Države imajo po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment). Prepovedana je odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Postopek vrnitve tožnika v izvorno državo, ko tožnik v Republiki Hrvaški ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Republika Hrvaška, tožnikova trditev o nasprotnem pa je pavšalna in navržena.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Tožnik je obravnavano pritožbo zoper sklep sodišča vložil sam, pri čemer ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, navedeno pa ne izhaja niti iz drugih vlog in listin, ki jih je vložil v sodni spis. Tudi iz potrdila Ministrstva za pravosodje z dne 9. 2. 2026 izhaja, da tožnik ni evidentiran v evidenci oseb z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Sodišče tako ugotavlja, da je pritožbo vložila oseba, ki nima te pravice.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Tožniku je bil zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena.
V položaju, ko je bil poseg že izvršen, si v upravnem sporu z izpodbojno odločbo ni mogoče izboljšati svojega pravnega položaja. Če zaradi nepravilne izvedbe posega nastaja škoda in želi tožnik terjati njeno povračilo, mora to uveljavljati v civilnem sporu zoper državo. V takem položaju bi bilo omejeno sodno varstvo mogoče uveljavljati z ustrezno oblikovanim ugotovitvenim zahtevkom.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Izguba zaposlitve tožnika (in v tožbi dodatno zatrjevane težke socialne ter ekonomske razmere v izvorni državi tožnika) tožniku ne povečujejo verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.
Vloga pravdno nesposobne osebe ne učinkuje in je ni mogoče obravnavati kot preuranjene, prepozne, nepopolne ali nedovoljene.
Sporni stebriček je bil postavljen brez soglasja pristojnega občinskega upravnega organa oz. v nasprotju z izdanim dovoljenjem z dne 22. 9. 2021 in v nasprotju s 56. členom Odloka o občinskih cestah in javnih površinah, zato sta ga tožnika dolžna odstraniti. Pri tem se inšpektor in pritožbeni organ nista bila dolžna opredeljevati do tega, ali so zaradi postavljenega stebrička prizadeti interesi varovanja ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ali zaradi njenega videza. Ta vprašanja bi se postavila, če bi tožnika zaprosila za soglasje za postavitev navedenega stebrička. Le takrat bi pristojni organ presojal njegov vpliv na varovalni pas.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Opozorilo je, da gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Tožnik ni zmogel že osnovnega trditvenega bremena za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, prav tako pa ni predložil nobenih dokazov.
Ustavno sodišče je z odločbo U-I-203/23 z dne 22. 5. 2025 razveljavilo določbo 146. člena GZ-1, na kateri temelji izpodbijana odločba (enako tudi tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za legalizacijo objekta daljšega obstoja), saj je ugotovilo, da je v neskladju s prvim odstavkom 140. člena Ustave.
Po določbi 43. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) lahko Ustavno sodišče v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z ustavo. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče. Zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Izpodbijana odločitev, ki jo je sprejela tožena stranka in temelji na razveljavljeni določbi 146. člena GZ-1, je dokončna, ne pa tudi pravnomočna, saj je tožnik zoper to odločitev pravočasno vložil tožbo v upravnem sporu. Razveljavitev 146. člena GZ-1 je po 43. členu ZUstS pričela učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi v Uradnem listu, to je 28. 6. 2025, in ker o tožnikovi zahtevi za legalizacijo objekta daljšega obstoja še ni pravnomočno odločeno, sodišče te določbe po 44. členu ZUstS ne sme uporabiti za odločanje v predmetni zadevi.
Izpodbijana odločba ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj nima sestavin, ki so predpisane z 214. členom ZUP.
Upravna organa bi morala podati razloge o tem, ali je elektrooperater dolžan redno posodabljati oziroma razvijati obstoječ sistem v skladu s standardi, v katerih primerih pride v poštev reden razvoj obstoječega sistema, za katerega krije stroške razvoja elektrooperater, pojasniti, na kateri pravni podlagi in v katerih primerih lahko nastanejo nesorazmerni stroški ter zakaj so nastali v obravnavani zadevi.
Ko v obrazložitvi izpodbijane odločbe dejansko stanje ni bilo v zadostni meri ugotovljeno (2. točka 214. člena ZUP), izpodbijana odločba nima konkretnih razlogov za odločitev (3. točka 214. člena ZUP) in ne vsebuje razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev (5. točka 214. člena ZUP), ni možen preizkus zakonitosti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Tožnik okoliščin takšne teže ni predstavil.
Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik novih dejstev ali dokazov ni navedel. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
V obravnavanem primeru ne gre za upravni akt, ki bi ga lahko tožnik izpodbijal v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu.
Sklep, s katerim je zavrnjen rokovni predlog tožnika, nima verjetnih izgledov za uspeh in tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP.
Prvostopenjski organ in toženka sta ravnala prav, ko sta tožnikovo vlogo - zahtevo za izdajo odločbe obravnavala kot zahtevo za pridobitev informacije (mnenja) davčnega organa (v smislu 13. člen ZDavP-2). Izdano mnenje ni upravni akt (odločba), s katero bi se odločilo o tožnikovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, zato je toženka pravilno zavrgla pritožbo zoper to mnenje kot nedovoljeno (drugi odstavek 240. člena ZUP), tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe pa kot vlogo, s katero tožnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).
Za pravilno tolmačenje dokumentacije ter za presojo same vrednosti je treba imeti specialno tenično znanje, če ga sodišče nima, se mora pri presoji utemeljenosti opreti na strokovno mnenje postavljenih izvedencev.