Pritrditi je pritožnici tudi v delu, kjer smiselno poudarja, da je ravnanje oškodovanca kot tožilca, storjeno pod vplivom zmote, zadostno opredeljeno. Iz opisa je razvidno, da je obdolženec oškodovanca kot tožilca (v posledici zgoraj opisanih ravnanj) oškodoval za kupnino v višini 23.000,00 EUR. Sicer res ni izrecno navedeno, da je oškodovanec kot tožilec obdolžencu izročil ta znesek, vendar to niti ni nujno, saj je iz opisa, ki ga je treba brati in razumeti kot celoto, jasno razbrati, da je oškodovanec kot tožilec nastopal v vlogi kupca, katerega bistvena obveznost v skladu s prodajno pogodbo je ravno plačilo kupnine prodajalcu (obdolžencu).
KZ-1 člen 48a, 48a/1, 308, 308/3. URS člen 53, 54, 56. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kazenska sankcija - stranska kazen izgon tujca iz države - resna grožnja za javni red ali javno varnost - pravica do družinskega življenja - status begunca
Da glede na ugotovljene osebne okoliščine obdolženca, z izrečeno stransko kaznijo ne bo kršena njegova pravica do družinskega življenja iz 53., 54. in 56. člena Ustave Republike Slovenije ter 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ni dvoma, saj obdolženca na Republiko Slovenijo ne veže prav ničesar.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - stroški postopka - smrt nasprotnega udeleženca po vložitvi predloga
Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da situacije, kot je konkretna, ko je postopek začet na predlog in ustavljen zaradi smrti nasprotne udeleženke, zakon ne ureja, ureja pa nasprotno situacijo, primer ustavitve postopka in posledično breme kritja stroškov, ko je postopek uveden po uradni dolžnosti. V posledici slednjega, je s sklepanjem po nasprotnem argumentu, predlagateljica tista, ki je dolžna kriti stroške nastale s postopkom postavitve odrasle osebe pod skrbništvo.
Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno uporabilo 155. člen ZPP in tretji toženki priznalo pravdne stroške za pripravljalne vloge, ki vse niso bile potrebne za pravdo.
Tožnik utemeljeno opozarja na napačen zaključek sodišča prve stopnje o njegovem soprispevku k škodnemu dogodku v deležu 30%.
Tožnik pravilno opozarja, da toženec do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podal nobenih trditev glede morebitnega žaljenja njegovega pokojnega očeta.
Toženčeva izpovedba pa ne more nadomestiti trditvene podlage, kar konkretno pomeni, da je dejanska podlaga za odločanje le to, kar stranka navede, ne pa tisto, kar ob zaslišanju izpove (213. člen ZPP).
Tudi sicer pa verbalno izzivanje oziroma besedni prepir, razen v izjemnih primerih (ko gre za izzivanje k telesnemu napadu, kar v obravnavanem primeru ni bilo dokazano), ni opravičilo za telesno obračunavanje ter žaljivke ne opravičujejo fizičnega napada, zato v tem primeru ni mogoče govoriti o soprispevku. Sodna praksa v zvezi s tem je jasna ter ustaljena. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da podcenjujoč odnos in žaljivke ne dajejo nikomur pravice do fizičnega obračunavanja, zato tožniku ni mogoče očitati deljene odgovornosti za škodo (171. člen Obligacijskega zakonika).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084582
KZ-1 člen 173, 173/1. ZKP člen 18, 18/1, 39, 39/1, 39/1-6, 42, 42/5, 391, 492, 492/6.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - zahteva za izločitev sodnika pritožbenega sodišča - očitno neutemeljena zahteva - razpravna sposobnost - ugotavljanje prištevnosti - nasprotna izvedenska mnenja - dopolnitev izvedenskega mnenja - prosta presoja dokazov
Že zavzeto stališče sodnika o obstoju utemeljenega suma, ni ovira za njegovo meritorno odločanje o obtožbi.
Tudi predhodno sodelovanje člana pritožbenega senata pri odločanju o (posebni) pritožbi zoper sklep o izločitvi dokazov, ne ogroža videza nepristranskosti in torej ni razlog za izločitev.
Ker je sodišče z izčrpnim zaslišanjem in soočenji izvedencev glede nasprotij v njihovih mnenjih odpravilo dvom o njihovi (ne)pravilnosti, ter kot edino strokovno argumentirano in prepričljivo sprejelo mnenje Komisije, ni bilo nobene potrebe za pribavljanje še dodatnih novih mnenj drugih izvedencev (258. člen ZKP).
Pri kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ni treba iskati in dokazovati poškodbenih prepovedanih posledic v fizičnem ali psihičnem smislu, temveč je relevanten oziroma v ospredju napad na spolno integriteto mladoletnega oškodovanca.
Za obstoj zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembno niti dejstvo, kdo je dal pobudo za spolni odnos.
ničnost notarskega zapisa - skupno premoženje zakoncev - prava pogodbena volja - izvedenec gradbene stroke - oderuška pogodba
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da navedena delitev skupnega premoženja ne nasprotuje prisilnim prisilnim predpisom in moralnim načelom ter posledično ni nična (86. člen OZ). Določbe DZ na katere se sklicuje pritožba (68. člen, 71. člen in 74. člen DZ) so namreč uporabljive le, kadar sodišče na predlog enega od zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev v okviru pravdnega postopka ugotavlja obseg skupnega premoženja in deleža pravdnih strank na njem, ne pa tudi kadar bivša zunajzakonska partnerja skupno premoženje razdelita na podlagi sporazuma, kot je bilo to v danem primeru.
Sam tek kazenskega postopka (katerega rezultat ni obsodilna sodba) zato, v nasprotju z mnenjem tožnice, ne predstavlja protipravnega ravnanja, ki bi v njem obtoženo osebo upravičeval do povrnitve škode.
OZ člen 311, 1017, 1017/5, 1024, 1025. SPZ člen 146, 146/2.
maksimalna hipoteka - materialnopravno pobotanje
Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, maksimalna hipoteka ni akcesorna zavarovanim terjatvam, temveč upniško - dolžniškemu razmerju. Maksimalna hipoteka preživi usodo posameznih terjatev in obstaja tako dolgo, dokler obstaja razmerje med upnikom in dolžnikom, iz katerega bi lahko nastale vedno nove terjatve. Za ustanovitev maksimalne hipoteke tako zadošča že navedba zastavnega upnika, zastavnega dolžnika in (vsaj) vrstna določitev (bodočega) pravnega temelja.
Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi toženka v pravdi uveljavljala procesno pobotanje, temveč materialnopravno pobotanje, kot ga je opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Pobotni (procesni) ugovor je namreč takšno procesno dejanje toženca, ki obsega: prvič trditev toženca, da ima zoper tožnika nasprotno in pobotljivo terjatev, 2. predlog toženca, da se ta terjatev ugotovi, kolikor je potrebno za pobotanje obeh terjatev (ugotovitev nasprotne terjatve je predpostavka za pobotanje, ki ga sodišče izreče v konstitutivnem delu sodbe) in 3. predlog toženca, da sodišče izreče pobotanje v pravdi. Navedenega toženec ni uveljavljal, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno obravnavalo ugovor toženca kot ugovor materialnopravnega pobota.
Za dopustnost pobota, tako materialnopravnega kot procesnega, pa morajo tudi sicer biti izpolnjene naslednje predpostavke: vzajemnost, istovrstnost, dospelost in iztožljivost terjatve.
ZIZ člen 32, 32/1, 58, 58/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4, 168/5, 168/6. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-6.
nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - ugovor dolžnika - predmet izvršbe - listina primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice - dovolitev izvršbe na nepremičnine - prekinitev postopka - sklep o dedovanju - pravnomočen sklep - vpis lastništva v zemljiško knjigo - vezanost izvršilnega sodišča na zemljiškoknjižno stanje
Če upnik predlaga izvršbo na nepremičnino, ki je vpisana v zemljiški knjigi, mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti lastništvo nepremičnine (prvi odstavek 168. člena ZIZ). Izvršbo na nepremičnino sme dovoliti le, če ugotovi, da je kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi vknjižen dolžnik (prvi odstavek 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ). Če je lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega, morata sodišče in upnik postopati, kot je to določeno v tretjem do šestem odstavku 168. člena ZIZ. V takem primeru mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ). Na podlagi te listine sodišče vpis opravi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ). Izjema velja, če je bil predlog za vpis lastninske pravice na dolžnika na podlagi takšne listine že vložen. V takem primeru namreč ni razloga, da bi sodišče na podlagi iste listine vpis predlagalo še po uradni dolžnosti. Če upnik nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko vpis te pravice na dolžnika zahteva s tožbo (peti odstavek 168. člena ZIZ). V takem primeru se vpis opravi na podlagi sodne odločbe, ki jo upnik pridobi v takšnem pravdnem postopku. Postopek v smislu petega odstavka 168. člena ZIZ je tudi zapuščinski postopek, v katerem zapuščinsko sodišče izda sklep o dedovanju, ki je po pravnomočnosti v skladu s 6. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice dediča (dolžnika) na določeni nepremičnini.
Tako takrat, ko upnik že ob vložitvi predloga za dovolitev izvršbe na nepremičnino, pri kateri kot lastnik v zemljiški knjigi ni vpisan dolžnik, razpolaga z listino, primerno za vpis dolžnikove lastninske pravice (in to listino že s predlogom predloži izvršilnemu sodišču, ki vpis nato opravi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ), oziroma je na njeni podlagi vpis lastninske pravice na dolžnika že predhodno predlagan), kot tudi takrat, ko bo sodna odločba, ki bo podlaga za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika, v ustreznem postopku šele izdana in se bo vpis lastninske pravice na dolžnika lahko opravil šele po pravnomočnosti takšne sodne odločbe, se izvršilni postopek v skladu z izrecno določbo šestega odstavka 168. člena ZIZ nadaljuje šele po pravnomočnosti sklepa o vpisu. Navedeno pomeni, da lahko izvršilno sodišče izvršbo na nepremičnino zoper dolžnika dovoli šele, ko (in če) je ta v zemljiški knjigi vpisan kot njen lastnik. Vse do pravnomočnosti sklepa, s katerim zemljiškoknjižno sodišče odloči o vpisu, pa je postopek odločanja o predlogu za izvršbo na to nepremičnino prekinjen.
ZIZ člen 29, 29a, 239, 272, 272/2, 272/3. ZPP člen 347, 355. ZVPot člen 24.
zavarovanje - začasna odredba - izvedba naroka - izvedba predlaganih dokazov - verjetnost kot dokazni standard - ugovorni postopek - pritožbena obravnava - zaslišanje priče - ničnost kreditne pogodbe - kreditna pogodba v CHF
Stališče sodišča prve stopnje, da narok v zadevah zavarovanja ni obvezen (29.a člen v zvezi z 239. členom ZIZ) in da se o začasni odredbi odloča zgolj s stopnjo verjetnosti, zaradi česar personalnih dokazov (zaslišana strank in prič) personalnih dokazov ni treba izvajati, je napačno. Sporočilo določbe 29. člena ZIZ je zgolj v tem, da za razliko od pravdnega postopka v izvršilnih zadevah in zadevah zavarovanja narok ni obvezen, iz česar pa ni mogoče sklepati, da ga ni treba nikoli izvesti.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z doktrino Ustavnega sodišča1 v sumarnem postopku zavarovanja z začasno odredbo ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov; kajti dokazni standard je pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, zato sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov. V ugovornem postopku zoper začasno odredbo personalni dokazi sicer niso izključeni, vendar pa to ne pomeni, da je treba izvesti vse (personalne) dokaze, ki jih stranka predlaga; to je namreč predmet dokazovanja v postopku o glavni stvari, v ugovornem postopku je treba pri izvesti zgolj nezamudne dokaze,2 na podlagi katerih se lahko sodišče na hiter in primeren način prepriča, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe.
ZKP člen 60, 60/2, 87, 87/2, 88, 88/4, 402, 402/3.
rok za nadaljevanje kazenskega pregona - zavrženje obtožnega predloga - pravočasnost - upoštevanje praznikov - razveljavitev sklepa
Sodišče prve stopnje tako nima prav, da je oškodovanka kot tožilka obtožni predlog vložila prepozno, saj se tridesetdnevni zakonski rok prav iz razloga državnega praznika dne 26. 12. 2024 ob polnoči še ni iztekel. Iz razloga prezrtja državnega praznika je pritožbeno grajana prvostopenjska odločitev v nasprotju z določbami ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00088851
KZ-1 člen 69, 69-6, 70, 70/4, 73, 135, 135/1.
kaznivo dejanje grožnje - varnostni ukrep odvzem predmetov - orožje - strelivo - dejansko stanje - izpovedba priče
Pritožba neutemeljeno navaja, da obdolženec ni grozil z orožjem in da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da mu je potrebno zaseženo orožje in strelivo odvzeti, ker ima orožje in strelivo v lasti in je z orožjem grozil ter da zato obstaja nevarnost, da bi ga tudi uporabil, če bi z njim še naprej razpolagal.
Obstoj dejanske zmote, četudi je ta izogibna, izključuje naklep. V primeru kaznivih dejanj, ki so lahko izvršena le naklepno, je zato v takem primeru izključena krivda obdolženca (prvi odstavek 30. člena KZ-1).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00083429
ZKP člen 506, 506/1, 506/4. KZ-1 člen 61, 61/1.
pogojna obsodba s posebnim pogojem - povrnitev škode kot poseben pogoj - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja - neizpolnitev posebnega pogoja - delna izpolnitev - vzrok za neizpolnitev posebnega pogoja - slabo premoženjsko stanje - zdravstvene težave
Okoliščina, da je obsojena del dolga do oškodovanih izpolnila še pred pravnomočnostjo sodbe o preklicu pogojne obsodbe, nima takšne pravne pomembnosti, kot si jo predstavljajo zagovorniki, sploh zato, ker je bil del dolga izterjan prisilno, v izvršilnem postopku, ki se nad obsojeno vodi na predlog posameznih oškodovancev. Zagovorniki zatorej v (pre)poznih dopolnitvah pritožbe, v okviru katerih opozarjajo na (delno) izpolnitev obveznosti obsojene v izvršilnih postopkih (na primer tudi do oškodovanega Č. Č.) in si na ta način prizadevajo prepričati, da pogoji za preklic pogojne obsodbe vendarle niso izpolnjeni, zgrešeno enačijo naravo kazenskega in izvršilnega postopka, ki sta v svoji biti nezdružljiva in že po temelju povsem različna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00083261
KZ-1 člen 29, 29/1, 122, 122/1. ZKP člen 265, 265/1.
dvom o neprištevnosti
Poleg že navedenega pa ne gre prezreti, da izvedenka sodne medicine ni bila angažirana v smeri ugotavljanja (ne)prištevnosti obdolžencev, niti to ni njeno področje. Neprištevnost ali zmanjšano prištevnost namreč sodišče ugotavlja samo na podlagi odreditve psihiatričnega pregleda obdolženca, pri čemer ga kot izvedenec opravi zgolj zdravnik - psihiater. V luči navedenega je še poudariti, da se zgoraj navedeni nasprotujoči si razlogi nanašajo na odločilna dejstva, saj je prištevnost storilca pogoj za oblikovanje njegove krivde (prvi odstavek 29. člena KZ-1). Sicer se prištevnost storilca v kazenskem postopku res domneva in se posebej ne ugotavlja, ugotavlja se le storilčeva neprištevnost oziroma zmanjšana prištevnost. Vendar pa mora sodišče v vsakem primeru, če nastane sum, da je storilčeva prištevnost izključena ali zmanjšana, odrediti psihiatrični pregled obdolženca kot to določa prvi odstavek 265. člena ZKP.
sodba na podlagi pripoznave - spor majhne vrednosti
V sporu majhne vrednosti, ki se nadaljuje po razveljavitvi dovolitvenega dela sklepa o izvršbi, je potrebno ugovor zoper sklep o izvršbi obravnavati kot odgovor na tožbo. Če je že iz ugovora mogoče jasno razbrati nasprotovanje tožbenemu zahtevku, ni mogoče izdati sodbe na podlagi pripoznave. Ker je v obravnavani zadevi, kot obrazloženo, tožena stranka v ugovoru obrazloženo nasprotovala tožbenemu zahtevku tožeče stranke, predvsem pa, ker v postopkih, ki se nadaljujejo po obrazloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, odgovor na tožbo sploh ni predviden, sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku ne bi smelo odločiti s sodbo na podlagi pripoznave.
Upnik v tej zvezi pravilno opozarja na 11. točko prvega odstavka 16. člena ZIZ, ki določa pomen izraza neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja. Ta označuje vsa v zakonu navedena dejanja, s katerimi izvršitelji zagotavljajo izvršitev ali zavarovanje upnikove terjatve in dejanja, ki so potrebna za njihovo pripravo ter izvedbo. Tako pritožba pravilno navaja, da je seznanitev s spisom in vpis v evidenco potrebno dejanje izvršitelja za pripravo in izvedbo neposrednih dejanj izvršbe (rubeža premičnin, prodaje na javni dražbi, poplačila upnika itd.). Tretji odstavek 291. člena ZIZ namreč izvršitelju nalaga vodenje evidence o izvršilnih zadevah, ki jih prejme v izvršitev. Z dodelitvijo spisa izvršitelju zanj nastane dolžnost spis ustrezno označiti in vnesti v svojo evidenco, kot je to določeno v 20. členu Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Potrebno pripravljalno izvršilno dejanje izvršitelja je tudi pridobitev podatkov o vozilih dolžnika, na katere bo možno poseči v izvršbi (32. in 81. člen ZIZ).
posojilna pogodba - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Tožniku pa je, skladno z določbo 299. člena OZ, potrebno prisoditi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve obravnavane tožbe, to je od 8. 10. 2021 dalje. Toženka je nedvomno prišla v zamudo z vložitvijo tožbe, saj ji je takrat tožnik dal nedvomno vedeti, da želi doseči izpolnitev svoje obveznosti, torej da mu toženka vrne dolgovane zneske denarja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00083631
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 5, 6, 7, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1.
Vendar je bilo treba pri presoji v obravnavanem primeru upoštevati tudi merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc (za nazaj).
Tako je bilo treba tudi v obravnavani zadevi upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Tožnika glede na vnaprej pripravljeno tipsko pogodbo nista imela možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini tega posameznega določila. Prav tako nista imela vpliva na oblikovanje pogodbenih pogojev glede predčasnega odplačila ter drugih bistvenih sestavin kreditne pogodbe. Ker torej valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja, je toženkina pritožba v tem delu neutemeljena.
Tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot Ustavno sodišče RS v zadevi Up-14/21 do 30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da toženka v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla predvideti svetovne gospodarske krize in posledično velikega padca EUR v razmerju do CHF v letu 2015, saj slednje ni bilo pričakovano za toženko kot bančnega strokovnjaka, ter tudi ne odločitve tuje nacionalne banke v zvezi s tečajem CHF/EUR, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je standard pojasnilne dolžnosti v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektiven in gre za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanil potrošnika.
Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni.
Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, kot je bilo obrazloženo.