ugotovitvena tožba - skupno premoženje - izločitvena pravica na nepremičnini - prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku - prenehanje izločitvene pravice - pravni interes (pravna korist) za tožbo - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - rok za uveljavljanje terjatev - nagrada stečajnega upravitelja - zastopanje stečajnega dolžnika - odvetnik kot pooblaščenec za zastopanje - primarni in podredni tožbeni zahtevek - rok za uveljavljanje pravice - pravica do pravnega varstva
Prijava izločitvene pravice na skupnem premoženju pa glede na določbo petega odstavka 83. člena DZ ni nikoli prepozna, zato četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v tem primeru ni uporabljiv.
Izločitvena pravica pa je s prodajo premoženja prenehala. S tem pa je postal zahtevek tožnice materialnopravno neutemeljen (342. člen ZFPPIPP).
Z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka, mora sodišče obravnavati podredni zahtevek, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni.
Vendar pa tožnica za tovrstni tožbeni zahtevek na plačilo še ne izkazuje pravnega interesa. Slednjega bi pridobila šele s prerekanjem uveljavljene nadomestne terjatve in objavo sklepa o preizkusu terjatev, iz katerega bi izhajalo, da mora ugotovitev njenega obstoja uveljavljati s tožbo (4. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP).
S tem tožnici ni odvzeta pravica do pravnega varstva, le procesni pogoji za njeno obravnavanje še niso izpolnjeni.
Nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, so nadomestilo za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, razen nalog, navedenih v sedmem odstavku 103. člena ZFPPIPP.
Določila ZFPPIPP upravitelju omogočajo, da za zastopanje stečajnega dolžnika pred sodiščem pooblasti odvetnika kot pooblaščenca, zato je stvar presoje upravitelja, ki to lahko stori, če šteje za potrebno, prav tako ni relevantno ali je stečajni upravitelj odvetnik.
izločitev dokazov - kazenska ovadba - zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe - privilegirana priča
Kazenska ovadba ne predstavlja dokaza, na katerega bi se lahko oprla sodna odločba, kar je sicer pogoj za izločitev. Kot je pravilno v točki 7 izpodbijanega sklepa navedlo tudi prvostopno sodišče, pa v predmetnem kazenskem spisu tudi ni podlage za zaključek, da kazenska ovadba B. B.ni bila dana samoiniciativno, ampak da so policisti prišli na njen dom in jo prosili oziroma ji predlagali, da poda izjavo, sama pa da jih ni poklicala, s čemer pritožnik v bistvu zatrjuje, da bi naj šlo za obvestilo, ki ga je policija pridobila od privilegirane priče po 148. členu ZKP, zaradi česar bi naj bila potrebna izločitev ovadbe tudi na tej podlagi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00081852
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 87, 87/1, 193. ZIZ člen 11, 11/1, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 23.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve - pojasnilna dolžnost - pogoj reverzibilnosti - načelo lojalne razlage - sklicevanje na sodbo SEU - stopnja verjetnosti - načelo kontradiktornosti - hitrost postopka - dokaz z zaslišanjem prič - nadomestilo koristi
V zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve iz dajatvenega tožbenega zahtevka (na plačilo zneska 51.613,49 EUR s pripadki), se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je toženka upravičena tudi do koristi za uporabo tujega denarja po 193. členu OZ. Iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 kot bistveno izhaja, da lahko banka zahteva od potrošnika, ki mu je dala potrošniški kredit, samo to, kar je dala potrošniku ob sklenitvi kreditne pogodbe. Na več mestih poudarja, da je zaradi tega, ker je banka v pogodbo vključila nepoštene pogoje, prišlo do ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu in ji zato ni mogoče dodeliti nadomestila za izgubo dobička, podobnega temu, ki ga je pričakovala na podlagi navedene pogodbe (točka 82 sodbe).
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli drugih obogatitvenih obresti ali koristi. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih obresti, za kar se zavzema pritožba (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13.
Iz zgoraj navedenih razlogov je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe na prvi odstavek 87. člena OZ. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ne gre za takšno situacijo, saj se navedeno določilo nanaša na primere, ko je bila stvar med trajanjem pogodbenega razmerja uničena, prodana itd., torej ko stvari ni mogoče več vrniti. Ne glede na to, pa tudi navedene določbe OZ ni mogoče uporabiti, ker nasprotuje razlogom sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/ EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih po v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.
V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 51.613,49 EUR.
Sodišče prve stopnje je tako pri odmeri izpodbijane odškodnine ustrezno upoštevalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih zmožnosti družbe in sodne prakse odmerjanja odškodnin v podobnih primerih nepremoženjskih škod.
ZDZdr člen 39, 39/1, 53. URS člen 19, 35, 71, 78, 78/1.
duševno zdravje - pridržanje duševnega bolnika - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - sprejem na zdravljenje v nujnih primerih - test sorazmernosti
Nasprotni udeleženec je namreč v preteklosti že opuščal jemanje zdravil, ne sodeluje, zato obstaja velika verjetnost, da se prostovoljno zdravljenja ne bo udeleževal in predpisane terapije ne bo jemal. Tako tudi po stališču sodišča druge stopnje takšna oblika zdravljenja kot je ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnavana ali bolnišnično zdravljenje izven enote pod posebnim nadzorom niso ukrepi, ki bi zmogli zadovoljivo doseči izboljšanje duševnega zdravja nasprotnega udeleženca.
izločitev dokazov - izločitev izjave - psihološka okužba - seznanjenost sodnika z nedovoljenimi dokazi - relativni izključitveni razlog
Glede na to, da zagovornik sam kot problematično izpostavlja seznanjenost sodnika z dokazi, katere je sodišče izločilo iz sodnega spisa, ne more biti uspešen s svojim pritožbenim zavzemanjem, da naj sodišče besedilo v aktih tožilstva, ki dejansko omogoča takšno seznanjenost z izločenimi dokazi, ohrani v spisu.
zavrženje pritožbe - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa - položaj stranke v postopku - hipotekarni dolžnik kot novi dolžnik - ugotovitev vrednosti nepremičnine - nedovoljenost pritožbe - pravica do izjave in sodelovanja v postopku
V obravnavani zadevi je pritožnik v zemljiški knjigi sicer že vložil predlog za vknjižbo lastninske pravice nanj, vendar o tem predlogu še ni bilo pravnomočno odločeno. Čeprav bo, če bo zemljiškoknjižno sodišče predlogu za vknjižbo lastninske pravice na pritožnika ugodilo, vknjižba lastninske pravice učinkovala od dneva vložitve predloga dalje, torej pred izdajo sklepa sodišča prve stopnje in tudi pred izdajo predmetnega sklepa, pogoj za dovolitev izvršbe zoper pritožnika niti ob izdaji izpodbijanega sklepa niti ob izdaji predmetnega sklepa sodišča druge stopnje še ni izpolnjen. Pritožnik v predmetnem postopku posledično še ni mogel pridobiti položaja stranke (hipotekarnega dolžnika). Iz podatkov spisa pa tudi ne izhaja, da bi pritožnik v postopek morebiti vstopil v kakšnem drugem svojstvu. Ker pritožnik ni stranka predmetnega postopka, prav tako pa tudi nima položaja drugega udeleženca postopka, ki bi mu zakon dajal pravico do sodelovanja v postopku, pritožniku ni mogoče priznati pravice do vložitve pritožbe zoper izpodbijani sklep. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zato kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in 15. členom ZIZ).
ZFPPIPP člen 24, 24/2, 24/2-2, 253, 253/1, 265, 265/1. ZZK-1 člen 94, 94/3.
posledice začetka stečajnega postopka - vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - prodaja nepremičnine - zavezovalni in razpolagalni pravni posel
Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu odločitve pravilno oprlo na stališče VSRS, ki je v odločbi III Ips 128/2014 z dne 22. 4. 2016 obravnavalo to problematiko. Utemeljeno ga je apliciralo na obravnavamo zadevo. V tej odločbi je VSRS pojasnilo, da ima kupec, če je bil v zvezi s prodano nepremičnino sklenjen le zavezovalni, ne pa tudi razpolagalni pravi posel, le obligacijsko terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Stvarnopravnih zahtevkov na podlagi zavezovalnega pravnega posla nima. Če razpolagalni pravni posel do začetka stečajnega postopka ni bil realiziran, ima kupec, ki je svojo obveznost plačila kupnine v celoti izpolnil, do stečajnega dolžnika "le" nedenarno terjatev, ki jo je treba pretvoriti v denarno po pravilih iz 253. člena ZFPPIPP. 94. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) narave terjatve kupca, ki je že v celoti izpolnil prodajno pogodbo, ne spreminja. Določba druge alineje 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1 je uporabljiva v primeru vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb (265. - 268. člen ZFPPIPP), saj za njih ne velja določba 253. člen ZFPPIPP. V primeru pogodbe, ki je s strani ene od pogodbenih strank že v celoti izpolnjena, je treba uporabiti 253. člen ZFPPIPP. Upnik mora nedenarno terjatev pretvoriti v denarno in jo prijaviti v stečajnem postopku nad prodajalcem.
Tudi po mnenju pritožbenega sodišča na sprejem odločitve (ali gre v obravnavani zadevi za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo) ne vpliva presoja, ali je bil tožnici solastni del nepremičnine, ki v naravi predstavlja poslovni prostor, pred začetkom stečajnega postopka izročen v posest. Dejstvo je namreč, kot je že bilo poudarjeno, da toženka, ne glede na to, med strankama sporno okoliščino, vseh svojih obveznosti po Prodajni pogodbi ni izpolnila - ni overila podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu. Očitno tudi VSRS v zgoraj citirani zadevi v zvezi s presojo, ali gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, dejstvo izročitve nepremičnine kupcu (tožeči stranki) v posest ni štelo za pravno odločilno. Ne glede na to, da sta bili v tej zadevi obe nepremičnini kupcu izročeni v posest, je presodilo, da gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Izhajalo je iz dejstva, da je kupec za obe nepremičnini plačal kupnino, s tem pa svojo obveznost v celoti izpolnil, kar pa ne velja za prodajalca (toženo stranko), ki kupcu za eno od nepremičnin ni izdal zemljiškoknjižnega dovolila.
Izpodbijana odločba je sklep, s katerim je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju ugodil pritožbama osumljenega A. A. in zagovornika osumljenega B. B., vloženima zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zoper njiju uvedla preiskavo. Zoper takšno odločitev ni pritožbe, saj drugi odstavek 399. člena ZKP dovoljenost pritožbe zoper sklepe, ki jih senat izda pred ali med preiskavo, veže na izjeme, ki so v zakonu izrecno predvidene, kar v obravnavani zadevi ni primer. Ob tem pa napačen pouk v izpodbijanem sklepu, in sicer, da je dopustna pritožba na Višje sodišče v Mariboru, ne more konstruirati pravice, ki je zakon ne predvideva. Če pritožba zoper sklep ni dovoljena, namreč tega nepravilen pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne more spremeniti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00082527
URS člen 22, 23, 25. OZ člen 6, 6/1, 197, 393, 393/1, 393/2, 404, 404/1. SPZ člen 68. SZ-1 člen 24, 24/4. ZPP člen 8, 11, 214, 285, 286.a, 314, 337, 337/1, 339, 339/1, 356. ZSZ člen 62, 62/1. Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (2015) člen 44.
solastnina - bremena skupne stvari - stroški uporabe - najemnik - delna sodba - prekluzija dejstev - nedovoljene pritožbene novote
Pritožbeno sodišče tudi soglaša stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno razlikovati med stroški, ki se nanašajo na celo stvar in jih v skladu z 68. členom SPZ krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev, in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki nastanejo v posledici njegovega delovanja in so vezani na dejansko uporabo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da stroški električne energije (omrežnina in obračunska moč) ter stroški kupljenega kurilnega olja za ogrevanje po računih z dne 6. 8. 2021, 18. 1. 2022, 22.8. 2022 in 20. 1. 2023 ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati glede na dejansko porabo.
Pritožbeno ni sporno, da v sporni nepremičnini, in sicer na delu, ki je v posesti toženke, od 1. 8. 2023 biva najemnik, s katerim je toženka sklenila najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbenega sodišča glede zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka neutemeljeno sklicuje, da bi glede na določbo četrtega odstavka 24. člena SZ-1 tožnik moral najprej povrnitev tega stroška zahtevati od najemnika. Kajti navedena določba SZ-1 ureja razmerje med najemnikom in lastnikom stanovanja, na kar kaže umeščenost navedene določbe v II.3. poglavje SZ-1 z naslovom „Razmerje lastnik – najemnik“, v predmetni zadevi pa ne gre za takšno razmerje, temveč za razmerje med solastnikoma, za katero se kot lex specialis uporabi določba 68. člena SPZ. Ker je tožnik solastnik nepremičnine, spornega kurilnega olja za ogrevanje po naročilnici z dne 13. 7. 2023 pa ne bo koristil zgolj zase, temveč tudi toženka, ki bo na ta način svojemu najemniku zagotavljala ogrevanje preko skupne kurilne peči, gre pri teh stroških za stroške uporabe, ki se nanašajo na celo stvar (v smislu 68. člena SPZ). Zato jih je na podlagi 68. člena SPZ dolžna kriti tudi toženka.
Pritrditi je tudi pritožbi, da stroški pregleda kurilne naprave predstavljajo breme skupne stvari, saj gre za (eno) skupno kurilno napravo, ki služi za ogrevanje celotne stavbe, tožnik pa je v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ) v skladu s predpisi dimnikarju dve zaporedni leti omogočil, da pregleda kurilno napravo. Šlo je torej za dolžno ravnanje, ki ni vezano na pogostost uporabe kurilne naprave. Argument sodišča prve stopnje, da bi lahko toženka kurilno napravo (začasno) izbrisala iz evidence, če bi se tožnik izselil iz sporne nepremičnine, zaradi česar letni strošek pregleda kurilne naprave (v skladu s podzakonskim predpisom v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ne bi nastal, ni življenjsko sprejemljiv, saj en solastnik od drugega solastnika ne more zahtevati (oziroma razumno pričakovati), da sporne nepremičnine sploh ne bo uporabljal.
Zagovornica ima prav v opozorilu, da tudi v primeru obsodbe za kaznivo dejanje ne obstaja avtomatizem priznanja premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca v breme nosilca. Tako bi moralo prvostopenjsko sodišče za vsakega oškodovanca posebej ugotoviti vse elemente odškodninske odgovornosti, šele nato bi lahko obdolženemu naložilo breme plačila povzročene škode. Soglašati je s pritožbenim poudarkom, da mora za to v prvi vrsti obstajati ustrezno obrazložena pravna podlaga, kar pa pritožbeno sodišče skozi ponujeno prvostopenjsko obrazložitev pogreša.
negatorno varstvo - negatorna tožba - pravdni postopek - nepravdni postopek - razmerja med etažnimi lastniki
Tožnik namreč navaja, da ga toženki protipravno ovirata pri izvrševanju solastninske pravice ter zahteva prenehanje vznemirjenja, prepoved bodočega vznemirjenja oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja, kar po svoji vsebini predstavlja zahtevek za zaščito pred vznemirjanjem solastninske pravice. Tožnik torej uveljavlja negatorno varstvo po določbi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Za presojo utemeljenosti negatorne tožbe pa je predviden pravdni postopek.
izpodbijanje očetovstva - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe - začetek teka roka - sklep presenečenja - kršitev pravice do izjave
Prepoved izdaje odločbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim presenečenjem temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje predlagatelju ni dalo možnosti, da se o trditvah nasprotnih udeležencev izjasni.
Tako predlagatelj upravičeno ni pričakoval, da bo sodišče, kljub pozivu na založitev predujma ter postavitev izvedenca odločilo, ne da bi predlagatelju dalo možnost, da se izjavi o trditvah nasprotnih udeležencev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00082559
URS člen 54. DZ člen 138, 138/1, 138/3, 186. ZNP-1 člen 34. ZPP člen 337.
dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - skupno starševstvo - preživnina - višina preživnine - časovne meje pravnomočnosti - objektivno nova dejstva
Sodna praksa tolmači določbo 189. člena DZ v smislu, da morata starša praviloma prispevati k preživljanju svojih otrok v istem deležu od svojih prejemkov, pri čemer se med prejemki staršev ne upoštevajo niti otroški dodatki niti regres za prevoz na delo in prehrano na delu. To pomeni, da povračil prevoznih in materialnih stroškov, ki jih delodajalec povrne svojemu zaposlenemu, ni mogoče šteti za prihodek, ki bi bil upošteven v smislu 189. člena DZ. Enako velja za vračilo posojila s strani delodajalca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00085310
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/2. URS člen 15, 15/1, 22, 27. OZ člen 132, 178, 179. KZ-1 člen 197, 197/1. ZPP člen 7, 212.
vezanost pravdnega sodišča na kazensko oprostilno sodbo - domneva nedolžnosti - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - duševne bolečine zaradi okrnitve dobrega imena in časti
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta predhodni kazenski postopek, ki je bil zaključen s pravnomočno oprostilno sodbo, in obravnavni odškodninski spor neizogibno povezana. Ker je bil tožnik s pravnomočno oprostilno sodbo oproščen kaznivega dejanja šikaniranja, toženka ne more v tem odškodninskem sporu uspeti z ugovorom, da je tožnik očitano kaznivo dejanje storil. Nasprotno stališče, da bi se v tem postopku lahko dokazovalo, da so se sporni dogodki odvili drugače kot je to opisano v pravnomočni oprostilni sodbi, je v nasprotju s tožnikovo domnevo nedolžnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081498
ZKP člen 148, 148/4, 451, 452, 452c.
izločitev dokazov - delna sprememba izpodbijanega sklepa - mladoletnik - postopek proti mladoletnikom - uradni zaznamek o izjavi osumljenca - pravni pouk
Mladoletnik je bil sicer pred zbiranjem obvestil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, vendar pa bi glede na njegovo starost ob zbiranju obvestil, upoštevajoč določila prvega odstavka 451. člena ZKP in tudi drugega odstavka 452.c člena ZKP, moral biti poučen tudi po drugem odstavku 452.c člena ZKP, kot to utemeljeno navaja zagovornik. Drugi odstavek 452.c člena ZKP namreč jasno določa, da mora pristojni organ mladoletnika ob seznanitvi ali prvem stiku po seznanitvi, da je osumljen ali obdolžen storitve kaznivega dejanja in katerega, v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, nemudoma poučiti vsaj o pravicah, ki so taksativno naštete v tej določbi.
Zagovornik ima tudi prav, da pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP in po drugem odstavku 452.c člena ZKP ni mogoče enačiti, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Vsebina pouka po drugem odstavku 452.c člena ZKP namreč dopolnjuje že znane vsebine pouka polnoletnim obdolžencem in osumljencem. S pravnim poukom po 452.c členu ZKP se zagotavlja varstvo pravic mladoletnikov v kazenskem postopku, ki zaradi starosti ob storitvi kaznivega dejanja in ob obravnavi uživajo posebno pravno varstvo, na kar utemeljeno opozarja zagovornik v svoji pritožbi.
Sporno ostaja ali je dedič lahko razumel pomen in posledice svojih dejanj, torej ali se je postopka udeleževala stranka, ki je pravdno sposobna. Stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik.
sodna taksa - več zahtevkov na različnih pravnih in dejanskih podlagah
V predmetni zadevi imamo opravka s tremi tožbenimi zahtevki, ki imajo različno dejansko in pravno podlago. Vmesni ugotovitveni zahtevek je prejudicialen (gre za predhodno vprašanje), zato določitev sporne vrednosti ni potrebna, od ostalih dveh zahtevkov pa je eden denarni (kondikcijski zahtevek), drugi pa nedenarni (ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja).