Bistvene sestavine prodajne pogodbe za prenos lastninske pravice na nepremičninah pa so, predmet prodaje, torej natančno opredeljena nepremičnina, s parcelno številko, katastrsko občino ali ID znakom in opisom ter določena kupnina za nepremičnino (cena). Iz navedenih SMS sporočil ne izhaja nedvoumna identifikacija nepremičnin, saj ni navedenih številk parcel, niti ID znakov, na katere bi se naj pogodba o prenosu lastninske pravice nanašala.
Sodišče je pravilno izpostavilo dolžnost zaščititi ogroženost zdravega otrokovega razvoja ter preprečiti vsako najmanjšo možnost izvajanja kakršnegakoli fizičnega nasilja nad otrokom. Zato je, s pravilno uporabo dokaznega standarda verjetnosti, ugotovilo obstoj ogroženosti ter izvajanje stikov med očetom in sinom začasno omejilo, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev je zgolj začasna, ker lahko traja največ 9 mesecev.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokaznega sklepa (4. točka obrazložitve) ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje izvedlo dokaz pod prilogo A6, niti ni sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj navedenega dokaza ni izvedlo (sodišče prve stopnje je neizvedbo dokazov obrazložilo v 5. točki obrazložitve, vendar se pri tem dokaza pod prilogo A6 ni omenilo).
Pritožbeno sodišče ugotovljene procesne kršitve ne more odpraviti samo z opravo procesnih dejanj na pritožbeni seji ali pritožbeni obravnavi. Ne sme namreč samo nadomestiti manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza, saj bi s tem samo kršilo strankino pravico do izjave in nesorazmerno poseglo v njeno pravico do pritožbe.
Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).
Zato je pritrditi, da besede, ki jih je toženec izrekel v dogodku dne 4. 2. 2025, tudi objektivno gledano niso takšne, da bi jih povprečen udeleženec primerljivega dogajanja, lahko doživljal kot resno grožnjo, da bi torej toženec uporabil takšno verbalno ali fizično silo, da bi lahko opredelili njegovo ravnanje za protipravno.
V tej zvezi je zato pritrditi obsojenki, ki se v pritožbi posebej sklicuje na hčerino starost dveh let in razlog dojenja, kar v obravnavani zadevi po presoji višjega sodišča predstavlja odložitveni razlog v smislu 8. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1.
Postopek po razveljavitvi pravnomočne sodbe ni nov postopek, kot pravilno poudarja tudi zagovornica v odgovoru na pritožbo, torej postopek s posebnimi pravili, v katerem bi roki, ki časovno omejujejo ukrepe, s katerimi se posega v pravice posameznika, začeli teči znova.
Dejstvo namreč je, da je bilo začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka v obravnavani zadevi odrejeno po vložitvi obtožnice (obtožnica je bila vložena avgusta 2020) in se je ves čas od njegove izvršitve, to je od marca 2022, neprekinjeno izvrševalo ter posegalo v ustavno pravico obtoženca do zasebne lastnine, tudi v fazi pritožbenega postopka in postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.
Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 19. člena ZIZ). Če rok za izpolnitev obveznosti v sodni odločbi ni določen, to kljub navedeni določbi ne pomeni takšne pomanjkljivosti izvršilnega naslova, ki bi preprečevala dovolitev izvršbe na podlagi takšnega izvršilnega naslova. Vendar pa mora navedeno pomanjkljivost v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 21. člena ZIZ odpraviti izvršilno sodišče, ki mora v sklepu o izvršbi določiti rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, izvršbo pa dovoliti šele po poteku roka, torej za primer, da dolžnik obveznosti v danem roku ne bo prostovoljno izpolnil. Z določitvijo izpolnitvenega roka dolžnik tako dobi dodatno možnost prostovoljne izpolnitve obveznosti, šele v primeru neizpolnitve pa je terjatev prisilno izterjana. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tega ni upoštevalo, ampak je s sklepom o izvršbi izvršbo dovolilo, ne da bi dolžnicama predhodno določilo rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Navedeno kršitev je po izdaji sklepa o izvršbi (v primeru vložitve pravočasnega ugovora) mogoče sanirati le z razveljavitvijo sklepa o izvršbi in ponovno odločitvijo o predlogu za izvršbo v novem sklepu o izvršbi, izdanem ob upoštevanju drugega odstavka 21. člena ZIZ.
V točki II izreka sodbe P 12/2021 dolžnicama ni bilo naloženo nerazdelno plačilo zneska 86.400,00 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021, ampak je bila dolžnicama v plačilo naložena deljiva obveznost (tako tudi sodba VSRS II Ips 61/2025 z dne 4. 2. 2026, točka 25 obrazložitve). V izvršilnem naslovu (tudi pred njegovo spremembo s sodbo VSRS) zato ni bilo podlage, da se izvršba zoper obe dolžnici dovoli za izterjavo celotnega zneska 86.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021 dalje, ampak za dovolitev izvršbe zoper posamezno dolžnico zgolj za izterjavo polovice tega zneska (tj. 43.200,00 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Položaj, ko posameznik ni izvedenec oziroma ko ta status izgubi med kazenskim postopkom, je namreč treba razlikovati od položaja, ko določene osebe ni dopustno postaviti za izvedenca v konkretni zadevi (251. člen ZKP) oziroma ko je med konkretnim postopkom iz teh razlogov izločen. Razrešitev posameznika kot sodnega izvedenca v upravnem postopku zato ne pomeni že sama po sebi, da sodišče v konkretni zadevi na njegovo izvedensko delo ne sme opreti sodbe.
Bistveno je, da je obdolženec zavestno in namenoma na seznam vpisal osebe, ki na izobraževanju niso bile prisotne, s čimer je ustvaril neresnično vsebino, namenjeno uporabi kot verodostojen dokaz o udeležbi.
Upoštevaje obrazloženo se zato kot pravilen in prepričljiv izkaže prvostopenjski zaključek, da se je obdolženec zavedal neresničnosti listine. Kljub temu pa je obdolženec seznam izročil pristojni osebi z namenom, da se na njegovi podlagi izdajo potrdila o usposabljanju z značajem javne listine, kar kaže na obdolženčevo hotenje, da se ponarejena listina uporabi kot prava.
Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje na vsak način zaslišati tujce, ki sta jih obdolženca nezakonito spravila čez mejo države, saj tega dokaza ni bilo mogoče izvesti zaradi njihove nedosegljivosti, iz razlogov, ki jih je navedlo v sodbi, pa njihovih izpovedb, pridobljenih v nujnih preiskovalnih dejanjih, pravilno ni uporabilo v dokazne namene. Zaslišanje tujcev tako ni bilo mogoče, a glede na številnost in trdnost zbranih dokazov, ki potrjujejo krivdo obeh obdolžencev, to ni bilo nujno potrebno.
Vendar povzeti pritožbeni razlogi dodatnega znižanja obdolženemu izrečene kazni zapora ne utemeljujejo, posplošeni pritožbeni poudarek, da je obdolženemu izrečena kazen zapora previsoka, pa nima prepričljive osnove.
Tožnica sicer pravilno zatrjuje, da se za kršitev pogodbe ne zahteva niti storitev kaznivega dejanja niti obsodilna sodba, vendar pa je morala v predmetnem pravdnem postopku dokazati ravnanja iz 15. člena pogodbe, ki pomenijo njeno kršitev in upravičujejo enostransko odpoved pogodbe ter vrnitev plačila. Glede na to, da je toženec, ki je očitana dejanja povsem zanikal, izdana pa tudi ni bila pravnomočna kazenska obsodilna sodba, je bilo materialno in procesno dokazno breme, da z dokaznim standardom prepričanja dokaže, da je toženec storil takšna ravnanja, na tožnici.
V pripravljalni vlogi z dne 10. 11. 2025 je tožeča stranka toženo stranko naslovila "A.", kar je po prepričanju pritožbenega sodišča določno označeno podružnica in kateri je potrebno priznati pravdno sposobnost. Ob tem pa je še pojasniti sodišču prve stopnje, da gre za potrošniški spor in da je tukaj potrebno opraviti tudi materialno procesno vodstvo zaradi varovanja potrošnika.
Pritožba neutemeljeno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če ima odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek odločbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom odločbe, ali če odločba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da odločbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti.
Podana tudi ni očitana kršitev iz 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, pri kateri gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, vendar ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretno, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.
Sodišče Evropske unije je o predlogu Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 14/2025 odločilo dne 24. 2. 2026 s sklepom C-368/25.
Razlog za prekinitev postopka je torej odpadel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se predmetni postopek nadaljuje (208. člen ZPP).
Zapisnik pripravljalnega naroka je javna listina v smislu 224. člena ZPP, šteje pa se, da javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje. Te domneve tožnik v pritožbenem postopku ni izpodbil, zato pritožbeno sodišče vsebino zapisnika pripravljalnega naroka šteje za resnično. To pomeni, da ne držijo pritožbene navedbe, da je bil umik tožbe dejansko poravnalna ponudba pod pogojem, da vsaka stranka nosi svoje stroške.
V predmetni zadevi ni sporno, da je prišlo do umika tožbe pred njeno vročitvijo tožencema, torej preden sta za tožbo sploh izvedela. Zato praviloma ni mogoče govoriti o izpolnitvi tožbenega zahtevka in o konkludentno izraženem toženčevem priznanju vtoževane terjatve. Res je, da tristransko razmerje med sodiščem, tožnikom in tožencema še ni bilo vzpostavljeno, saj do vročitve še ni prišlo, vendar se pravdni postopek prične že z vložitvijo tožbe in z začetkom pravdnega postopka nastanejo tudi stroški.
Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka.
Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ).
Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nadzorom vključi strokovna podpora v obliki psihoterapevta, kot je predlagano v uradnem zaznamku psihologinje CSD C. C. z dne 30. 9. 2025 (l. št. 568). Sodišče druge stopnje meni, da ta pritožbeni očitek sicer ni zanemarljiv in je lahko pravno upošteven, saj ga je podala psihologinja CSD, ki ima posebna strokovna znanja in ki je opažala, da so se pri stikih pod nadzorom pojavljale težave, da je mladoletni B. B. zavračal stike, ni želel sodelovati v razgovoru in jih tudi samovoljno predčasno zapustil.
Tožnica je k dvigu agregata sicer res pristopila voljno, z namenom, da za potrebe poslovanja trgovine zagotovi preskrbo z elektriko. Kljub temu pa je pravilno prvostopenjsko stališče, da je izhajajoč iz dogodka kot celote silo, ki je zaradi teže agregata delovala na telo tožnice ob dvigu le-tega, šteti za od njene volje in hotenja neodvisen, enkraten, nenaden zunanji dogodek v smislu prvega odstavka 5. člena SP, ki je v enaki meri kot osteoporoza prispeval k nastanku škodne posledice, to je zloma ledvenega vretenca L1, tožnica pa v takšno škodno posledico ni privolila.
Če je z zavarovalno pogodbo določeno, na kakšen način vplivajo prej prisotne degenerativne spremembe na zdravstveno stanje po poškodbi in s tem na višino zavarovalnine, v skladu z načelom pogodbene svobode strank (3. člen OZ) veljajo določbe zavarovalne pogodbe. Če take določbe ni, pa to ne pomeni, da zavarovalnica ni dolžna izplačati zavarovalnine v obsegu, v katerem je prišlo do realizacije zavarovalnega primera. V tem primeru je namreč sodišče tisto, ki ugotovi, v kakšni meri je stanje zavarovanca posledica nezgode in v kakšni meri so nastale poškodbe posledica drugih dejavnikov.
V kolikor bi imela toženka namen iz zavarovalnega kritja izločiti škodne posledice, ki so lahko posledica dviga oziroma držanja težjega bremena oziroma bremena določene teže, bi morala to skladno z določbo 2. točke prvega odstavka 521. člena Zakon o zavarovalništvu ZZavar-1 v SP posebej predvideti.
Pravico do stikov urejajo mednarodni pravni akti, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Konvencija o otrokovih pravicah in Ustava Republike Slovenije. Ustava RS v ospredje postavlja otroka, ki je nosilec pravice do stikov z obema staršema, zato se stiki prvenstveno zagotavljajo zaradi koristi otroka. Čeprav so stiki z otrokom tudi pravica staršev, jih ti, če ti niso v korist otroka, ne morejo izsiliti.
Zato prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine. Prekinitev te vezi dejansko odreže otroka od njegovih korenin. Zaradi tega otrokove koristi narekujejo, da lahko prekinitve družinskih vezi upravičijo resnično izjemne okoliščine in da si je treba na vsak način prizadevati za ohranitev stikov.