CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00002899
OZ člen 635, 635/1, 636. ZPP člen 2, 285.
podjemna pogodba - stvarne napake - uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov - odprava napake po drugem izvajalcu - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe - prenehanje pravice - zavajanje - materialno procesno vodstvo - stroški odprave napak - vezanost na zahtevek - prekluzija - stroški postopka - načelo končnega uspeha
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je skladno z napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa tožečo stranko na naroku v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo na razjasnitev njenih trditev. Navedbe o odzivu na notifikacijo, podane na tem naroku, zato niso prepozne.
Naročnik lahko sodno uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska, v višini ocenjenih stroškov, potrebnih za odpravo napak, tudi če odprave teh napak še ni zagotovil.
Sodišče prve stopnje je v pozivu toženi stranki, naj odgovori na tožbo, resda napačno navedlo, da gre za spor zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, namesto zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vendar ta okoliščina ne utemeljuje vrnitve v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev odgovora na tožbo.
ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1, 17, 17/1, 17/1-6.. ZSVarPre člen 20, 20/1, 23, 23/1.
varstveni dodatek - dohodkovni in premoženjski cenzus
Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu opozorilo je, da je pri ugotavljanju dohodkovnih in premoženjskih pogojev za priznanje varstvenega dodatka potrebno upoštevati prejemek z dne 20. 9. 2011, torej znesek 2.621,00 EUR, kot pravno relevantni dohodek ali znotraj pravno relevantnega premoženja, ne pa kot eno in drugo.
postopek za cenitev in prodajo stvari - civilna delitev - ustavitev nepravdnega postopka - prodaja nepremičnine - prodaja dolžnikove nepremičnine na javni dražbi - nepremičninska izvršba - neuspešna prodaja nepremičnine
Predlagatelj je predlog za cenitev in prodajo stvari vložil sam. Vložil ga je po poteku 30 - dnevnega roka iz drugega odstavka 123. člena ZNP in v njem tudi (pravilno) predlagal, da se postopek s prodajo opravi po določbah ZIZ. Predlagatelj in nasprotna udeleženka se tudi v nadaljevanju postopka nista sporazumela, da sodišče opravi postopek za cenitev in prodajo po določbah 10. poglavja ZNP. Sodišče prve stopnje zato, ne glede na to, da se civilna delitev vključno s cenitvijo in prodajo izpelje v nepravdnem postopku, ni imelo podlage za uporabo 108. člena ZNP, pač pa bi moralo pri presoji okoliščine, da prvi prodajni narok ni bil uspešen, upoštevati 194. člen ZIZ, ki glede števila prodajnih narokov in pogojev za njihovo opravo vsebuje drugačno ureditev kot sicer velja v postopku po ZNP.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - dokazno breme - trditvena in dokazna podlaga tožbe
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila odreditev opravljanja dela v deljenem delovnem času julija 2010 del sistematičnega ravnanja tožene stranke (oziroma zlasti tožnici neposredno nadrejenih), prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi se taki dogodki ponavljali v naslednjih mesecih do odhoda tožnice v bolniški stalež. Pritožbeno sodišče dodaja, da ni mogoče govoriti niti o diskriminaciji oziroma nadlegovanju tožnice. Pri tem velja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da upravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.
Od odločitve, ali gre za samostojno tožbo (v posledici odločitve, da se ne dovoli nasprotna tožba) ali za nasprotno tožbo, je odvisno, ali so podani pogoji za to, da se sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno po drugem odstavku 22. člena ZPP. Pritožba namreč utemeljeno navaja, da pri nasprotni tožbi pride do atrakcije krajevne pristojnosti.
Ko se ugotovi prisotnost prepovedane droge v krvi, se šteje, da voznik vozi pod vplivom prepovedane droge ter se ne ugotavlja, na kakšen način se je to odrazilo v njegovi vožnji in se vsebnost prepovedanih drog ne meri (kot npr. vsebnost alkohola v izdihanem zraku ali v krvi).
Ker revizija ni bila vložena po odvetniku, tožnik pa tudi ni predložil dokazila, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo utemeljeno zavrglo.
Pravice iz invalidskega zavarovanja niso trajne pravice, ki se ob spremenjenem stanju ne bi mogle spremeniti oziroma, prenehati.
V tožnikovem primeru, ko je bilo v prvem postopku ugotovljeno, da je za delo z omejitvami zmožen v polnem delovnem času, v novem postopku pa, da je za drugo delo, tj. delo z omejitvami zmožen le s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zaradi sprememb v zdravstvenem stanju pomeni, da je prišlo do nove invalidnosti. Ugotovljena nova invalidnost pa ima za posledico priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer ne samo pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ampak tudi do ustreznega nadomestila. Ker je pri tožniku do nove invalidnosti prišlo v času veljavnosti ZPIZ-2, ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za odločanje o tem, do katerega nadomestila je tožnik upravičen na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.. KZ-1 člen 26.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - opozorilo pred odpovedjo - huda malomarnost
S kasnejšimi prihodi na delo, za kar ni imela dovoljenja, je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja.
Po 26. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost). Citirano določilo ni relevantno za presojo tožničine krivde glede izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vsebina hude malomarnosti ni enaka vsebini zavestne (niti nezavestne) malomarnosti. Pri hudi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice, temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost.
postopek za ugotovitev obstoja prerekane terjatve - vsebina prijave terjatve - sklep o pravdnih stroških - potrebni stroški postopka
Če bi tožeča stranka vse, kar je bilo ugotovljeno v tem gospodarskem sporu, navedla popolno v prijavi terjatve, bi upravitelj imel možnost preizkusiti popolno in z dokazi podprto terjatev. Ker pa tega ni storila, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno odločilo glede stroškov postopka in jih naložilo v plačilo tožeči stranki v skladu s posebno določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP, Zato tudi pravilno ni uporabilo splošne določbe prvega odstavka 154. člena ZPP o povračilu stroškov glede na uspeh tožeče stranke v sporu.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 259, 259/1.. ZPIZ-2 člen 111, 111/2, 178, 394.
starostna pokojnina
Zavarovanec lahko zahteva neko pravico takrat ko izpolni pogoje, lahko pa neko pravico uveljavi tudi kasneje. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana (kakor je v primeru tožnice), se lahko v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev za nazaj. Glede na datum vložitve zahteve (1. 7. 2015) je tožena stranka tožnici pravilno priznala pravico do starostne pokojnine od 1. 2. 2015 dalje.
V zvezi z dokaznim predlogom zagovornika, da se naj zaslišijo zgoraj navedeni kot priče, pa pritožba spregleda določbo prvega odstavka 18. člena ZKP. Ta določa, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Obramba na glavni obravnavi 13. 7. 2017 (list. št. 43) sodišču ni predlagala, da zasliši omenjene priče. Na zadnji glavni obravnavi 10. 4. 2017 (list. št. 52 - 55), ko je bila zaslišana priča B.M., ki je tudi obširno odgovarjal na vprašanja obrambe, obramba ni predlagala zaslišanja prič M. in T.G. in ne D.K.. Je pa obramba predočila priči še vsebino uradnega zaznamka o razgovoru z M.G. (list. št. 10), kar pomeni, da sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo izpovedbo priče B.M., ni kršilo niti načela neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi in ne načela kontradiktornosti. Zato pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da sodišču prve stopnje pač ni mogoče očitati, da je izpodbijano sodbo gradilo na uradnih zaznamkih o izjavah prej omenjenih prič.
Toženec v spornem obdobju ni imel lastnosti zavarovanca, temveč je imel status upokojenca. Tožeča stranka je bila pokojnino dolžna izplačevati na podlagi pravnomočne odločbe. Ker toženec ni ravnal protipravno in tožeči stranki tudi ni nastala škoda v smislu drugega odstavka 192. člena ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.
Tožnica v vtoževanem obdobju, kljub zatrjevanim elementom delovnega razmerja na kmetiji v lasti matere, ni bila vključena v zavarovanje. Ker ni bila prijavljena v zavarovanje, ni pridobila lastnosti zavarovanke in vtoževane zavarovalne dobe ne more niti dokazati. Z izpodbijano sodbo je pravilno presojeno, da sta zavrnilna upravna akta zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje zavarovalne dobe od 11. 1. 1974 do 1. 8. 1976 ter od 2. 8. 1977 do 20. 1. 1978 pa utemeljeno zavrnjen.
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.
Odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, do katere je delavec oziroma javni uslužbenec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji, ne predstavlja plače. Javni uslužbenec je namreč do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).
OZ člen 111., 111/2, 448., 448/1.. ZPP člen 339., 339/2-8,.
prodajna pogodba - izročitev predmeta pogodbe - nova stvar - prodaja rabljene opreme - pravica do izjave - rok za odgovor na pripravljalno vlogo - ponavljanje tožbenih navedb - odstop od pogodbe zaradi kršitve nasprotne stranke - zahtevek za vračilo prejete kupnine
Prodajalec mora kupcu izročiti stvar v brezhibnem stanju (prvi odstavek 448. člena OZ), kar tudi pomeni, da mora biti stvar izročena brez stvarnih ali pravnih napak. Ker v konkretnem primeru tožena stranka tožeči stranki ni hotela (zmogla) izročiti štirih novih (nerabljenih) montažnih hišic, ki so bile dogovorjene s pogodbo, je s tem kršila pogodbeno obveznost, pri čemer je tožeča stranka povsem upravičeno zavračala sprejem montažnih hišic, ki so bile dotlej s strani tožene stranke rabljene kot razstavni eksponat. Nikakor namreč ni mogoče slediti pravnemu naziranju obravnavane pritožbe, da je treba tudi razstavne eksponate, ki so določen čas razstavljeni tako zunaj kot znotraj zaprtih površin (in ki si jih potencialni kupci ogledujejo tudi tako, da vanje vstopajo), šteti kot novo (nerabljeno) stvar.
To, da toženec po vzpostavitvi delovnega razmerja dejansko ni opravljal dela, ne pomeni, da delovno razmerje ni obstajalo. Že zgolj v posledici obstoječega delovnega razmerja pa je toženec za čas od reintegracije do prenehanja delovnega razmerja upravičen tudi do pravic iz delovnega razmerja (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi VIII Ips 79/2009). To pomeni, da zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 149/2012, s katero je bila ugodilna sodba spremenjena v zavrnilno, ni odpadla podlaga za priznanje pravic iz tega na novo vzpostavljenega delovnega razmerja.
Ker je bil toženec reintegriran v delovno razmerje k tožeči stranki in se je to delovno razmerje izvajalo, je utemeljena pritožbena navedba, da ni nikakršne podlage za to, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti izplačane zneske iz naslova plač za april, maj in junij 2012 ter (glede na bolniški stalež od 26. 6. 2012) zneske iz naslova denarnega nadomestila za čas bolezni. To še toliko bolj velja glede nadomestil za čas bolezni nad 30 dni, ki niti niso več obveznost delodajalca, ampak Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pritožba v zvezi s tem pravilno opozarja tudi na možnost refundacijskega zahtevka delodajalca do navedenega zavoda v izogib prikrajšanja na strani tožeče stranke.
Pritožba pravilno razloguje, da ni podlage za vračilo odpravnine, izplačane v posledici redne odpovedi iz poslovnega razloga. Tožeča stranka po vloženi reviziji zoper sodbo Pdp 791/2011 ni počakala na odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki bi privedla do posebnega načina prenehanja delovnega razmerja (kot npr. v prej že omenjeni zadevi VIII Ips 79/2009), pač pa je tožencu podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi katere je bil tožnik upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR.
Tožnik je tožencu še pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi omogočil ustrezno izobraževanje za pridobitev licence, kar pomeni, da ni šlo za izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, po katerem je delodajalec dolžan zagotoviti izobraževanje delavcu, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali da se s tem izogne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Le v takem primeru na podlagi četrtega odstavka 170. člena ZDR-1 nosi stroške izobraževanja delodajalec. Zato je bil toženec dolžan vrniti tožniku stroške izobraževanja, ne glede na obstoj dogovora, da mu stroškov ne bo potrebno vrniti, če bo ostal v delovnem razmerju vsaj eno leto, saj je tožencu na lastno željo delovno razmerje prenehalo že po dveh mesecih in pol po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.