Sodišče je že predhodno, tj. 23. 6. 2026 prejelo tožnikovo tožbo, ki jo je tožnik naperil zoper isti sklep tožene stranke o omejitvi gibanja, tj. sklep št. 2142-4303/2025/42 (1221-06) z dne 18. 6. 2026. Zahtevka v zadevi I U 1229/2026 in v obravnavani zadevi sta istovetna. Ker je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna sodba in je bilo torej o predmetni zadevi že pravnomočno odločeno, je sodišče moralo tožbo v tem upravnem sporu na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.
Ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.
Ker so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne more (več) izvršiti, si tožnik z vztrajanjem pri izpodbojni tožbi v tem upravnem sporu ne more (več) izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji (več), saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi.
Izhodišče toženke, da je priglašene storitve, ki so bile opravljene do 3. 6. 2022, treba vrednotiti ob upoštevanju OT/2015, tiste po 4. 6. 2022 pa ob upoštevanju OT/2022, je pravilno.
Z Družinskim zakonikom (v nadaljevanju DZ) in Zakonom o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) je bila spremenjena prejšnja materialnopravna in procesna zakonska ureditev, s čimer pa določbe OT tedaj (še) niso bile usklajene. OT/2015 je posebej urejala plačilo za odvetniške storitve, opravljene v sporih zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji otrok, zakonitem preživljanju in o stikih z otroki, in sicer v peti do osmi alineji tar. št. 18/2 za tožbe v teh zadevah, ter skladno s tem za sestavljanje vlog v tar. št. 19 in za zastopanje v tar. št. 20.
V IX. poglavju Posebnega dela OT/2015 pa so bile določene postavke za odvetniške storitve za nepravdne postopke, med drugim v tar. št. 23 za t.i. druge nepravdne postopke med katere pa se po navedenem niso uvrščali spori zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji ter preživljanju in stikih z otroki. OT torej ob uveljavitvi oziroma začetku uporabe DZ in ZNP-1 z njima ni bila usklajena, vendar pa navedeno podlage za sprejeto odločitev toženke v tem delu ne daje. Bistveno je, da je bil tožnik z odločbo z dne 30. 11. 2020, skladno s katero mu je bila izdana tudi napotnica, določen, da za upravičenko opravi odvetniške storitve pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v postopku zaradi razveze zakonske zveze in dodelitve mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine, kar je tudi storil, ter da je bilo plačilo za storitve v sporih s takšno vsebino v OT/2015 specialno urejeno.
Tožnik je storil kazniva dejanja, se v času prestajanja kazni ni podrejal redu v zaporu ter bil zato premeščen na strožji oddelek. Tožnik še vedno predstavlja realno nevarnost za življenje in varnost ljudi oziroma premoženja, saj ta potencialna nevarnost za javni red lahko obstaja tudi po prestani kazenski sankciji. Pristojni organ lahko izreče ukrep upravne narave na tej pravni podlagi, če je potencialna nevarnost prosilca za javni red v zadostni meri izkazana, če je ukrep pridržanja sorazmeren in nujen, tako da ni mogoč z milejšim ukrepom doseči istega legitimnega cilja, to je zaščititi pravice do svobode in varnosti drugih ljudi. Pri tem je potrebno upoštevati individualno ravnanje prosilca, ki ogroža javni red, v smislu resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljni interes družbe. To nevarnost mora pristojni organ pred izrekom pridržanja preveriti in odločiti tako, da je ukrep zaščite svobode in varnosti drugih uravnotežen s posegom v svobodo prosilca.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji iz prvega odstavka 144. člena ZUP za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti, ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kakršen je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v tej zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta in s tem tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.
Kadar drugostopenjski organ dopolnjuje dokazni postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kakor bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana. Sodišče je sicer na glavni obravnavi tožniku vročilo Seznam in izsek PID ter mu omogočilo, da se o njima izjavi. Vendar v okoliščinah obravnavane zadeve sanacija opisane kršitve v upravnem sporu ni mogoča. Drugostopenjski organ namreč ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka po 244. členu ZUP, temveč je vztrajal pri stališču, da gre za skrajšani ugotovitveni postopek. Sodišče v upravnem sporu ne more nadomestiti manjkajočega ugotovitvenega postopka pred upravnim organom, ki bi obsegal celovito zaslišanje stranke in ugotavljanje pravno upoštevnih dejstev v zvezi s pogoji za odmero komunalnega prispevka.
Tožena stranka se v upravnem postopku do vprašanja, ali je bila tožnikovemu objektu uporaba kanalizacijske opreme omogočena že pred izgradnjo nove kanalizacije, ni opredelila, čeprav je to vprašanje odločilno za pravilno uporabo prvega odstavka 234. člena ZUreP-3 v zvezi z drugim odstavkom 161. člena ZUreP-3 in šestim odstavkom 29. člena Uredbe.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
Temeljna nacionalna predpisa, ki v slovenskem pravnem redu urejata izdajo dovoljenja za odvzem iz narave zavarovanih živalskih vrst, tako tudi medveda, sta Zakon o ohranjanju narave in Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Pogoji za izdajo izpodbijanega dovoljenja, določeni v teh predpisih, so bili izpolnjeni. Odvzem medveda iz narave pa se izvede na način, ki je v skladu s predpisi, ki urejajo lov, torej upoštevaje ZDLov-1. Strategija upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji, ki jo je sprejela Vlada 24. 1. 2002, predstavlja obsoleten dokument, neskladen s pozitivno pravnimi predpisi, neskladen z novimi spoznanji stroke, poleg tega je strateški dokument, ki tudi ni neposreden pravni vir, ob sklicevanju na katerega bi bilo mogoče uveljavljati varstvo pravic oziroma pravnih interesov.
Razloga za izdajo dovoljenja za odvzem medveda iz narave po prvem odstavku 7. člena Uredbe, pomembna za obravnavano zadevo, preprečitev resne škode in zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi, sta v Uredbi opredeljena kot nedoločna pravna pojma. Dejstva, pomembna za presojo obstoja teh razlogov, pa je po ustaljenem mogoče ugotoviti z znanstvenimi/strokovnimi ugotovitvami o gostoti medveda, lokalni gostoti in območjih razširjenosti ter tipih in intenziteti konfliktov ter vplivu gostote na konflikte, ki se odražajo v prognozi grozeče premoženjske škode ter škode za zdravje in varnost ljudi. Tako je ministrstvo izpolnjevanje pogojev za izdajo dovoljenja tudi obrazložilo, in se pri tem med drugim sklicevalo na Strokovno mnenje ZGS in stališče ZVN ter ekspertize, na katerih sta navedena dokumenta utemeljena.
Tožnik ni prerekal, da je imel zgolj v obdobju od marca do omejitve gibanja 26. 5. 2026 zabeleženih več kršitev Hišnega reda. Prav tako tudi ni zanikal, da je bil po vsaki kršitvi opozorjen na ustrezno ravnanje in prenehanje kršitev. Opozorila očitno niso zalegla, saj je ponavljal kršitve oziroma jih celo stopnjeval, zato tožnikova dejanja terjajo najstrožji ukrep toženke, in sicer omejitev gibanja na na prostore Centra za tujce. To je nujno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu.
Tožnik ima državljanstvo Republike Slovenije in BIH in je specialni povratnik, saj je bil že pravnomočno obsojen za dve istovrstni kaznivi dejanji. Za odločitev v predmetni zadevi tako ni bistvena dodatna ugotovitev, da zoper tožnika teče še en kazenski postopek, ki ni pravnomočno končan. Toženka namreč svoje odločitve ni utemeljila (zgolj) na tej okoliščini, je pa pomemben indic za zaključek, da tožnik s svojim ravnanjem škoduje mednarodnim in drugim interesom Republike Slovenije, s čimer so izpolnjeni pogoji za odvzem državljanstva po 3. točki prvega odstavka 26. člena ZDRS.
Tožnica trdi, da ni jasno, kateri zakon je bil uporabljen glede na v uvodu odločbe navedena ZUreP-2, kot ZUreP-3, torej smiselno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Drži, da je v uvodu odločbe (po navedbi Zakona o urejanju prostora) v oklepaju najprej navedena številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-2, v nadaljevanju pa številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-3, vendar je bilo v zadevi nedvomno odločeno po ZUreP-3. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi povzel tudi določbe ZUreP-2, vendar je v zvezi s tem le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pudaril, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-15 in sodna praksa.6 Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. To po presoji sodišča velja tudi v primeru, ko utemeljuje nekaj, kar dotlej ni bilo sporno. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. To velja tudi v primeru, ko se nova dejstva in okoliščine obravnavajo v postopku na drugi stopnji. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, pa je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.
V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana.
Za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral biti izpolnjen, da bi lastnik objekta postal zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Možnost priključitve pomeni, da je z izgradnjo komunalne opreme vzpostavljena dostopnost te opreme, na katero se objekt lahko priključi z izgradnjo hišnega priključka, ki ga financira lastnik. Vendar pa je treba pri tem ločevati med tehnično zahtevnostjo izvedbe priklopa in objektivno nemožnostjo priklopa. Do tega razlikovanja, ki je za presojo izpolnjenosti pogoja možnosti priključitve odločilno, pa se tožena stranka, njen prvostopenjski in drugostopenjski organ, nista zadostno opredelila.
Če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.