obtožnice oziroma z odstopom od pregona. Vendar pa je preiskovalni sodnik izrecno omejen z drugim stavkom prvega odstavka 184. člena ZKP, kadar je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več dopustno podaljšati. Časovno je omejen tudi državni tožilec (tretji odstavek 184. člena ZKP), ki mora obtožnico, v kateri predlaga podaljšanje pripora, vložiti najmanj 5 dni pred iztekom pripora.
Iz pritožbenih navedb zagovornic je jasno, da ocena o domnevni nezakonitosti dokazov predpostavlja podrobno razčiščevanje okoliščin v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo, zato ni mogoče soglašati z obrambnim stališčem, da je že na prvi pogled jasna nezakonitost dokazov.
Zagovornik ne more uspeti z navedbami, da je bila hudodelska združba razbita, prepovedana droga zasežena, obdolženec pa nima ne sredstev za nadaljevanje očitanih kaznivih dejanj ne možnosti in povezav, da bi lahko ponovno nabavil prepovedano drogo, prav tako nima sredstev za njihovo nadaljnjo prodajo. Nevarnost ponovitve se namreč ne nanaša nujno na ponovitev kaznivega dejanja v točno določeni obliki, torej z istimi soobdolženci oziroma v istem izvršitvenem načinu, temveč na ponovitev istovrstnega kaznivega dejanja oziroma dejanja, ki je z obravnavanim v neki smiselni vsebinski zvezi.
Kršitve pravice do vpogleda v spis ni mogoče enačiti z neposredovanjem celotnega spisa obdolženčevi obrambi in nezmožnostjo izdelave kopij.
DZ člen 141, 141/1, 141/8. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
sprememba ureditve stikov - spremenjene razmere - načelo otrokove koristi - predlog za začasno odredbo - kršitev pravice do obravnavanja - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih
Po določbi prvega odstavka 141. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) ima otrok pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo koristi otroka. Sodišče izda novo odločbo o stikih s starši, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka (osmi odstavek 141. člena DZ).
dogovor o plačilu odvetniških storitev - ustni dogovor - konvalidacija ustne pogodbe - gospodarski spor majhne vrednosti
Ker je bilo materialno pravo v tem postopku pravilno uporabljeno (kot je pojasnjeno v predhodni obrazložitvi te sodbe), dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pa, ob dejstvu, da gre za spor majhne vrednosti, ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja.
Vendar izpostavljeno izhodišče glede pravnih posledic toženčeve pasivnosti ne pomeni, da je za utemeljenost zahtevka po tožbi iz prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP potrebna zgolj tožnikova navedba, da je imetnik ločitvene pravice, ki je bila prerekana s strani drugega upnika. Vprašanje pridobitve ločitvene pravice spada v sfero uporabe materialnega prava, saj predstavlja ločitvena pravica pravico upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (drugi odstavek 19. člena ZFPPIPP).
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - predlog za izločitev sodnika - domneva o nepristranskosti sodnikov - predlog za prenos krajevne pristojnosti - nenavzočnost obdolženca na glavni obravnavi - modifikacija obtožnega akta - zavrnitev dokaznih predlogov - dopolnilna norma - zastaranje kazenskega pregona
Upoštevaje ustavnosodno prakso se nepristranskost sodnika (v tem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem. Za izpodbijanje te domneve pa so potrebni trdnejši dokazi kot za obrambo neugodne procesne odločitve in vložitev kazenske ovadbe zoper razpravljajočo sodnico, kar izpostavlja pritožba. Pomembno je izpostaviti, da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti. Okoliščina, da je obramba nezadovoljna z odločitvijo sodišča glede sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ker ni bil sprejet ugovor absolutnega zastaranja kazenskega pregona in ker je sodišče samo zavrglo predlog za izločitev državnega tožilca (kar vse je v nadaljevanju glede na pritožbeno grajanje preizkušano in obrazloženo), ne zadostuje za sklep o kršitvi nepristranskosti sodnika. Nestrinjanje s sodničinim načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami ni razlog za dvom v nepristranskost sodnice, temveč je lahko podlaga za vlaganje pravnih sredstev. Neutemeljena so tudi izvajanja pritožbe, ki poskušajo izločitev razpravljajoče sodnice doseči z vložitvijo kazenske ovadbe zoper njo in to ponovno zaradi nestrinjanja z njenimi procesnimi odločitvami. Zato so izvajanja pritožbe, ki tudi sicer okoliščin, ki bi vzbudile dvom v nepristranskost sodnice, z ničemer ne konkretizira, saj polemizira z razlogi oziroma dejanskimi zaključki prvostopenjske sodbe in se ne strinja s procesnim vodenjem razpravljajoče sodnice, neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je v točki 10 prepričljivo in zadostno pojasnilo tudi razloge za zavrženje ponovno podanega predloga za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je obdolženi vložil skupaj s predlogom za izločitev razpravljajoče sodnice dne 16. 11. 2023. Pri tem je utemeljeno navajalo, da je obdolženi ob tem, da je vložil več kazenskih ovadb zoper osebe, ki so sodelovale v predkazenskem in kazenskem postopku, podal tudi več predlogov za prenos krajevne pristojnosti (pred tem z vlogo 15. 5. 2023) in v prvem sojenju (30. 8. 2019, 17. 9. 2019), v katerih navaja bistveno enake razloge, o katerih je bilo s strani Vrhovnega sodišča RS že večkrat odločeno in obdolžencu pojasnjeno, da razlogi, ki jih navaja, ne predstavljajo tehtne podlage za prenos krajevne pristojnosti. Takšno postopanje obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot nedopustno in očitno usmerjeno zgolj v zavlačevanje postopka ter pomeni zlorabo procesnih pravic.
V pritožbi zatrjevane kršitve niso podane. Sodnik sme v skladu s prvim odstavkom 307. člena ZKP odločiti, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, če je bil pravilno vabljen, če svojega izostanka ni opravičil oziroma sodišče njegovega opravičila ni sprejelo kot utemeljenega, če je bil predhodno zaslišan, če je bil navzoč njegov zagovornik (formalni pogoji) in če njegova navzočnost ni bila nujna (materialni pogoj). Sodišče prve stopnje je v točkah 11 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj so bili izpolnjeni vsi navedeni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti, ti pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da se je obdolženec pravici do aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi očitno odpovedal.
Drugi pogoj, ki ga pritožba neuspešno izpodbija, je, da je bila obdolženčeva navzočnost na narokih za glavno obravnavno dne 28. 9. 2023, 16. 11. 2023, 29. 11. 2023 in 5. 12. 2023 nujna. Tega standarda zakonsko besedilo dodatno ne opredeljuje, temveč napolnitev vsebine prepušča sodni praksi. Za oceno, da obdolženčeva navzočnost ni nujna je tako ključno, da je bil predhodno zaslišan na sodišču (ne glede na to, v katerih fazi postopka) in da mu je bila dana možnost aktivne obrambe z vidika, da se na glavni obravnavi izjavi o obtožnem aktu in dokazih, ki ga bremenijo, vsaj enkrat v postopku pa mora imeti možnost, da se sooči z zanj obremenilnimi pričami in jih zasliši, še posebej, če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na njihove izjave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078971
KZ-1 člen 86, 86/11.
delo v splošno korist - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - prestajanje zaporne kazni
Pritožbeno upravičevanje neopravljenega dela v splošno korist zaradi prestajanja kazni zapora na temelju druge kazenske zadeve je zatorej zavajajoče ter kot takšno ne more vplivati na drugačne pravne in dejanske zaključke od prvostopenjsko sprejetih.
Pritožbeno izpostavljeni očitek, da prvostopenjsko sodišče kljub zahtevi obrambe po zaslišanju domnevno neposredne priče, ki je v danem primeru očitno ključen dokaz, tega ni storilo, se iz gledišča postopkovne pravičnosti pokaže kot tehten in utemeljen. Sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov resda samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar pa ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.
Skrbno ravnanje v skladu z Ustavo in zakonom od sodnika zahteva, da se prepriča, ali je to, kar obdolženi priznava, dejansko to, kar izhaja iz dokaznega materiala v obtožnem aktu, in, ali oboje ustreza pravni kvalifikaciji v obtožnem aktu. Če o tem ostane kakršenkoli dvom, domneva nedolžnosti zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri lahko dejansko stanje natančno razišče. Vzporedno opozarja pritožbeno sodišče na določbo drugega odstavka 3. člena ZKP, da sme sodišče obsoditi obtoženca samo, če je o njegovi krivdi prepričano.
ZST-1 člen 1, 1/3, 34, 34/1. ZKP člen 126, 126/2. ZUP člen 87, 87/3, 87/4, 93.
plačilo sodne takse - prepozen predlog za obročno plačilo sodne takse - vročitev plačilnega naloga - fikcija vročitve - vročanje osebi, ki je na prestajanju kazni
Vročanje po določbi 87. člena ZUP je bilo pravilno in zakonito, saj glede na podatke iz uradnih evidenc obsojenki ob poskusu vročitve plačilnega naloga (še) ni bila odvzeta prostost, kot to neutemeljeno navaja obsojenka, zato vročanje po določbi 93. člena ZUP, skladno s katero se osebam, ki jim je vzeta prostost, dokumenti vročajo po upravi zavoda v katerem so, v konkretnem primeru ni prišlo v poštev.
ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - ugotavljanje dejanskega stanja - nezmožnost izpolnitve
Ob umanjkanju kakršnihkoli podatkov o premoženjskem stanju obsojenca pa ni mogoče narediti zaključka, da slednji objektivno ni bil zmožen poravnati relativno majhnega zneska (350,00 EUR) oškodovancu. Še manj pa je na podlagi v izpodbijanem sklepu navedenih okoliščin mogoče sklepati o obsojenčevi bodoči zmožnosti izpolnitve posebnega pogoja, saj je njegovo premoženjsko stanje v prihodnosti negotovo, medtem ko neznano prebivališče obsojenca na njegovo (sedanjo ali bodočo) zmožnost izpolnitve posebnega pogoja nima prav nobenega vpliva.
ZSICT člen 45. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 39/3, 40, 40/1, 42, 42/1, 42/2, 45, 47, 47/5, 49, 49/3, 49/4, 51. ZIZ člen 38.
cenitev vrednosti nepremičnine - zahtevnost mnenja oziroma cenitve - cenilno poročilo - dodatna dokumentacija - stroški in nagrada sodnega cenilca - stroški za čas potovanja na ogled
Cenilec se neupravičeno zavzema za uskladitev plačila po 51. členu Pravilnika. Pravilno in skladno s stališči sodne prakse je stališče sodišča prve stopnje, da višine plačila za opravljeno cenitev ni mogoče uskladiti neposredno z uporabo zgoraj citirane določbe zgolj na podlagi podatkov Statističnega urada RS o letni stopnji rasti cen življenjskih potrebščin. Iz besedila te določbe takšnega pooblastila sodišču ni mogoče razbrati. V zadnjem stavku 51. člena Pravilnika uporabljena besedna zveza "od uveljavitve zadnjega zvišanja," po stališču pritožbenega sodišča potrjuje stališče sodišča prve stopnje, da ta določba Pravilnika predstavlja splošno napotilo oziroma pooblastilo ministru. Ta pa lahko v skladu s četrtim odstavkom 45. člena ZSICT uveljavi zvišanje s spremembo Pravilnika.
Cenilec nima pravice do plačila za uporabo plačljive aplikacije (Arvio), s pomočjo katere je za potrebe cenitve opravil pregled opravljenih transakcij z nepremičninami. Glede na navedbe pritožbe je opravljene transakcije z nepremičninami mogoče pregledati zgolj z uporabo plačljive aplikacije. Pridobivanje podatkov o opravljenih transakcijah z nepremičninami predstavlja osnovo za izdelavo cenitve po metodi primerljivih prodaj, plačljiva aplikacija pa je, glede na navedbe cenilca, temeljno orodje, ki ga cenilec potrebuje, da sploh lahko opravlja dejavnost cenilca. Povrnitve stroškov, ki jih ima z opremo oziroma delovnimi sredstvi, ki mu omogočajo, da sploh lahko opravlja cenilsko delo, pa cenilec ne more zahtevati v okviru zahteve za povrnitev materialnih stroškov, nastalih v zvezi z izdelavo posamezne konkretne cenitve in ti stroški ne predstavljajo materialnih stroškov, do povrnitve katerih je cenilec upravičen na podlagi določb 49. člena Pravilnika.
Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje cenilca, da bi mu sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 47. člena Pravilnika moralo priznati nagrado za izdelavo dveh pisnih cenitev. Drži namreč, da je cenilec v okviru istega cenitvenega poročila izdelal cenitvi dveh samostojnih in medsebojno ločenih sklopov nepremičnin, ki vsak zase predstavljata zaključeno celoto in sta neodvisna drug od drugega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSM00078659
ZZK-1 člen 33, 34, 35, 36, 37, 38, 149, 149/3, 243. SPZ člen 13, 23, 49, 213, 214, 215, 226, 234. ZPP člen 8, 181, 181/3, 339,339/2, 339/14-2. OZ člen 59, 59/2, 60, 60/2, 81, 81/1.
služnostna pogodba - neprava stvarna služnost - tožba na ugotovitev neobstoja stvarne služnosti - vmesni ugotovitveni tožbeni zahtevek - jezikovna razlaga pogodbe - ničnost pogodbe - neizpolnitev odložnega pogoja - overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu - neveljavnost pooblastila za sklenitev pogodbe - neveljavnost vpisa v zemljiško knjigo
Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku ni potrebno, da stranka posebej izkazuje pravni interes, ker pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku pogoji prejudicialnosti nadomeščajo procesno predpostavko pravnega interesa.
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravne določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z nepravo stvarno služnostjo, ki je ustanovljena na podlagi pravnega posla - služnostne pogodbe (213. do 215., 226. in 234. člen SPZ).
Do izpolnitve odložnega pogoja nikoli ni prišlo, prav tako pa je slednji postal nemogoč, saj Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS-1) sklenitev novega najemnega razmerja ne predvideva.
Če se odložni pogoj ne izpolni, pogodba med strankama ne začne veljati in zato med njima ne nastanejo nobene pravice in obveznosti.
Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek 82. člena OZ).
Namen izbrisne tožbe ni odprava formalnih pomanjkljivosti zemljiškoknjižnega postopka. Ta je pridržana ustreznim pravnim sredstvom v zemljiškoknjižnem postopku. Varstvu materialnopravne neveljavnosti vknjižbe je predvideno v pravdnem postopku z vložitvijo izbrisne tožbe.
Ničnost zavezovalnega pravnega posla predstavlja materialnopravno neveljavnost in s tem podlago za izbrisno tožbo.
Pravni temelj pridobitve stvarne pravice na podlagi pravnega posla je razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo).
Podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu mora biti overjen (23. člen SPZ).
Z overitvijo podpisa namreč notar potrdi, da je stranka vpričo njega lastnoročno podpisala listino ali da je podpis, ki je že na listini, vpričo njega priznala za svojega (prvi odstavek 64. člena Zakona o notariatu - v nadaljevanju ZN).
Razpolagalno upravičenje odsvojitelja je predpostavka za začetek učinkovanja zemljiškoknjižnega dovolila v tem pomenu, da kot sestavina razpolagalnega pravnega posla povzroči pridobitev stvarne pravice s polnimi učinki v razmerju do vseh z vpisom stvarne pravice v korist pridobitelja v zemljiško knjigo na njegovi podlagi.
omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - odpoved zahtevku
Pritožba ima sicer prav, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do predloga Občine X z dne 16. 4. 2021, da se omejitev dedovanja po 128. členu ZD izvede zgolj na določenih stvareh in pravicah. Zaradi zagotavljanja strankine pravice do izjave je to kršitev saniralo sodišče druge stopnje, ki pojasnjuje, da zakonska podlaga, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določene pravice oziroma stvari, ne obstaja, zato sodišče prve stopnje sklepa o dedovanju s tako vsebino ne bi smelo izdati.
Po oceni sodišča druge stopnje vlagateljica pritožbe ni pridobila statusa udeleženke v postopku. Ni namreč izkazala, da je upnica subjekta vpisa in je zato procesno legitimirana za vložitev pravnega sredstva.
ZIZ člen 29b, 29b/5. ZST-1 člen 11, 12a, 13, 14, 14a,14a/1, 14a/2, 14b, 34, 34/1.
odlog plačila sodne takse - nov plačilni nalog - domneva umika pritožbe - odločanje s sklepom - predlog za odlog plačila sodne takse
Sodišče mora o predlogu za odlog plačila sodne takse, potem ko ob upoštevanju določb 12.a člena ZST-1 presodi, ali so izpolnjeni pogoji za odlog plačila sodne takse iz 11. člena ZST-1, odločiti s sklepom, kar jasno izhaja iz več določb ZST-1 (npr. iz 13., 14., 14.a, 14.b člena ZST-1). Če predlogu za odlog plačila sodne takse ugodi, mora v skladu z izrecnimi določbami prvega in drugega odstavka 14.a člena ZST-1 že izdani plačilni nalog razveljaviti, taksnemu zavezancu pa poslati nov plačilni nalog, za katerega smiselno velja prvi odstavek 34. člena tega zakona. V tem kontekstu je torej pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje ob ugoditvi dolžničinemu predlogu za odlog plačila sodne takse dolžnici izdati nov plačilni nalog.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078763
KZ-1 člen 90, 90/1-4, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 17, 344, 344/1, 354, 354/1, 354/2.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - namen povzročitve premoženjske škode - pomanjkanje razlogov o subjektivnih znakih kaznivega dejanja - povzročitev velike premoženjske škode - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - temeljna oblika kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - modifikacija obtožnega akta - načelo materialne resnice - zavrnilna sodba
Zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 izkazuje, da to kaznivo dejanje ni le naklepno, pač pa gre za t. i. namerni delikt. To pomeni, da je pri takšni kvalifikaciji kaznivega dejanja potrebno ugotoviti namero storilca v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja oziroma njegov namen. Naklep kot oblika krivde in namen pa nista sinonima, pač pa se prvi nanaša na subjektivni odnos storilca do objektivnih znakov kaznivega dejanja, namen pa na storilčevo stremljenje k uresničitvi cilja, v konkretnem primeru pridobiti sebi ali komu drugemu veliko premoženjsko korist ali oškodovancu povzročiti veliko premoženjsko škodo.
Abstraktni del opisa kaznivega dejanja (prepis zakonskih znakov) ni obligatorna sestavina tenorja obtožbe, pač pa mora biti konkretni del opisan tako, da vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri tistih znakih, zlasti subjektivnih, katerih natančnejša konkretizacija ni mogoča, pa prepis zakonskega besedila ali njegov ekvivalent oziroma vsaj takšen zapis objektivnih očitkov, ki omogoča sklepanje na obstoj takih (subjektivnih) znakov.
Sodba presenečenja je tista, ki je izdana na podlagi pravne ocene, z vidika katere bi bila za odločitev bistvena povsem druga dejstva in dokazi, v zvezi s katerimi strankam ni bila dana možnost, da se o njih izrečejo. Sodba na podlagi zastaranja kazenskega pregona pa je tista, ki je objektivna posledica izteka roka iz prvega odstavka 90. člena KZ-1, zato ne more veljati za "sodbo presenečenja".
Soočenje je poseben način zaslišanja prič, za katerega se sodišče lahko odloči, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev, pri čemer je namen soočenja v pojasnitvi razlogov za neujemanje, in v tem, da je mogoča lažja ocena, katera izpovedba je bolj verodostojna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi temeljito obrazložilo svojo odločitev, zakaj je zavrnilo predlagano soočenje obeh prič.
Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena. Kot izhaja iz podatkov priloženega kazenskega spisa oškodovanec namreč v nobeni fazi postopka ni bil poučen o tem, da je dolžan sodišču sporočiti spremembo prebivališča. Glede na to, da iz podatkov iskanja v CRP (list. št. 140) dejansko izhaja, da oškodovanec ne živi več na naslovu, na katerega mu je sodišče vročalo sodna pisanja, in tudi ni vedel, da je dolžan sodišču sporočiti spremembo prebivališča, je pritožbeno sodišče pritožbi oškodovanca ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč ni mogoče soglašati z zaključkom prvostopnega sodišča, da je oškodovanec nastale stroške povzročil po svoji krivdi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00078942
OZ člen 131, 179, 180. ZD člen 142. ZPP člen 14, 212, 214.
denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - odškodninska odgovornost civilna odgovornost - kazenska odgovornost - domneva nedolžnosti - odgovornost za zapustnikove dolgove - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kazenske krivdne odgovornosti pravnega prednika tožencev, temveč zgolj izpolnitev predpostavk odškodninske predpostavk po določbah OZ, do kršitve domneve nedolžnosti ni moglo priti.
Sodišče prve stopnje je prav tako ustrezno upoštevalo objektivni kriterij pri določanju odškodnin (primerljivost višine odškodnine s podobnimi primeri), saj tožnici odmerjena odškodnina v višini 15.000,00 EUR predstavlja dobrih 10 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kar je na spodnji meji prisojenih odškodnin staršem zaradi duševnih bolečin v primeru smrti njihovih otrok.
uveljavitev terjatve zoper družbenika izbrisane družbe - vstop novega dolžnika v izvršilni postopek - singularno pravno nasledstvo za dolgove izbrisanih družb
ZOKIPOSR po mnenju pritožbenega sodišča jasno določa domnevo, da je Republika Slovenija, z dnem njegove uveljavitve, prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga. Upniki lahko na podlagi tega zakona uveljavijo od prevzemnika plačilo še neplačanega dela svoje terjatve, ko jo imajo do družbenikov izbrisane družbe, pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe ali njegovih dedičev (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR); prevzemnik pa na podlagi samega zakona vstopi na mesto prvotnega dolžnika (prvotni dolžnik pa je za prevzete obveznosti prost svoje obveznosti). Stališče dolžnika, da bi moral upnik zadostiti pogojem iz 24. člena ZIZ in predložiti kvalificirano listino pa ni pravilno. ZIZ namreč v 24. členu dopušča izkaz prehoda terjatve tudi "na drug način", kar je v obravnavani zadevi na podlagi zakona, upoštevajoč stanje sodnega registra v zvezi s tem, kdo je bil družbenik in kdaj je bila družba izbrisana.
Izvršilni naslov, izdan zoper družbenika izbrisane družbe, tako že v posledici zakonsko predpisane domneve prevzema dolga učinkuje tudi zoper Republiko Slovenijo kot singularno pravno naslednico dolžnika, zoper katerega je bil izdan izvršilni naslov. Upniku zato zahtevka za plačilo takšne terjatve zoper Republiko Slovenijo ni treba uveljavljati s tožbo (takšna tožba bi bila celo nedovoljena, saj gre za že razsojeno stvar), ampak lahko plačilo terjatve v izvršilnem postopku uveljavlja neposredno na podlagi izvršilnega naslova, izdanega zoper družbenika izbrisane družbe,