Golo sklicevanje na alibi, brez da bi za njegovo verodostojnost obdolženec predložil kakršnekoli dokaze, pa na sodišče prve stopnje ne more preložiti obveznosti preverjanja in izvajanja dokazov, da se ugotovi, kje se je obdolženec v času izvršitve kaznivega dejanja nahajal, ko pa sam teh dokazil ni predložil.

Darilna pogodba se lahko prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec izvedel za razlog za preklic, vendar je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je potrebno preklic uresničiti z vložitvijo tožbe.

V skladu s prvim odstavkom 262. člena DZ postavi sodišče pod skrbništvo osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na možnost razsojanja, sama brez škode zase ni sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi. Takšni osebi sodišče imenuje skrbnika in določi obseg skrbnikovih obveznosti in pravic (drugi odstavek 262. člena DZ). Vloga skrbnika je v izvajanju vseh dejavnosti in opravil, ki jih terja zaščita neke osebe, ki zaradi različnih razlogov ne more skrbeti sama zase, za svoje pravice in koristi oziroma v skrbi in zaščiti osebe v obsegu, kot ga terjajo njene potrebe.

Do civilne delitve solastne nepremičnine lahko tako pride šele po tem, ko se ugotovi, da fizična delitev ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali pa je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, kot to izrecno določa četrti odstavek 70. člena SPZ, za kar pa v danem primeru ne gre.

Trditveno in dokazno breme sta v pravdnem postopku najpomembnejši procesni bremeni, ki imata neposreden vpliv na uspeh stranke v postopku. Stranka mora v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožnik mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe), ter, kot to določa 212. člen ZPP, navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Da bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva, mora sodišče upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožnika je tako mogoče terjati le tisto, kar je od njega življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) ni mogoče znižati do te mere, da bi bil v svoji pravici do obrambe prizadet toženec - braniti se je namreč mogoče le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago.

Minimum tožbene dejstvene podlage narekuje teorija individualizacije, ki terja takšen opis, da je pravno razmerje iz konkretne pravde mogoče ločiti od drugih. Odločilni test o ustreznosti trditev je, ali bi sodišče ob ponujenih trditvah v primeru, da bi bili za to izpolnjeni procesni pogoji, izdalo zavrnilno sodbo po 318. členu ZPP. Če bi jo, potem je (bila) tožba nesklepčna. Pri tem pa ni nujno, da sta glede na predloženo procesno (trditveno) gradivo možna le dva odgovora; namreč bodisi odgovor, da je tožba nesklepčna in zato njena dokazna obravnava odpade ter se tožbeni zahtevek že takoj zavrne, bodisi da je sklepčna in je zato (pod predpostavko dokaznega uspeha) zahtevek v celoti utemeljen. Mogoči so tudi vmesni položaji. Vmesni položaji med obema skrajnostma so možni predvsem tedaj, ko gre za vprašanje količinskih dejstev ter s tem za vprašanje utemeljenosti zahtevka po višini. Ti vmesni položaji, ki nalagajo delno ugoditev in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, niso nujno posledica (delnega) dokaznega uspeha, marveč so lahko tudi posledica preohlapne trditvene podlage v delu, ki se nanaša na višino terjatve. Povedano bolj preprosto: ko gre za vprašanje sklepčnosti tožbe, ki se nanaša na višino zahtevka, se je treba vprašati, ali tožbene trditve morda ne omogočajo, da sodišče tožniku prisodi vsaj nekaj od tistega, kar zahteva. Sodišče mora zadostnost podanih trditev oziroma presojo njihove ustreznosti torej preveriti na podlagi navedenih testov.