Po presoji pritožbenega sodišča določbe prvega odstavka 3. člena ZUE ni mogoče razlagati le z jezikovno razlago, kot je to storilo sodišče prve stopnje, in sicer, da so bankovci in kovanci, ki se glasijo na euro, zakonito plačilno sredstvo, kar pomeni, da jih je treba sprejemati pri plačilu obveznosti, vključno s plačevanjem storitev, kakršna je parkirnina; da je potrošnikom zakonsko zagotovljena splošna pravica, da plačilo izvedejo z gotovino v valuti euro, kar jim mora biti vselej omogočeno ter da 3. člen ZUE neposredno varuje pravico potrošnikov do gotovinskega plačevanja in ne dopušča izključevanja te možnosti, ne glede na obstoj alternativnih načinov plačila. Po presoji pritožbenega sodišča je takšna ozka jezikovna razlaga presežena z namensko razlago, ki jo pritožbeno sodišče vidi v tem, da je ZUE z dnem 1. 1. 2007 uvedel euro kot valuto Republike Slovenije in zaradi zamenjave gotovine (euro za tolar) podelil status zakonitega plačilnega sredstva bankovcem in kovancem, ki se glasijo na euro, posledično pa je kot prekršek določil ravnanje, ko pravna in fizična oseba, ki opravlja dejavnost, po dnevu uvedbe eura ne sprejema bankovcev in kovancev, ki se glasijo na euro, torej ne sprejema plačila z zakonitim plačilnim sredstvom, pri čemer je tu poudarek na valuti euro (ki jo ZUE uvaja), ne pa na načinu plačevanja (z gotovino). Povedano drugače: 1. točka prvega odstavka 23. člena ZUE sankcionira ravnanje osebe, ki po dnevu uvedbe eura pri gotovinskem plačevanju ne sprejema bankovcev in kovancev, ki se glasijo na euro.