CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSC00053985
OZ člen 33, 190, 198, 344, 347, 346. Zakon o dedovanju (1955) člen 132, 142. SPZ člen 96. ZPP člen 339.
neupravičena pridobitev - uporaba tuje nepremičnine - odgovornost dediča za zapustnikov dolg - uporabnina - zastaranje zahtevka na plačilo uporabnine - zastaranje obresti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - predpogodba - ničnost predpogodbe
Materialnopravno zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je predpogodba bila sklenjena v nasprotju z določili ZKZ in da je zato nična. S predpogodbo dogovorjen pogoj, da bo glavna pogodba sklenjena, ko bo zemljišče, ki bo predmet glavne pogodbe, odmerjeno in izvzeto iz zaščitene kmetije, dokazuje, da sta pravdni stranki spoštovali določbe ZKZ. Predpogodba pa je brez pravnih učinkov iz razloga, ker ni bila realizirana obveznost iz predpogodbe, to je, ker ni bila sklenjena glavna pogodba najkasneje v zakonsko določenem roku šest mesecev po poteku roka, določenega v predpogodbi za sklenitev glavne pogodbe.
Zatrjevan dolg pokojnika iz naslova neupravičene uporabe nepremičnine in povzročene škode z neupravičenim odvzemom in odvozom zemljine je lahko nastal le v času, ko je pokojni imel toženčevo zemljišče v posesti in ga je uporabljal, torej do njegove smrti.
Pritožbeno sodišče se strinja s tožničino pritožbeno trditvijo, da izpodbijana sodba nima razlogov za zaključek, da je tožnica dolžna plačati uporabnino za čas od 13. 3. 2010 (pokojnikove smrti) do 14. 12. 2016, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Zahtevek iz naslova uporabnine ima podlago v neupravičeni obogatitvi (prvi odstavek 96. člena Stvarnopravnega zakonika v zvezi s 198. členom in 190. členom OZ), zato zanj velja splošni zastaralni rok 5 let in tožničina pritožba zmotno meni, da gre za občasno terjatev, ki zastara v zastaralnem roku 3 leta.
Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zastaranje zahtevka iz naslova uporabnine začne teči z dnem, ko so se popolnoma izjalovila pričakovanja, da bo sklenjena glavna pogodba.
Za zavrnitev izvedbe dokaza s prečitanjem navedenih dokaznih listin ne zadošča zgolj navedba, da so predložene prepozno (torej po prvem naroku za glavno obravnavo), sodišče prve stopnje pa ni navedlo razlogov o tem, ali bi in zakaj bi izvedba dokaza z vpogledom oziroma prečitanjem predloženih listin zavlekla postopek.
Pogodbene obresti so stranska terjatev in tečejo do njenega plačila ter nimajo narave občasne terjatve. Zanje ne velja prvi odstavek 347. člena OZ, zanje velja enak zastaralni rok kot za glavno terjatev.
Zamudne obresti so po svoji naravi stranske terjatve in občasne terjatve, dospevajo dnevno, za vsak dan zamude. Teči začnejo ob dospelosti glavne terjatve, v obravnavanem primeru so začele teči 24. 10. 2011, ker je 23. 10. 2011 dospelo v plačilo posojilo, zamudne obresti pa tečejo vse do plačila glavne terjatve. Ko je plačana glavna terjatev, zamudne obresti nehajo teči. Rok za zastaranje zamudnih obresti začne teči od dospelosti vsake posamezne terjatve za zamudne obresti (za vsak dan zamude), za zastaranje zamudnih obresti je treba upoštevati pravilo o zastaranju stranskih terjatev in pravilo o zastaranju občasnih terjatev tj. 3-letni zastaralni rok.
Presoja kreditne sposobnosti je lahko pomemben podatek v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti bank.
Sodišče EU je sprejelo stališče, da je banka dolžna potrošniku predstaviti kredit v tuji valuti na način, da je lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril ocenil celoten strošek posojila. To pomeni tudi posredovati informacijo o tem, kako bi na obrok za odplačilo posojila vplivala večja depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče in povečanje tujih obrestnih mer.
Pojasnilna dolžnost banke o valutnem tveganju ni izčrpana že s podpisom izjave o prevzemu valutnega tveganja, ampak morajo biti informacije potrošniku posredovane tako, da razume ekonomske učinke, spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo - neme degenerativne spremembe - predhodne poškodbe - sprožilni element - celotna odškodnina - odškodnina za skaženost - povečana vrednost spornega predmeta - vrednost odvetniške točke
V sodni praksi je utrjeno stališče, da degenerativne spremembe, ki so neme in oškodovancu pred škodnim dogodkom ne povzročajo nobenih težav, ne morejo biti podlaga za deljeno odgovornost, ter nadalje, da ker mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takšnega kot je, je pri degenerativnih spremembah, ki se prej niso manifestirale, odveč ugibanje, kdaj bi se le-te sicer pojavile.
Za razmejitev vzročnosti je odločilnega pomena odgovor na vprašanje, katera je tista škoda, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Odgovor je, da je tu obravnavni škodni dogodek tožniku povzročil vso nastalo škodo, saj predhodno ni imel težav zaradi osebnih lastnosti in stanja po predhodni poškodbi.
Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo nagrado odmeriti od končne vrednosti spornega predmeta, to je od 152.593,20 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da se je vrednost spornega predmeta med pravdo večkrat povišala.
Čeprav so bila nekatera dejanja v tem pravdnem postopku opravljena še pred uveljavitvijo spremembe OT, je z vidika odmere stroškov bistven čas odločanja sodišča.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00052839
ZKP člen 129.a, 129.a/1, 402, 402/3. ZIKS-1 člen 12, 12/1, 12/1-1.
nadomestna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - formalni pogoj - zaposlitev
Obsojenec v času, ko je podal predlog za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, ni bil zaposlen in tako ni izpolnjeval pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v sklepu. ZIKS-1 v prvem odstavku 12. člena določa, da se pod pogoji iz kazenskega zakonika in po postopku iz zakona, ki ureja kazenski postopek, obsojencu izvršitev kazni zapora lahko dopusti tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (v nadaljnjem besedilu: zapor ob koncu tedna), če je obsojenec osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil, in ki je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost v Republiki Sloveniji ali v državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij (prva alineja), ali če ima v Republiki Sloveniji ali v državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, status dijaka in se redno šola oziroma ima status študenta in redno izpolnjuje svoje študijske obveznosti (druga alineja).
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/3.. ZDCOPMD člen 37, 37/1, 37/7, 37.b, 37.b/1.
odgovornost pravne osebe za prekršek - akcesorna pridružitvena odgovornost - ekskulpacija odgovornosti - trditveno in dokazno breme
Določba tretjega odstavka 14. člena ZP-1 je izjema od splošnega pravila, zato ni na sodišču, da išče razloge za oprostitev odgovornosti in samo ugotavlja, kakšen je način dela v pravni osebi in na kakšen način je pravna oseba ukrepala v konkretnem primeru. Sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo navsezadnje ni preiskovalni organ, temveč je njegova naloga preverjati pravilnost in zakonitost odločbe prekrškovnega organa. Kršiteljica je zato tista, ki mora razloge za ekskulpacijo navesti. Šele potem pride v poštev dolžnost sodišča, da v primeru dvoma glede obstoja teh razlogov tudi po uradni dolžnosti izvaja dokaze in raziskuje dejstva, na podlagi katerih se pravna oseba lahko oprosti odgovornosti.
ZSPJS člen 49č.. KPJS člen 49.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 11.. OZ člen 131, 171, 243, 335, 335/1.. ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/2, 140/2-1.. ZDR-1 člen 159, 159/1, 164, 179.. ZPP člen 163, 163/1, 163/2, 163/3, 189, 189/1, 189/3, 189/4, 270, 270/1, 270/1-8, 270/3, 350, 350/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2.
izplačilo plač - uvrstitev v plačni razred - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - plačilo odškodnine - nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja - prevedba plače
Ker tožnik do prevedbe na nov plačni sistem ni napredoval in tega pri toženi stranki tudi ni uveljavljal, ga je tožena stranka pravilno uvrstila v 20. plačni razred. Navedeno pomeni, da tožnik ni upravičen do priznanja napredovanj za tri plačne razrede ob plačni prevedbi v letu 2008 in posledično tudi ne do izplačila plače zaradi uvrstitve v 23. oziroma 24. plačni razred v obdobju od 2. 4. 2013 do 4. 6. 2019.
Pri odločanju o zahtevku za plačilo nadomestila plač za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti. Po prvem odstavku 335. člena OZ z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Tožena stranka v tem sporu ne zahteva izpolnitve obveznosti tožnika niti pobotanja zastarane terjatve, kot to zmotno navaja tožnik, temveč ugovarja reparacijskemu zahtevku tako, da se poračunajo zneski denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je tožnik prejemal v času od aprila 2013 do oktobra 2013. V takem primeru pa se ne uporabljajo določbe o začetku teka zastaralnega roka, splošnem 5-letnem zastaralnem roku, pretrganju zastaranja in pobotanju zastarane terjatve. Podlaga za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti je z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD, zavezanec za vrnitev nadomestila pa bo delodajalec, torej tožena stranka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD), ne tožnik.
Ker tožnik ni dokazal hujše zlorabe instituta odpovedi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo škode.
ZPrCP člen 46, 46/6, 46/6-6.. Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (2015) člen 1, 40.. Pravilnik o postopku overitve meril (2014) člen 1, 6.
merilniki hitrosti v cestnem prometu - potrdilo o skladnosti
Očitani prekršek je bil storjen 16.7.2021, torej dan po izdaji potrdila o skladnosti, iz katerega izhaja, da je merilnik serijske številke 504-330/60679 skladen zahtevam, predpisanim v Pravilniku o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu. Noben predpis ne določa, da bi potrdilo začelo veljati šele po izteku določenega obdobja, ampak oba pravilnika določata le rok, do katerega potrdilo velja, oziroma rok, v katerem je treba preverjati skladnost merilnika.
ZDR-1 člen 87. ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/2, 140/2-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonitost odpovedi - reparacija
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi bila tožnica kot delavka, ki bi ji delovno razmerje prenehalo, izbrana na podlagi objektivnih, ne subjektivnih in s tem nedopustnih kriterijev, pri čemer je pravzaprav nebistveno, ali je bil nedopusten kriterij razlikovanja dejstvo, da je bila tožnica v bolniškem staležu, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ali dejstvo, da je zakonita zastopnica toženke delo že prej opravljala skupaj z D.D., ki jo je želela zaposliti namesto tožnice, kot je navedla tožnica v tožbi.
Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede reparacijskega zahtevka upoštevati dejstvo, ki ga je tožnica navedla na naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2021, da je bila od prenehanja delovnega razmerja do 4. 1. 2021 prijavljena na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in je prejemala nadomestilo. Za to obdobje vzpostavljenega delovnega razmerja je zmotno prisodilo (nadomestila) plače v neznižani višini. Podlaga za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti bo z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD, zavezanec za vrnitev pa je delodajalec, torej toženka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD).
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00054863
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 129a, 129a/1, 129a/5.
delo v splošno korist - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - pravica do obrambe
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, na podlagi vseh pridobljenih podatkov in navedb obsojenca pa utemeljeno zaključilo, da niso podane okoliščine, ki bi kazale na to, da obsojenec za delo ni bil sposoben oziroma da ni mogel opraviti več ur dela v splošno korist, ter da če bi želel delo opraviti, bi poskrbel za drug prevoz, na delo bi prihajal redno, in da okoliščine v zvezi z zdravstvenim stanjem obsojenca, dopustom žene in ostalo, kar je navajal kot razloge, zaradi katerih dela v splošno korist ni v celoti opravil, niso bile takšne objektivne okoliščine, ki bi mu preprečevale, da delo v celoti opravi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovne obveznosti - utemeljen razlog za odpoved
Neuspešno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik dobil pisno opozorilo in odpoved zato, ker je opozarjal na nepravilnosti pri tožencu. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da izvedeni dokazi takega zaključka ne utemeljujejo. C.C. in B.B. nista potrdila, da bi se toženec iz tega razloga želel tožnika znebiti, oziroma da bi nadrejena imela kaj osebno proti tožniku. Kot je potrdil dokazni postopek, je tožnik z ugotovljenimi kršitvami dejansko kršil 33., 34. in prvi odstavek 37. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno ugotovilo, da je bilo pisno opozorilo utemeljeno, ter da je bila zaradi obstoja utemeljenega odpovednega razloga in nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama zakonita tudi odpoved. Tožbeni zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo.
Obtoženi se je zavedal, da bo, v kolikor bo hotel doseči spolni fizični stik z oškodovanko, moral to storiti na silo, ki jo je kritičnega dne tudi uporabil. Da se oškodovanka pri tem hipnem ravnanju obtoženca, ki je vsebovalo tako silo (močno stisnil, da jo je zabolelo in je zakričala: "Au!") kot spolno dejanje (dotikanje njene dojke), ni upirala, za obstoj sile ni odločilno. Obtoženčeva sila je bila tokrat absolutna (vis absoluta) in je oškodovanki onemogočila sprejemanje lastne odločitve. Z uporabo absolutne sile oškodovanka ni mogla usmerjati ali uveljaviti svoje volje in ravnanja. Obtoženčeva sila je obenem povzročila, da je utrpela spolno dejanje. Oškodovanka je utrpela nekaj, čemur bi se, v kolikor obtoženi zoper njo ne bi uporabil sile, uprla. Ni namreč sprejemljivo, da bi bilo kaznivo dejanje podano le, če bi npr. obtoženi oškodovanko močno držal npr. za roko, ji držal roko čez usta, jo porinil ali udaril in se nato dotikal njenih prsi. Obtoženčeva sila je bila finalno obenem usmerjena v spolno ravnanje. To pomeni, da je bila sila s spolnim ravnanjem v kavzalnem razmerju.
varnostni ukrep odvzema predmetov - osebno vozilo - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pritožba državnega tožilstva - ugoditev pritožbi - odvzem pri storitvi kaznivega dejanja uporabljenih predmetov - organizirana kriminaliteta
1. Ne le nacionalna zakonodaja, temveč tudi Direktiva 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. 4. 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem v Evropski uniji (Ur. l. EU, L 127/39 z dne 29. 4. 2017), ki prav v določitvi strogih pravnih posledic takšnega kaznivega dejanja, kot je učinkovit odvzem predmetov, prepozna eno najučinkovitejših sredstev boja proti organiziranemu kriminalu. Odvzem predmetov ni kazen, marveč varnostni ukrep, katerega temelj je storilčeva nevarnost (in ne krivda), katero pa je treba presojati širše, predvsem v luči begunske krize, s katero se človeštvo spopada na svetovni ravni. Višja državna tožilka v skladu z novelirano kazensko zakonodajo utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje za odvzem predmetov v primeru zaseženih mobilnih telefonov in zaseženega osebnega vozila s kontaktnimi ključi uporabiti ista merila.
prenos dejavnosti - prenos delavcev - denarna odškodnina - sprememba delodajalca
Zavzemanje tožene stranke, da za konkretni prenos 75. člen ZDR-1 ne velja, ker naj bi šlo za oblastno reorganizacijo, je neutemeljeno. Res je ustrezne sklepe sprejemala država, vendar kot ustanoviteljica zavoda v okviru pristojnosti ustanoviteljev in ni šlo za "oblastno reorganizacijo". Tožeča stranka nima nobene oblastne funkcije, poleg tega pa se raziskovalna dejavnost kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom. Zato jo je treba opredeliti kot gospodarsko dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov.
Zaradi nezakonite odpovedi (torej zaradi ravnanja tožene stranke) je delavcem pripadlo ustrezno denarno nadomestilo po 118. členu ZDR-1. Morebitna (kasnejša) kršitev Pogodbe s strani tožeče stranke, tudi če je bila, na obveznost plačila po sodbah delovnega sodišča ni vplivala.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pripadajoče zemljišče k več objektom - pomanjkljiva obrazložitev - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - parkirišče - dovozna pot
Sodišče prve stopnje bi se moralo do uporabe kriterijev za določitev obsega pripadajočega zemljišče konkretneje opredeliti, še posebej zato, ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da uporaba posameznega kriterija v konkretnem primeru ne privede do istega rezultata.
Sodišče veže načelna dolžnost, da izvede predlagane dokaze, zato morajo obstajati ustavno sprejemljivi razlogi za zavrnitev njihove izvedbe. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Ker sodišče prve stopnje teh razlogov ni navedlo, je kršilo pritožničino pravico do izjave in sodelovanja v postopku.
separatni stroški - povrnitev separatnih stroškov - krivdno povzročeni stroški - del pravdnih stroškov - delno zavrženje tožbe - stroški postopka v zvezi z začasno odredbo - pravdni stroški po uspehu
Po vložitvi tožbe in modificirane tožbe je sodišče prve stopnje obe skupaj vročilo toženki v odgovor. Ker je zavzelo pravilno stališče, da gre tožbo in modificirano tožbo šteti za enotno vlogo, gredo toženki le stroški odgovora na tožbo, ne pa tudi stroški odgovora na modificirano tožbo. Pravilno je torej ugotovilo, da separatni stroški, ki jih toženka uveljavlja v zvezi z odgovorom na modificirano tožbo, niso nastali in je njen predlog za povračilo teh stroškov utemeljeno zavrnilo.
Sodna praksa ne podpira pritožbenih trditev, da bi sodišče moralo v primeru delnega zavrženja tožbe stroške samostojno odmeriti skladno s sedmim in osmim odstavkom 163. člena ZPP.
Večinska sodna praksa je zavzela stališče, da so stroški v zvezi z začasno odredbo del pravdnih stroškov, o katerih se odloča s končno odločbo glede na uspeh v celotnem postopku.
ZEPDSV člen 12, 16.. ZDR-1 člen 135, 135/2.. OZ člen 287.. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3.
potni nalog - vrstni red vračunavanja - sodni izvedenec
Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazil o plačilih iz naslova dnevnic v skupnem znesku 26.490,48 EUR, ki naj bi jih v svojem mnenju ugotovila tudi sodna izvedenka. V zvezi s tem je sodišče sprejelo pravilen zaključek, da je dokazno breme, da je tožniku izplačala vse pripadajoče dnevnice, na toženi stranki. Ugotovilo je, da je le pri 5-ih nakazilih od 25-ih mogoče zaključiti, da je šlo za plačilo dnevnic, pri ostalih pa bodisi ni naveden namen izplačila, ali pa je navedeno, da gre za materialne stroške, za potne stroške ali plačilo izdatkov (potni stroški, malica). Pravilna je tudi ugotovitev, da tožena stranka poleg tega, da ni dokazala, da so bile z izplačili na bančni račun tožnika, tožniku plačane samo dnevnice, ni dokazala za katere dnevnice je šlo, po katerem potnem nalogu, v kakšni višini in kdaj. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je le izplačila v višini 5.682,93 EUR mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi se dogovor z dne 24. 8. 2016 nanašal na vse obveznosti tožene stranke do tožnika, ter da dokazuje, da mu tožena stranka iz naslova delovnega razmerja do tega dne ne dolguje ničesar. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino dogovora ter zaključilo, da je bil predmet sporazuma samo regres za letni dopust, pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, nadure (ki niso predmet tožbenega zahtevka), saj je bilo to predmet takratnih inšpekcijskih postopkov, dogovor pa se navsezadnje sklicuje na inšpekcijski postopek.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 336, 343, 343/4, 392.
tožba za razveljavitev sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - obvezno zastopanje po odvetniku - procesna dejanja - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Tožba za razveljavitev sodne poravnave skladno s 392. členom ZPP predstavlja izredno pravno sredstvo. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi je obvezno zastopanje po odvetniku (tretji odstavek 86. člena ZPP). Ta zahteva velja za vsa procesna dejanja v okviru postopka z izrednimi pravnimi sredstvi, ne le za vložitev izrednega pravnega sredstva.
ZS člen 83, 83/4.. ZPP člen 318, 339, 339/2, 339/2-7.
zamudna sodba - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odgovor na tožbo - vročitev
Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da ji zaradi izostanka opozorila, določenega v četrtem odstavku 83. člena ZS, tožba ni bila pravilno vročena v odgovor in ni mogoče šteti, da je rok za odgovor na tožbo začel teči dne 16. 8. 2021, da bi bil odgovor na tožbo, vložen dne 31. 8. 2021, prepozen. Tako niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, določeni v 318. členu ZPP, in je podana bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi otežene uporabe) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonita odpoved - delo študentov
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov z dne 6. 10. 2020, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 zaradi zatrjevanega zmanjšanega obsega dela. Pravilno je ugotovilo, da kljub sicer zmanjšanemu obsegu poslovanja toženke redna odpoved ni zakonita, ker je toženka v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zaposlovala študente ter dvema delavcema, ki sta se jima iztekli pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ponudila v podpis pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas.