Nacionalno pravo mora imetniku neregistriranega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu, priznati pravico, da prepove uporabo oziroma registracijo poznejše znamke.
Tožnici domena po nacionalnem pravu ne daje pravice prepovedati registracije znaka. Domensko ime ima vlogo naslova internetne spletne strani, pridobitve, prenehanja in vsebine tega imena pa ne ureja noben predpis ampak pogodba med registratorjem in imetnikom domene. Kot taka, tj. kot pogodbeni odnos inter partes, ni izključna pravica, tj. ne more ustvarjati učinkov v razmerju do tretjih oseb. Tožnica bi uživala pravno varstvo na podlagi domene hobby.si le, če bi bila domena tudi blagovna znamka ali če bi tožnica dokazala, da gre za znano znamko.
Znana znamka ni sinonim ugledni znamki. Ugledna znamka je (za razliko od "znane znamke") znamka, ki je registrirana. Zaradi njenega ugleda pa se znak ne registrira ne glede na to, ali so blago ali storitve, za katere je znamka prijavljena, enaki, podobni ali niso podobni tistim, za katere je varovana prejšnja znamka. Ne registrira se torej niti v primeru, če označuje drugačno blago oziroma storitve od tistih, ki jih označuje znamka z ugledom.
Niti Pariška konvencija niti Sporazum in niti TRIPS ne definirajo znane znamke. Sporazum v členu 16(2) določa le, da članice pri ugotavljanju, ali je znamka nedvomno znana, upoštevajo poznavanje znamke pri določenem delu javnosti, vključno s poznavanjem v določeni članici, ki je posledica predstavljanja znamke. Prav tako je ne definirata evropska direktiva in uredba. Pri ugotavljanju, ali je določena znamka znana v smislu Pariške konvencije, se upošteva člen 2 Skupnega priporočila glede določb v zvezi z varstvom znanih znamk, ki sta ga na 34. nizu sestankov skupščin držav članic Svetovne organizacije za intelektualno lastnino od 20. do 29. septembra 1999 sprejeli skupščina Pariške unije in skupščina SOIL. Ta določa, da lahko pristojni organ pri ugotavljanju, ali je določena znamka znana v smislu Pariške konvencije, upošteva vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je znamka znana, in sicer zlasti stopnjo znanosti in prepoznavnosti znamke pri upoštevnem delu javnosti; trajanje, obseg in geografsko območje vsakršne uporabe znamke; trajanje, obseg in geografsko območje vsakršne promocije znamke, vključno z oglaševanjem in predstavljanjem proizvodov ali storitev, za katere se uporablja znamka, na sejmih ali razstavah; trajanje in geografsko območje vsakršne registracije ali prijave za registracijo znamke, če odraža uporabo ali prepoznavnost znamke; primere, v katerih je bilo priznano varstvo pravic, ki izvirajo iz znamke, zlasti to, v kolikšnem obsegu so pristojni organi ugotovili, da je znamka znana; vrednost, povezano z znamko.
Tudi v prekrškovnih postopkih je treba uporabiti stališča, ki so se oblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s kazenskimi zadevami in izhajajo iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke (c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, je treba uporabiti kriterije, ki sta jih ESČP in Vrhovno sodišče uporabila v zvezi z brezplačnim zastopanjem po zagovorniku v kazenskem postopku, in sicer je treba upoštevati: (1) resnost kršitev in teža zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve in v tej zvezi tudi osebnostne lastnosti obdolženca.
Tožnikova prošnja z dne 27. 6. 2024 je vsebovala le navedbo, da tožnik prosi za BPP za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, na poziv Bpp 692/2024 z dne 4. 7. 2024 pa je tožnik odgovoril dne 15. 7. 2024 in dodal zgolj to, da "nima ustreznega znanja in ni zmožen ter sposoben lastnega zastopanja in varovanja pravnih interesov ter koristi v prekrškovnem postopku", zaradi česar potrebuje kvalificirano pravno pomoč zagovornika, ki mu bo nudil ustrezno formalno in materialno obrambo. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec ni konkretno navedel okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da tožnik nima ustreznega znanja in da ni zmožen lastnega zastopanja v postopku. Šele v tožbi se je tožnikov pooblaščenec konkretneje skliceval na tožnikove osebne okoliščine (da nima dokončane osnovne šole, da ne zna in ne more uporabljati računalnika, ker nima elektrike), ki da utemeljujejo potrebo po kvalificirani pravni pomoči v prekrškovnem sodnem postopku, vendar je tožnik s temi navedbami v upravnem sporu prekludiran.
Glede drugih okoliščin zadeve se tožnik v odgovoru z dne 15. 7. 2024 ni izjavil in niti v tožbi ni prerekal ocene tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da zadeva ni pravno in dejansko zapletena.
Glede resnosti kršitev in teže izrečene sankcije je tožena stranka pravilno upoštevala, da gre za prekrškovni (in ne kazenski) postopek, tožnik pa se do višine izrečenih glob in v tem smislu do teže sankcije in njenih posledic (tudi v smislu druge alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP) niti ne opredeljuje, pač pa le navaja, da je ne zmore plačati. Glede izrečene stranske sankcije 5 kazenskih točk tožba le pavšalno in hipotetično izpostavlja, da tožniku ob "pridobitvi" novih točk grozi trajen odvzem vozniškega dovoljenja, kar samo po sebi prav tako ne kaže, da bi bila dodelitev BPP utemeljena zaradi same teže izrečene sankcije. Tožnik še navaja, da mu po ZP-1, če globe ne bo plačal, grozi nadomestitev denarne globe z zaporno kaznijo, glede česar se je že tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila, tj., da je v tem primeru možna nadomestitev z delom v splošno korist (19.a, 192.a in 192.b člen ZP-1) ali obročno odplačilo (18. člen ZP-1). Sodišče pripominja, da se izrek nadomestnega zapora izvede po posebnem postopku (gl. 192.a - 192.č ZP-1) in ne avtomatično ob neplačani globi.
Odločba o pravici do sredstev je bila izdana 22. 1. 2018, ko so bila v veljavi Navodila z dne 2. 2. 2018. Ob upoštevanju navedenih navodil so bila tožeči stranki odobrena sredstva za stroške, ki so bili predvideni v dokumentaciji. Zato bi morala toženka pri presoji utemeljenosti zahtevka za izplačilo sredstev upoštevati Navodila z dne 2. 2. 2018. Nenazadnje so bila ta navodila še vedno v veljavi ob oddaji zahtevka, tj. 29. 10. 2021, zato tožeča stranka ob priglasitvi stroškov niti ni mogla postopati drugače, kot z upoštevanjem starih navodil.