V konkretnem primeru je za presojo pravilnosti izpodbijane stroškovne odločitve ključna ugotovitev, ali je toženka z nakazilom zneska 516.005,09 EUR izpolnila tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je v danem primeru šlo za umik tožbe zaradi izpolnitve zahtevka iz naslova glavnice. Bistveno je namreč, da gre za poravnavo iste terjatve, kot je bila uveljavljana s tožbo. Četudi toženka trdi in z listino dokazuje, da naj bi pravno podlago za plačilo predstavljal drug dokument, to na presojo vprašanja istovetnosti terjatve in izpolnitve zahtevka ne vpliva.
Še enkrat je poudariti, da v postopku zavarovanja, kjer se verjetnost obstoja terjatve in druge predpostavke za izdajo začasne odredbe ugotavljajo z dokaznim standardom verjetnosti, je pravilno sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ustrezne pojasnilne dolžnosti tožnikoma ob najemu kredita skladno z že zgoraj navedeno sodno prakso ni podala. Tako podana pojasnilna dolžnost pa tudi ne kaže na dobro vero toženke kot banke, ki je objektivni pojem, saj se je banka kot finančna inštitucija mogla zavedati, da lahko pride do tako drastičnih gibanj menjalnega tečaja, kot se je zgodil z valuto CHF.
Ob tem velja dodati, da gre pri pritožbeno izpostavljenih okoliščinah iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 za primeroma naštete okoliščine, ki naj jih sodišče pri odločitvi upošteva. To pa ne pomeni, da ne more sodišče ob ustreznih okoliščinah zadeve posameznim izmed njih pripisati večjega pomena ter jih zato kot ključne poudariti pri svoji odločitvi.
Poleg okoliščin, ki jih primeroma navaja določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, je tako treba upoštevati in presoditi tudi okoliščine, povezane z osebnostjo storilca in dejanjem, za katerega je bil spoznan za krivega. Pri tej odločitvi mora sodišče upoštevati tudi vse tiste okoliščine, ki so bile odločilne že pri izbiri vrste in odmeri višine kazni.
Sodišče prve stopnje ni kršilo načela enakosti pred zakonom, čeprav je drugemu obsojencu, sostorilcu v tej zadevi, omogočilo, da zaporno kazen prestane na alternativni način, z delom v splošno korist.
Dedič je tudi v primeru ločitve zapuščine pravni naslednik zapustnika, čeprav gre za vrednostno in predmetno omejeno odgovornost. Na podlagi navedenega se bo tako izvršilni oziroma drug postopek nadaljeval z novim dolžnikom - dedičem.
Za kaznivo dejanje pranja denarja je namreč bistveno, da storilec razpolaga s premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa - nasprotno - izhaja, da je denarna sredstva obdolženi A. A. nakazovala oseba, ki je z njimi razpolagala kot s svojim premoženjem zakonitega izvora. Takšna sredstva zato sama po sebi ne predstavljajo protipravne premoženjske koristi, temveč so zgolj predmet ravnanja storilca predhodnega kaznivega dejanja, ki naj bi z zavajanjem dosegel njihovo izročitev.
Iz citiranega dokaznega predloga izhaja, da je tožnik ob imenu navedene priče zapisal:"v zadevi P 37/2018". Sodišče prve stopnje je ta dokaz izvedlo, pri čemer gre tudi za dokaz, ki ga je predlagala toženka. Gre torej za dokaz z listino, v skladu s 226. členom ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo.
Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da je takšno procesno ravnanje sodišča prve stopnje pravilno in ni bilo kršeno nobeno procesno upravičenje, ki ima svoj domicil v 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Natančnejša analiza navedb pokaže, da tožnik ni določno opredelil vrste dokaznega sredstva (ali neposredno zaslišanje priče ali branje listine), zato se lahko takšno procesno ravnanje podredi tudi zavrnitvni dokaznega predloga zaradi njegove nesubstanciranosti.
Ni pa mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da bi moral biti kot datum pričetka materine preživninske obveznosti, določene z začasno odredbo, upoštevan čas, ko se je sin dejansko odselil, kar naj bi bilo po navedbah očeta konec avgusta 2025. V obdobju od 1.9. 2025 do 14.10. 2025 so bile otrokove nujne življenjske potrebe očitno pokrite, ogroženost otrokove koristi v tem obdobju tudi ni bila zatrjevana.