KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00090453
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 3, 3/2, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do obrambe - celovita dokazna ocena - zakonski znaki kaznivega dejanja - sklicevanje sodišča na trditve in dokaze iz drugih postopkov - grožnja - podporni dokaz - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič
Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb je namreč podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe, torej tistih dejstev, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost.
Skladno z ustaljeno sodno prakso ni nikakršne pravne ovire, zaradi katere sodišče ne bi smelo presojati dejstev in okoliščin, ki izhajajo iz drugih postopkov, oziroma so bila v njih ugotovljena, seveda pod pogojem, da v zvezi z njimi izvede ustrezen dokazni postopek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00090452
KZ-1 člen 20, 20/2, 205, 205/1, 205/1-1.
velika tatvina - načelo kontradiktornosti - prepis zvočnega posnetka - video posnetek kot dokaz - identiteta storilca
Prepisi zvočnih posnetkov se vročajo na utemeljeno zahtevo strank (šesti odstavek 314. člena ZKP), katere pa pritožnik (ki niti ni stranka v postopku) ni podal.
Za izrek obsodilne sodbe se zahteva najvišji dokazni standard v kazenskem postopku, to je sodnikovo prepričanje o krivdi obdolženca (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki mora biti onkraj razumnega dvoma (beyond reasonable doubt).
ZPrCP člen 35, 35/1, 35/5. ZP-1 člen 66, 66/2, 159.
zahteva za sodno varstvo - uporaba mobilnega telefona med vožnjo - zakonski znaki prekrška - konkretizacija okoliščin - nedovoljen pritožbeni razlog - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - izvajanje dokazov - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje
Uporaba telefona se lahko odraža tudi kot vpogledovanje na zaslon telefona zaradi branja oziroma preverjanja obvestil aplikacij, stanja naprave, prejetih sporočil in podobno. S tem, ko je prekrškovni organ storilcu očital, da je imel pogled usmerjen v zaslon mobilnega telefona, je ustrezno konkretiziral aktivno uporabo mobilnega telefona, saj logično in izkustveno posameznik na zaslon mobilnega telefona pogleduje oziroma gleda zaradi pridobitve določene informacije, to pa že pomeni uporabo telefona in ob hkratnem vplivu na vidno zaznavanje predstavlja ravnanje, ki se ga je voznik ob upoštevanju prvega odstavka 35. člena ZPrCP dolžan vzdržati.
Kot je bilo pojasnjeno, in kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje štelo, da je iz navedb tožnika v tožbi v celoti razviden dejanski stan (okvir) zadeve, na podlagi katerega tožnik zahteva plačilo odškodnine, da pa dejanja, katera očita drugemu tožencu, niso protipravna, česar tožnik ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo navedb v okviru istega dejanskega stanu.
OZ člen 70, 70/1, 311, 633, 633/2, 633/3, 634, 634/1, 634/2, 635, 635/1, 637, 639, 639/3, 642, 642/3, 660, 662, 662/1, 663, 663/1, 663/2, 1050. ZVPot člen 37c. ZPP člen 309a, 337, 337/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-15, 340, 341, 353.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - konkretizacija pritožbenih očitkov - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljen dokaz - gradbena pogodba o izvedbi del - napake gradnje - materialnopravno upravičenje - jamčevalni zahtevki glede opravljenih del - rok za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka - obseg odvetnikovega pooblastila - nedovoljene pritožbene novote - odprava napak po drugem izvajalcu - pogoji za pobot terjatev - pravica izvajalca do plačila - skopa trditvena podlaga - materialnopravne določbe - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - zmotna uporaba materialnega prava po ZPP
Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ta listina vsebuje "dogovor o odpravi napak z dne 26.10.2022" in ta dogovor vsebuje materialno upravičenje, ki je pravna osnova za tožbeni zahtevek v tem postopku.
Sodišče druge stopnje sicer ne pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje o podrejanju tega dogovora določbam materialnega prava, ki bi bile izven določb gradbene pogodbe (izvensodna poravnava, 266. člen OZ). Med pogodbenimi strankami je bila dogovorjena gradbena pogodba (izgradnja novogradnje stanovanjskega objekta), zato zanjo veljajo primarno določbe OZ, ki se nanašajo nanjo.
Okoliščina, da je bil predmet izpolnitvenega ravnanja izgradnja nove stavbe, je bistveni razlikovalni znak, ki izključuje uporabo določb Zakona o varstvu potrošnikov, zato so napačni razlogi sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določbo 37.c člena in razlago v sodni praksi. Z novelo ZVPot-F je bila v ta zakon prenesena Direktiva 2011/83/EU z dne 25.10.2011 (2. točka 1.a člena ZVPot). V skladu s 3. členom navedene Direktive pa se ta ne uporablja za: "(e) za izgradnjo, pridobitev ali prenos nepremičnine ali pravic na nepremičnini; (f) za izgradnjo novih stavb, bistveno spremembo namembnosti obstoječih stavb in najem stanovanjskega objekta za bivalne namene".
pravica do pritožbe - zavrženje pritožbe kot prepozne - prekluzivni pritožbeni rok
V zvezi s pritožbenim poudarkom pomena pravice do pritožbe kot temeljne človekove pravice, ki je zagotovljena z EKČP, je pritrditi navedbam obsojenca, da ima vsak posameznik pravico do učinkovitega pravnega sredstva, opredeljeno v 13. členu EKČP, vendar ta pravica ne pomeni, da je pritožba lahko vložena brez časovnih omejitev ali brez spoštovanja postopkovnih predpisov, kot si to določbo vsebinsko zmotno razlaga obsojeni. Pritožbeno sodišče opozarja, da čeravno je pravica do pritožbe temeljna, to ne pomeni, da je absolutna, pač pa mora biti uveljavljena v okviru zakonsko določenih rokov, da se zagotovi pravna varnost in stabilnost kazenskih postopkov.
gospodarski spor - izključna stvarna pristojnost okrožnega sodišča
Ker sta v obravnavani zadevi obe pravdni stranki gospodarski družbi, ima pritožba prav, da gre za gospodarski spor. Zato je, ne glede na vrednost spornega predmeta, za sojenje pristojno okrožno sodišče.
postopek za preklic pogojne obsodbe - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - pooblaščenec oškodovanca - sodelovanje v kazenskem postopku - učinkovita obramba - vročanje sodnih pisanj pooblaščencu - načelo konktradiktornosti - pravica do enakega varstva pravic - kršitev pravice do sodelovanja v postopku - kršitev pravice do enakega varstva pravic
Ker tudi iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi bil pooblaščeni odvetnik oškodovanega A. A. kadarkoli pravilno vabljen ali obveščen o poteku postopka po 506. členu ZKP, je treba s pritožnikom v pritožbenem poudarku umanjkanja vabila za dne 16. 4. 2025 soglašati ter ugotoviti, da je bila s tem oškodovancu kršena pravica do sodelovanja v kazenskem postopku ob strokovni podpori pooblaščenega odvetnika.
OZ člen 419, 419/1. ZIZ člen 24, 24/1. ZPP člen 8. ZN člen 64.
odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi - obvestilo o prenosu terjatve - obveščenost dolžnika - pogodba o prenosu terjatve - pravica do izjave - prenos terjatve na novega upnika - aktivna legitimacija upnika - kvalificirane listine - notarsko overjen podpis na pogodbi
Res je sicer, da 419. člen OZ določa, da je o prenosu terjatve potrebno obvestiti dolžnika. Vendar je namen te določbe le, da dolžnik ve, komu je dolžan plačati dolg. Zgolj zaradi dejstva, da dolžnica ni bila obveščena o odstopu terjatve, pa ne pomeni, da ta ni veljaven. Posledica izostanka obvestila dolžnici je zgolj ta, da zanjo velja do obvestila prejšnje razmerje in bi lahko svoj dolg pravilno izpolnila prvotnemu upniku oziroma odstopniku, s čimer bi prenehala tudi njena obveznost do izpolnitve novemu upniku oziroma prevzemniku obveznosti.
URS člen 25. ZPP člen 111, 111/2, 142, 142/4, 343, 343/2, 346, 346/1, 443, 443/1, 458, 458/4.
pritožba v sporu majhne vrednosti - osebna vročitev - fikcija vročitve - pričetek teka pritožbenega roka - zakonski prekluzivni rok - napačen pravni pouk glede roka za pritožbo - pravica do pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
15-dnevni rok (iz 142. člena ZPP) za prevzem pošiljke je začel teči v torek 13. 5. 2025, ko je bilo tožencu v poštnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošiljki, in se je iztekel v sredo 28. 5. 2025. S tem dnem se šteje, da je bila opravljena vročitev izpodbijanega sklepa, ne pa šele takrat, ko je bilo pisanje toženi stranki puščeno v hišnem nabiralniku (to se je zgodilo 29. 5. 2025).
predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravočasnost predloga - tek rokov - pravnomočnost odločitve - namenska razlaga zakonske določbe - metode razlage pri odločanju - fikcija vročitve odločbe - pravica do pravnega sredstva - razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje
Ker je v obravnavani zadevi pravnomočnost EPVD sklepa sodišča prve stopnje nastopila na podlagi odločitve pritožbenega sodišča, storilcu pa so na tej podlagi tekli procesni roki za nadaljnja dejanja v postopku, je ob namenski, sistemski in logični razlagi določbe drugega odstavka 202.d člena ZP-1 potrebno šteti, da je 15-dnevni rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pričel teči z dnem vročitve sklepa sodišča druge stopnje storilcu, čeprav je bil sklep sodišča prve stopnje v tistem času že pravnomočen.
Šesti odstavek 3. člena ZGD-1 določa, da je podjetnik po ZGD-1 fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Nadalje prvi odstavek 7. člena ZGD-1 določa, da sta podjetnik in družba odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Samostojni podjetnik je torej fizična oseba in ne pravna oseba (kot napačno tolmači sodišče prve stopnje), zaradi česar nima lastne pravne subjektivitete. Navedeno pomeni, da dolžnik - samostojni podjetnik (celo) po izbrisu iz Registra (75. člen ZGD-1) preneha obstajati le kot nosilec samostojne dejavnosti, deluje pa še naprej kot fizična oseba. Kot fizična oseba še naprej (osebno) odgovarja z vsem svojim (osebnim) premoženjem za svoje obveznosti iz naslova opravljanja dejavnosti kot samostojni podjetnik. Prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika tako ne pomeni tudi prenehanja stranke, saj je ta že od vsega začetka le fizična oseba.
ZDavP-2 člen 126a, 126a/1. OZ člen 335, 335/1. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-3, 56, 56/1, 56/2, 59, 59/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
ugovor po izteku roka - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - zastaranje - zavrnitev predlaganih dokazov - materialnopravno vprašanje - izvedenec finančne stroke - razlogi sodne odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razumljivost obrazložitve - nepremičninska izvršba - davčna izvršba - napotitev na pravdo - razlogi o odločilnih dejstvih - nov ugovor po izteku roka
Nepremičninsko izvršbo namreč opravlja sodišče, medtem ko izvršbo na ostale predmete opravlja davčni organ po določbah ZDavP-2, postopka pa lahko tečeta vzporedno. Ker za davčne obveznosti, ki se izterjujejo z davčno izvršbo, ni predpisana izjema od prenehanja pravice do izterjave, mora davčni organ ob vsakokratni uvedbi davčne izvršbe upoštevati zastaranje in v seznam izvršilnih naslovov, ki je podlaga davčne izvršbe, zastaranih terjatev ne sme vključiti. Posledica tega so "ažurirane" terjatve v sklepih, na katere je dolžnik opozoril tudi v ugovoru po izteku roka. Vendar si dolžnik napačno tolmači, da se je iz tega razloga davčna obveznost zmanjšala zgolj na 1.092,74 EUR. Kot že pojasnjeno, podlago predmetni izvršbi predstavlja seznam izvršilnih naslovov z dne 4. 9. 2017, v njem navedene terjatve pa so zavarovane s hipoteko, kar pomeni izjemo od prenehanja pravovarstvenega zahtevka za njihovo izterjavo iz dolžnikove nepremičnine.
URS člen 25. ZPP člen 105a, 105a/3. ZST-1 člen 6, 6/2.
plačilo sodne takse za pritožbo - plačnik - taksni zavezanec - pritožba se šteje za umaknjeno - pravica do pritožbe
Res je, da sta taksna zavezanca pritožnika, vendar navedeno ne izključuje možnosti, da sodno takso za taksnega zavezanca plača kdo drug (kar je treba preveriti v vsakem posameznem primeru). Druga in peto toženi stranki zgolj zaradi tega, ker je sodno takso ob pravilnem sklicu in navedbi opravilne številke zadeve plačala zanjo druga oseba, ni mogoče naprtiti posledic umika pritožbe v primeru neplačila sodne takse, določenih v tretjem odstavku 105. a člena ZPP, saj slednje iz besedila navedenega člena ne izhaja. Za takšno rešitev govori tudi ustavnoskladna razlaga. Pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva je pravica, ki je določena v sami Ustavi (in sicer 25. členu Ustave), zaradi česar je treba omejitve te pravice ozko razlagati. Glede na to, da izrecne zakonske podlage za umik pritožbe v primeru, ko sodno takso za taksnega zavezanca plača kdo drug, ni, pritožbeno sodišče meni, da bi sankcija umika pritožbe v takih situacijah predstavljala pretiran poseg v pravico iz 25. člena Ustave.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/3. ZPP člen 211. ZS člen 113a, 113a/3. ZUstS člen 23, 23/3.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve - kondikcijski zahtevek - predhodno vprašanje države članice - prekinitev postopka
Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - izvedensko mnenje kot dokaz - intenziteta in trajanje strahu - strah za življenje - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti
Toženka v pritožbi izhaja iz napačnega izhodišča, da bi se sodišče prve stopnje moralo (v celoti in nekritično) opreti na izvedensko mnenje in mu brezpogojno slediti. Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice je v sodnem postopku ustavnopravna pristojnost sodnika. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kritično, skladno z načelom proste presoje dokazov, presodilo izvedensko mnenje ter pravilno sledilo njegovi vsebini v delih oziroma glede vprašanj, (i) o katerih so izvedenci lahko podali izvid in mnenje in, (ii) ki ne pomenijo subsumpcijskih zaključkov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00090232
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3(1). ZPP člen 211. ZS člen 113a, 113a/3, 113a/6. ZUstS člen 23, 23/3. ZVPot člen 23, 24.
Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).
Tožnik je sodno varstvo uveljavljal z ugotovitveno tožbo, zanjo pa 181. člen ZPP kot predpostavko določa "pravno korist" oziroma pravni interes. Gre za procesno predpostavko, s katero se omejuje uporaba ugotovitvene tožbe kot procesne oblike uveljavljanja materialnih pravic, zaradi njene posebne narave in omejenih učinkov. S to tožbo pa tožnik zahteva ugotovitev, da je v tožbenem zahtevku določno opredeljeno pravno razmerje nično. Za to vrsto sankcije pa OZ v 92. členu določa, da se na to vrsto sankcije lahko "sklicuje vsaka zainteresirana oseba". Ta predpostavka je širše opredeljena v smislu, da ni vezana na vrsto oziroma procesen način uveljavljanja sankcije ničnosti, kajti nanjo mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, torej tudi v primerih, ko se ta sankcija ne uveljavlja s tožbenim zahtevkom temveč kot predhodno vprašanje (ali tudi z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom). Čeprav torej po kriteriju funkcionalnosti med njima ("interesoma") ni moč postaviti enačaja (različnost pogojev, po katerih se "interes" ugotavlja), pa je njuno skupno pomensko jedro objektivno pridobljena možnost uveljavljati lastno konkretno pravico (upravičenje). Ničnost mora torej osebi odpreti stvarne, objektivne možnosti, da po odpravi obstoječega pravnega razmerja sama uveljavlja lastno pravico (upravičenje) materialnega prava.
Pogoje za javno dražbo, ki jo je kot metodo razpolaganja s stvarnim premoženjem izbrala prvotoženka, določa 50. člen ZSPDSLS-1. Pogodbeno razmerje, z bistvenimi elementi (predmet in cena) je bilo sklenjeno izključno in samo z drugotožencem, ki je moral v skladu s pogoji javne dražbe v roku 15 dni skleniti pogodbo v pisni obliki in plačati v roku 30 dni po sklenitvi prodajne pogodbe celotno kupnino. Kljub temu pa je nato toženka pisne pogodbe, ki vsebujejo tudi razpolagalni pravni posel z zemljiškoknjižnim dovolilom (23. člen SPZ), sklepala tudi z osebami, ki sploh niso podale nobene izjave volje, sploh niso sodelovale na javni dražbi, z drugotožencem pa s povsem spremenjenimi bistvenimi elementi zavezovalnega posla, z drugačnim predmetom pogodbe in ceno. Kršene so torej določbe, ki vsebujejo osnovna pravila o pravnih poslih in prenosih lastninske pravice, o metodah upravljanja s premoženjem (javna dražba) in postopkih povezanih z njimi. Da so ugotovljene kršitve takšne narave, da so z njimi bili kršeni prisilni predpisi in je zato posledica teh kršitev njihova ničnost, pa je ustaljena razlaga tudi v sodni praksi.
Za reivindikacijsko tožbo, ki se obravnava v predmetni zadevi pa je bistveno, da je toženka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe s Skladom, raba ali najem (zakup) konkretne nepremičnine pa z Dogovorom nista bila izrecno dogovorjena. Zato za obravnavano zadevo niti ni bistveno, kako je sodišče prve stopnje razlagalo vsebino Dogovora.
Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da pravico do posesti toženki daje odškodninsko pravo, saj kot je bilo obrazloženo, bi morala toženka svojo pravico do posesti utemeljevati na morebitnem užitku, zastavi, ročni zastavi, služnostni pravici rabe, fiduciji, pridržku lastninske pravice ipd. Kaj takega pa toženka v postopku niti ni zatrjevala.
Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sodišče že izrečen ukrep za varstvo koristi otroka spremeni le, če so se okoliščine, ki so bile podlaga za predhodno odločitev, bistveno spremenile; vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev ni podlaga za spremembo že izrečenega ukrepa, saj bi nasprotno stališče izničilo učinek pravnomočnosti sodnih odločbo o prej izdanih ukrepih. Za izdajo vsake začasne odredbe, kar pomeni, tudi za spremembo ureditvene začasne odredbe, mora biti s stopnjo verjetnosti izkazana ogroženost otroka (kot je določeno v 160. členu DZ), zgolj (s stopnjo verjetnosti) izkazana korist otroka ne zadošča (zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ker je bivanje v zavodu mld. A. A. še vedno v korist).
Po drugi strani bo v novem postopku preverilo, ali je izrečen ukrep še vedno primeren ali pa je treba izreči drug ukrep ali kombinacijo ukrepov. Glede na to, da je mld. A. A. nedvomno ogrožena iz razlogov, pojasnjenih zgoraj (samopoškodovalno vedenje, poskusi samomorov, ki so se začeli šele po namestitvi v zavod), je potrebno proaktivno ravnanje sodišča. Reevalvacija izrečenega ukrepa odvzema otroka, zlasti presoja primernosti izrečenega ukrepa, je nujna z ozirom na to, da poskusov samomora, kot izhaja iz podatkov spisa, pred izdajo začasne odredbe o namestitvi v zavod (decembra 2024) ni bilo.
Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju nadalje upošteva, da je treba določbo 161. člena DZ razlagati tudi ustavno in konvencijsko skladno. Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) sta v številnih primerih podali razlago, pod kakšnimi pogoji pogoji je dopusten poseg države v pravico do družinskega življenja iz 54. člena Ustave oziroma iz 8. člena EKČP). Med te stroge standarde spada zlasti ugotovitev, da je otrok ne le ogrožen, temveč tako hudo ogrožen, da je potreben takojšnji odvzem otroka staršem, še preden sodišče odloči o odvzemu otroka kot o glavnem vprašanju (stopnjevana ogroženost). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da spada začasna odredba med ukrepe za varstvo koristi otroka (153. do 182. člen DZ), za katere velja načelo najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ, ki je odraz načela sorazmernosti, slednje pa je posebej poudarjeno v postopkih za varstvo koristi otrok. Odvzem otroka je eden najhujših ukrepov za varstvo koristi otroka (hujši je zgolj še odvzem starševske skrbi), zato lahko v skladu z načelom sorazmernosti traja le toliko časa, kot je nujno potrebno za odpravo hude ogroženosti otroka. Ravno s tem namenom določba 160. členu DZ sodišču omogoča in nalaga, da redno spremlja izvajanje ukrepa in ga po potrebi ukine ali spremeni.