začasna odredba - zavarovanje - denacionalizacija - vrnitev v naravi
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo potem, ko je ugotovilo, da denacionalizacijski upravičenci niso pedlagali začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, ki ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov v skladu z določbami 34. do 39. čl. ZDen. Prva toženka, ki se je lastninila po ZLPP, je tako v preoblikovanje vključila tudi stvari ali lastninske deleže, na katere se je nanašal denacionalizacijski zahtevek. Ker tako ni dolžnosti vrnitve v naravi, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe po 88. čl. ZDen ni verjetno utemeljen in zato tudi ni verjetno izkazana terjatev do druge toženke na izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vpisati lastninsko pravico na ime prve toženke. Takšna razlaga je sicer pravilna vendar le pod pogojem, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen oziroma v času lastninskega preoblikovanja v svojih sredstvih imela nepremičnine oziroma premoženje, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku.
Iz objavljenega oglasa izhaja, da je v konkretnem primeru šlo za javno zbiranje ponudb in ne za javno ponudbo delnic. Zato prodajalka ni bila zavezana skleniti pogodbe o prodaji delnic, ki so bile predmet razpisa, z najboljšim ali katerimkoli drugim ponudnikom.
Cenitev nepremičnin tožene stranke, katere plačilo v tem postopku tožeča stranka uveljavlja zoper toženo stranko, se je opravila za izdelavo otvoritvene bilance stanja podjetja Z. p.o. za potrebe njegovega lastninskega preoblikovanja in ne za potrebe lastninskega preoblikovanja tožene stranke. Čim pa je tako, je skladno s 4. odst. 17. čl. ZLPP stroške postopka preoblikovanja in torej tudi stroške cenitve odvisne družbe, nastale zaradi izdelave otvoritvene bilance stanja podjetja, ki se lastninsko preoblikuje, dolžno nositi podjetje Z. p.o., saj so ti stroški nastali za njegove potrebe.
Sporne nepremičnine, glede katerih po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen)obstaja dolžnost vrnitve, so po določbi 1. odstavka 88. člena ZDen izven pravnega prometa. Z njimi namreč po citirani določbi ni dopustno nobeno razpolaganje; poleg tega pa je na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, dolžniku z njimi prepovedano razpolagati (12. in 13. člen ZLPP). Zaradi tega gre, kot je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, za neprimerno sredstvo zavarovanja upnikove denarne terjatve, ker niso podani elementi za predlagano vrsto začasne odredbe, določeni v 2. točki 1. odstavka 271. člena ZIZ.
lastninjenje - poseg v kapital revidiranega subjekta z odločbo APPNI
Z odločbo po 48.c čl. ZLPP ni dopustno odrediti takšnih posegov v bilanco subjekta revizije, ki bi pomenili zvišanje osnovnega kapitala ali spremembo kapitalskih razmerij med družbeniki ali delničarji.
ZLPP člen 3, 3/3, 48a, 48a-10, 48c, 48c-10. ZGD člen 169, 169/1. ZPod člen 85, 85/1, 86, 86/1, 86/2.
delniška družba (d. d.) - ustanovitev delniške družbe - lastninsko preoblikovanje podjetij - podjetja z družbenim kapitalom - družbeni kapital - oškodovanje družbene lastnine - domneva oškodovanja družbene lastnine - postopek revizije - odločba Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI) - rešitev predhodnega vprašanja
Osnovna glavnica je pojmovno nekaj drugega, kot pa premoženje družbe, kar ob ustanovitvi sicer predstavlja stvarni in denarni vložek ustanovitelja. Osnovna glavnica je praviloma stalna kategorija, saj je razdeljena na delnice. Eventualna sprememba osnovne glavnice pomeni istočasno spremembo vrednosti delnic, ali pa spremembo njihovega števila. Zato je odločitev o spremembi osnovne glavnice odvisna od ustanoviteljev (delničarjev), ne pa od računovodskih predpisov kot je to zmotno zaključila tožena stranka v poročilu.
Stvarni vložek ustanovitelja K. d.d., ki ga sestavljajo zemljišča, gradbeni objekti in oprema, predstavlja premoženje tožeče stranke, oz. njena sredstva. Vrednost premoženja oz. sredstev pa se ugotavlja tudi po računovodskih predpisih, ki predpisujejo njihovo revalorizacijo. Ker sta osnovna glavnica in sredstva družbe dve različni kategoriji, obveznost revalorizirati (povečati) vrednost zemljišč, gradbenih objektov in opreme, ne pomeni istočasno tudi obveznosti revalorizirati (povečati) osnovno glavnico. Zato je zmoten zaključek, da bi se vrednost osnovne glavnice tožeče stranke morala povečati vsakokrat, ko bi se morala povečati vrednost njenih zemljišč, gradbenih objektov in opreme, zaradi revalorizacije in to v enakem obsegu.
Družbeni kapital je po določbi tretjega odstavka 3. člena ZLPP razlika med vrednostjo sredstev podjetja (aktive) ter vrednostjo obveznosti podjetja. V konkretnem primeru pa je tožena stranka nepravilno izenačila vrednost sredstev z vrednostjo družbenega kapitala, ne da bi odštela obveznosti, ki bi verjetno tudi morale biti revalorizirane. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da v navedenem poročilu tožene stranke ni ugotovitev o tem, ali res ni bila upoštevana revalorizirana vrednost družbenega kapitala pri prodaji paketa delnic tožeče stranke, kar pa je odločilno. Da je bila kupnina (v višini 422.694.000,00 SIT) za paket delnic, ki jih je K. d.d. prodal dne 30. 11. 1992 družbi KX d.d., primerna in da ni prišlo do oškodovanja družbenega premoženja zaradi prodaje le-teh, pa izhaja iz sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 12. 1996 in z dne 5. 3. 1997, ki jo je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo, opr. št. I Cpg 355/97 z dne 4. 6. 1997. Z njima je bil zahtevek Družbenega pravobranilca RS, da je prodajna pogodba za paket delnic tožeče stranke med kupcem in prodajalcem nična, pravnomočno zavrnjen, prav tako pa je bil pravnomočno zavrnjen podredni zahtevek, s katerim je bilo zahtevano, da mora KX d.d. plačati K. d.d. znesek 354.106.550,00 SIT. Izid te pravde torej predstavlja v tem sporu rešitev predhodnega vprašanja o tem ali je podana domneva oškodovanja družbene lastnine zaradi neupoštevanja revalorizirane vrednosti družbenega kapitala pri prodaji tožeče stranke (10. točka 48.a člena ZLPP).
V primeru, da vloži družbeni pravobranilec tožbo po 50. členu ZLPP, ker gre za oškodovanje po 48. členu ZLPP, je dolžan dokazati oškodovanje oziroma prikrajšanje, ker se to ne domneva (primerjaj 48.a člen ZLPP). V tem pogledu revizijsko poročilo nima dokazne listine, v njem pa se domneva, da so resnična samo ugotovljena dejstva.
Za zahtevek iz naslova oškodovanja podjetja v lasti SRD-a sta aktivno legitimirana tako SRD, ki odškodninsko tožbo vloži v imenu in na račun oškodovanega podjetja, kot družbeni pravobranilec. Torej je pravno zmoten tudi tisti zaključek prvostopnega sodišča, po katerem bi Družbeni pravobranilec RS moral predmetne zahtevke uveljavljati na račun SRD-a.
Tako ZPPOLS kot ZLPPOD predpisujeta spremembo družbenega kapitala v državno lastnino, s tem, da je po prvem družbeni kapital v celoti ali delno v lasti sklada, torej posredno v lasti države, medtem ko je po ZLPPOD na podlagi 3. člena Republika Slovenija lastnik družbenega kapitala. Po 3. odst. 65. člena ZZLPPO se še vedno uporablja 1. odst. 25. H člena ZPPOLS. Slednji pa daje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, s katero se po splošnih pravilih obligacijskega prava izpodbija pravna dejanja iz 48. ali 48.a člena ZLPP, zaradi katerih je prišlo do zmanjšanja premoženja družbe in pravico zahtevati povrnitev škode, od dneva vpisa v sodni register vsakemu delničarju oziroma družbeniku. Premoženje, ki je olastninjeno, od dneva trenutka vpisa v sodni register varuje družbenik oziroma delničar sam. Najkasneje z dnem vpisa v sodni register, (čeprav je že z dnem uveljavitve ZLPPOD) na podlagi 3. člena ZLPPOD Republika Slovenija postala lastnica družbenega kapitala, je DP izgubil aktivno legitimacijo za vložitev tožb v zvezi z varovanjem družbene lastnine.
V 48.a čl. ZLPP v desetih točkah opisuje abstraktne dejanske stanove, ki predstavljajo oškodovanje družbene lastnine. Čim je v revizijskem postopku ugotovljeno, da je revidirano podjetje pri svojem poslovanju ravnalo tako, da je s svojim ravnanjem izpolnilo elemente, ki tvorijo kakega od dejanskih stanov iz 1. do 10. tč. 48.a čl. ZLPP, se domneva, da je bila družbena lastnina oškodovana. Ker je, kot povedano, domnevo možno izpodbiti, je brez osnove pritožbeno stališče, da mora v vsakem od teh primerov škoda tudi dejansko nastati.
ZTLR člen 15, 15/6, 16, 16/4. SZ člen 31, 31/1, 31/2, 33, 33/1.
plačilo dobavljene toplotne energije - stavba v solastnini
Stroški dobavljene toplotne energije v poslovni stavbi bremenijo solastnike glede na velikost njihovega solastniškega deleža, ki mora biti ugotovljen sporazumno.
V komisijski pogodbi z dne 27.3.1991, sta se F. in Banka dogovorili za pogoje koriščenja navedenega depozita, to je prenakazilo deponiranih sredstev na žiro račun družbe D. d.o.o., ko slednja predloži sodno overjeni izpisek iz sodnega registra o dokapitalizaciji oziroma preoblikovanju podjetja D. v družbo z omejeno odgovornostjo (prim. 1. odst. 1038. čl. ZOR). S pogodbo o denarnem depozitu pridobi banka pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, določenimi v pogodbi (2. odst. 1035. čl. ZOR). Iz povedanega izhaja, da družba F. z deponiranimi sredstvi, namenjenimi za dokapitalizacijo pravnega prednika tožeče stranke ni mogla razpolagati, obresti, ki bi jih prejela za deponirana sredstva, pa so bile nakazane (kot izhaja iz revizijskega poročila) tožeči stranki. Ne gre torej za prikrajšanje družbene lastnine, če se na drugi strani le - to ne izkaže kot okoriščenje v enaki višini. Glede na ugotovljeno dejansko stanje zato ni mogoče F. očitati okoriščenja v škodo družbene lastnine. Obravnavanega primera zato ni mogoče podvreči nobenemu abstraktnemu dejanskemu stanu iz 48. a člena ZLPP.
Odločba ustavnega sodišča, s katero to ugotovi, da zakon ni v skladu z ustavo, in naloži državnemu zboru, da mora v določenem roku odpraviti neskladje, ustavno sodišče pa je tako odločbo izdalo zato, ker zakon določeno vprašanje ureja na način, ki ne omogoča njegove razveljavitve, ima glede uporabe za razmerja, nastala pred izdajo odločbe, enake učinke kot odločba o razveljavitvi zakona zaradi neskladnosti z ustavo.
Tožeča stranka je na podlagi revizijskega poročila in na njegovi podlagi vzpostavitve terjatve do tožene stranke od nje zahtevala plačilo terjatve. Postavila je zahtevek zaradi neupravičene pridobitve. Taka terjatev zastara v splošnem zastaralnem roku 5 let od takrat, ko je upnik imel možnost zahtevati njeno izpolnitev, to je od takrat, ko je nekaj neupravičeno izpolnil (plačilo s pogodbo dogovorjene, a neopravljene storitve). Tudi če ima soglasje tožeče stranke z revizijskim organom, da je prišlo do oškodovanja družbenega kapitala, zaradi česar je treba v knjigovodstvu izvršiti zahtevano uskladitev, naravo poravnave med revizijskim organom in tožečo stranko, taka poravnava ne učinkuje za toženo stranko (ki se revizijskega postopka ni imela možnosti udeležiti) tako, da bi terjatev do nje postala judikatna terjatev, ki bi zastarala v 10 letih.
ZPP (1977) člen 230, 230/2, 230, 230/2. ZLPP člen 48, 48/1, 48/2, 48, 48/1, 48/2.
revizijsko poročilo - javna listina
Če je revizijski organ med ugotovitvami finančno računovodskega pregleda ocenil, da je podan (le) "utemeljeni sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine" v višini dobička, ki so ga izkazovale t. im. by pass družbe, v sklepnih ugotovitvah pa, da se domneva oškodovanje v takšni višini, druge alinee III/1. tč. revizijskega poročila ni moč razumeti tako, da je višina oškodovanja družbene lastnine iz tega naslova na tem mestu ugotovljena in da je to dejstvo, ki mu je pripisati dokazno moč iz 230. čl. ZPP/77.
Zahtevki Družbenega pravobranilca po 2.odst. 50.čl. ZLPP niso omejeni na zahtevke na razveljavitev in ugotovitev ničnosti, temveč obsegajo tudi denarne zahtevke.
ZPP (1977) člen 40, 40/3, 40, 40/3. ZLPP člen 48a, 48c, 48a, 48c.
vrednost spornega predmeta
Domet zadnjega dela 10. točke 48.a čl. ZLPP je le v obsegu lastninskih preoblikovanj s podobnim efektom, kot je bistven za prve tri dejanske stanove iz 10.točke 48.a čl. ZLPP - namreč različno in nerealno ovrednotenje družbenega in zasebnega. Sodišče druge stopnje ne more samo korigirati vrednosti spora. To lahko po 3.odst. 40.čl. ZPP/77 stori le prvostopno sodišče v začetnih fazah postopka.
Pogodba, sklenjena z odločilnim nedopustnim nagibom je nična samo, če so okoliščine, ki kažejo na sklenitev s takim nagibom, obstajale oziroma bile predvidljive že ob sklenitvi pogodbe. Dajatveni zahtevek, ki je sicer s tožbo uveljavljan kot posledica zahtevka na ugotovitev ničnosti, podredno pa razveljavitev pogodbe, je glede na dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka, mogoče obravnavati tudi neodvisno od omenjenih zahtevkov. Zato je bilo treba kljub zavrnitvi zahtevkov na ničnost in razveljavitev pogodbe sodbo prve stopnje glede odločitve o dajatvenem zahtevku razveljaviti. Kadar družbeni pravobranilec s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti, podredno razveljavitev pogodbe, obenem pa, da mora ena tožena stranka drugi toženi stranki plačati določen denarni znesek, sta toženi stranki enotna sospornika. Zato je treba na utemeljeno pritožbo ene spremeniti ali razveljaviti sodbo prve stopnje tudi glede druge tožene stranke, čeprav se ta ni pritožila, tožbeni zahtevek pa je celo pripoznala.
Samo dejstvo, da podjetje, ki se je preoblikovalo v kapitalsko družbo z izdajo internih delnic po ZDK, ni uskladilo lastninskih razmerij z določbami ZLPP, ne predstavlja domneve, da so popusti pri izdaji internih delnic bili v škodo družbenega kapitala, če ni ugotovljeno, da višina popustov ne odstopa od višine možnih popustov po ZLPP.