podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve
Sodišče prve stopnje je pri izdaji izpodbijanega sklepa povsem pravilno izhajalo iz pravnomočnega sklepa, s katerim je bilo ugotovljeno, da so bili ob sprejemu zadržanega na zdravljenje na varovani oddelek psihiatrične bolnišnice brez njegove privolitve izpolnjeni vsi z ZDZdr določeni pogoji in v nadaljevanju povsem pravilno ugotavljalo, ali so tudi v času odločanja o predlogu za podaljšanje zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ti pogoji, določeni v 39. členu ZDZdr, še vedno izpolnjeni.
Četudi je pritrditi pritožniku, da tokrat zadržani ni samovoljno opustil terapije, da se je zdravstveno stanje pri njem poslabšalo šele po ukinitvi in zamenjavi terapije, da do poslabšanja ni prišlo zaradi ravnanja zadržanega, temveč zaradi spremembe terapije - načina zdravljenja, ki mu je bila predpisana in se jo je v celoti držal, pa navedena dejstva, še ne omogočajo zaključka, da zaradi spremembe terapije, ki je povzročila trenutno poslabšanje stanja zadržanega, ni potrebno podaljšanje pridržanja, temveč le sprememba terapije, ki se lahko izvaja tudi z drugimi oblikami pomoči.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje da intenzivno zdravljenje zadržanega, za katerega je s sklepom z dne 23. 11. 2021 odločilo, da je nujno potrebno zaradi odvrnitve nevarnosti zase in druge, še vedno ni zaključeno in da bi odpust zadržanega pomenil tveganje za poslabšanje duševne motnje, četudi bi zadržani po navodilih zdravnikov poskušal dokončno terapijo vzpostaviti v domačem okolju, saj bi zaradi narave bolezni in učinkov zdravil lahko pri zadržanem prišlo bodisi do vnovičnega maničnega pomika bodisi do depresivne epizode. Pri tem se je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilno oprlo tudi na strokovno mnenje sodne izvedenke, ki je pojasnila, da zadržani v strukturiranem okolju ob rednem jemanju terapije in avtoriteti osebja uspe obvladovati svoje ravnanje, realnost pa je motena, a različno glede na področja življenja in izpostavila, da je duševna motnja pri zadržanem trenutno še izjemno nestabilna in bi v domačem okolju že ob manjših frustracijah lahko prišlo do hudega ogrožanja zdravja sebe in drugih. To pa pomeni, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa še vedno podan prvi pogoj, t.j. pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.
prometna nesreča - škodni dogodek - nova škoda - izvedensko mnenje - sporno dejansko stanje - obstoj nove škode - vzročna zveza med poškodbo in obsegom škode - naključna škoda - degenerativne spremembe - metodološki napotek - dokaz s sodnim izvedencem - izvedenec medicinske stroke
Pritožba neutemeljeno očita, da je neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je do pojava težav zaradi degenerativnih sprememb prišlo povsem spontano in naključno, predvsem pa neodvisno od poškodb, ki jih je tožnik utrpel v obravnavani prometni nesreči.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je sporno plavanje pomenilo tudi odhod tožnika iz kraja njegovega bivanja. Sodišče prve stopnje je tudi s tem v zvezi napačno presodilo, da je tožniku specialist kirurg na kontrolnem pregledu 30. 1. 2020 s podajo dovoljenja za plavanje dovolil tudi že odhod iz kraja bivanja. Kot pravilno poudarja pritožba, iz izpovedi specialista izhaja, da se s tem, ali lahko tožnik odide iz kraja bivanja ali ne, sploh ni ukvarjal. Sploh pa je po drugem odstavku 233. člena Pravil OZZ za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.
ugovor proti odpustu obveznosti - nepoštenost - poročanje upravitelju - podatki o dolžnikovem premoženju - oddajanje premoženja v najem
Dolžnica vse opisano utemeljuje s svojo „laičnostjo“, čemur pa upraviteljica (in tudi višje sodišče) ne sledi. Predložene pogodbe in izvedene operacije (pridobitev subvencije za družinske člane z „ustvarjanjem“ najemnih razmerij zanje, Temeljna in Posojilna pogodba, Izjava o pobotu...) ne kažejo na „laičnost“ dolžnice, temveč na (dokaj) spretno prilagajanje nastali situaciji in njenim spremembam.
Jasno je, da nekaj od tega, kar je tekom postopka trdila stečajna dolžnica, ne drži: ali v resnici ni bilo najema (in potem tudi ne bi smelo biti subvencij najemnine), ali pa je najem bil (to pa bi pomenilo, da stečajna dolžnica ni poročala upraviteljici o premoženju, ki spada v stečajno maso). Obe opciji (kakšne tretje pa nihče ne zatrjuje) kažeta na nepoštenost stečajne dolžnice, ne pa na njeno „laičnost“.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. SPZ člen 99.
prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - dogovor o uporabi solastne nepremičnine - parkirno mesto - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - težko nadomestljiva škoda
Škode, ki naj bi tožnici nastajala zaradi tega, ker ji toženka onemogoča dostop in parkiranje na parceli, ni izkazala za verjetno že zato, ker se je po izvedenem dokaznem postopku izkazalo za bolj verjetno, da tožnica na tem zemljišču že več mesecev parkira in da ji toženka tega ni nikoli preprečevala. Škoda, ki naj bi ji nastala v zvezi s popravilom avtomobila zaradi odbitega ogledala (če bi bilo ugotovljeno, da je za to odgovorna toženka), pa je brez dvoma nadomestljiva. Škode, ki naj bi ji nastajala s tem, ko avtomobil najde zaparkiran in ga ne more uporabljati, pa tožnica tudi ni konkretizirala do te mere, da bi bila možna ocena, ali je res težko nenadomestljiva. Nenazadnje za težko nadomestljivo škodo po naravi stvari praviloma šteje le nepremoženjska škoda.
ZFPPIPP člen 22, 309, 309/1, 309/1-2, 310, 310/1. ZPP člen 181, 181/2, 185, 185/1, 339, 339/2, 339/2-14, 483.
materialno procesno vodstvo - odprava nesklepčnosti tožbe - oblikovanje tožbenega zahtevka - sprememba tožbe - odločitev o spremembi tožbe - pravni interes - ugotovitvena tožba - zavrženje tožbe - spor v zvezi s stečajnim postopkom - napotitveni sklep - vezanost na vsebino napotitvenega sklepa - odločanje po pravilih v gospodarskih sporih - pravno varstvo - druga pravna podlaga
Ugotovitvena tožba se lahko vloži ne le, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, pač pa tudi, če je tako določeno s posebnimi predpisi (drugi odstavek 181. člena ZPP). Tak predpis je ZFPPIPP.
ZD člen 142, 142/1, 142/3. ZPP člen 87, 87/3. OZ člen 393, 393/1, 393/2.
pooblastilo za zastopanje - opravljen pravniški državni izpit
Drugi toženec ni izkazal, da bi ga prvi toženec in tretja toženka po zakoniti zastopnici pooblastila za zastopanje, hkrati pa tudi ne, da ima opravljen pravniški državni izpit.
V posledici navedenega njegova pritožba v navedenem obsegu ni dovoljena, saj jo je vložila oseba, ki te pravice ni imela (četrti odstavek 343. člena ZPP). Sodišče druge stopnje jo je s sklepom zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP).
protipravno dejanje - lahka telesna poškodba - nasilje v družini - grožnja - duševna motnja - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - kršitev kazenskega zakona - trajanje varnostnega ukrepa - vštevanje časa pridržanja - odločilna dejstva
Po določbi prvega odstavka 56. člena KZ-1 se v izrečeno kazen zapora, mladoletniškega zapora in denarno kazen všteje poleg pripora "kakršenkoli odvzem prostosti v zvezo s kaznivim dejanjem". V obravnavanem primeru pogoj za vštevanje ni bi izpolnjen, saj ni šlo za odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bil storilec kaznovan s kaznijo. Kazni se lahko uporabljajo za polnoletne in kazensko odgovorne storilce kaznivih dejanj. Izrečen varnostni ukrep ni kazen, temveč je kazenska sankcija, ki se navezuje na ukrepanje zaradi preprečevanja bodočih kaznivih dejanj, njihova vsebina pa se kaže v odpravljanju storilčeve nevarnosti za družbo. Sodišče prve stopnje je določbo 56. člena KZ-1 napačno uporabilo, ko je čas, prestan v pridržanju in v priporu, obdolžencu vštelo v čas izvrševanja varnostnega ukrep. Ugotovljeno predstavlja kršitev 4. točke 372. člena ZKP, ki jo je sodišče druge stopnje odpravilo na način, kot izhaja iz točke I. izreka drugostopenjskega sklepa.
Nenazadnje je sama tožnica izpovedala, da očetovega dogovarjanja s tožencem ni preklicala, ker je bilo takrat že vse narejeno in je s slednjim nenazadnje odobrila očetovo dogovarjanje s tožencem (prvi odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Glede na obstoj samega dogovora, ki je nesporno obstajal, glede zasaditve dreves in postavitve panelne ograje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi glede same vsebine dogovora, torej, da se ciprese postavijo na mejo, na nepremičnino tožnice pa postavi panelna ograja.
vrnitev v prejšnje stanje - pravočasnost predloga - razpravno načelo
Preden sodišče o predlogu pravdne stranke odloči vsebinsko, mora vedno preveriti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za tak predlog, ena od njih je tudi pravočasnost predloga. Če ta predpostavka ni izpolnjena, se sodišče z vsebinskim delom, s katerim stranka utemeljuje svoj predlog, sploh ne ukvarja.
Sodišče prve stopnje pa ni smelo ugotavljati, ali je morda pooblaščenec tožene stranke fotokopije iz spisa prejel kasneje, torej šele 24.3.2021. Tako sojenje bi predstavljajo sojenje v korist tožene stranke in v škodo tožeče stranke, ko bi sodišče samo iskalo dejstva, ki bi bila morda v korist vložniku predloga. Kaj takega je seveda nedopustno in pristransko.
Tožnik sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni izpodbijal. Sicer pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi ni ugotovilo nikakršne prisile, groženj ali šikaniranja tožnika ali drugega protipravnega ravnanja tožene stranke, zaradi katerega bi bil tožnik primoran ta sporazum podpisati. Iz tega razloga je pravilen zaključek, da tožniku premoženjska škoda zaradi ravnanja tožene stranke ni nastala, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da število obračunanih ur na tožnikovi plačilni listi v mesecu aprilu 2013 ni enako številu ur po elektronski evidenci zaposlenih, ki jo je vodila tožena stranka. Neskladje med obračunanimi urami bolniške odsotnosti oziroma tožnikove odsotnosti zaradi dopusta je bilo ugotovljeno tudi za mesec julij 2014, september 2014 in januar 2012. Prav tako se z evidenco tožene stranke o prisotnosti na delu ne skladajo tožniku obračunane ure dopusta. Pravilno je ugotovilo, da evidence tožene stranke niso verodostojne in pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku plačala vse, kar je oddelal, prav tako pa tudi ni dokazala, da bi tožniku omogočila, da bi opravljene nadure koristil kot proste ure.
izvrševanje služnostne pravice - preprečevanje in motenje izvrševanja stvarne služnosti - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložena zavrnitev - ogled na kraju samem - video posnetek kot dokaz - nedovoljeni dokazi - varstvo služnosti - poseg v pravico do zasebnosti
Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ne gre za nedovoljeno omejitev služnosti, če mora služnostni upravičenec, da lahko gre preko služnostne nepremičnine, odpirati ali zapirati vrata in da se za vznemirjanje služnosti ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti a nanj ne vpliva bistveno.
neprava stvarna služnost - vknjižba neprave stvarne služnosti - vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve - učinki vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve - ustanovitev služnosti v javno korist - pogodba o ustanovitvi služnosti
Zakon o dpolnitvah Zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. št. 161/2021 z dne 6.10.2021) v 2. členu določa, da je sklenjena pogodba o ustanovitvi služnosti v javno korist podlaga za njeno vknjižbo v zemljmiško knjigo ne glede na vknjižene prepovedi odtujitve ali obremenitve na zemljišču, na katerem se ustanovi služnost v javno korist.
hišna preiskava - hišna preiskava brez navzočnosti prič - vstop v stanovanje - nezakoniti dokazi - odvzem prostosti
Policisti naj bi po stanovanju hodili brez prisotnosti obtoženca (takrat sicer osumljenca) in potrebnih prič, preden se je preiskava uradno sploh začela, kajti po določbi tretjega odstavka 216 ZKP morata biti obe priči ves čas hišne preiskave navzoči, pričama pa mora biti dejansko omogočen stalni nadzor nad preiskavo. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo izjasniti o dveh očitkih glede pridobljenih dokazov ob hišni preiskavi na naslovu ..., A. in sicer (-) ali so vodja hišne preiskave in ostali navzoči policisti bili seznanjeni s tem, da je obtoženec (takrat osumljenec) v tem času že bil prijet in mu je torej bila odvzeta prostost, zaradi česar mu bi tudi moralo biti omogočeno, da je pri hišni preiskavi navzoč in (-) ali je s tem, ko so policisti opravili vizualni pregled obtoženčevega stanovanja po tistem, ko je policist vodnik službenih psov umiril obtoženčevega psa in zaprl v kopalnico, že bila začeta hišna preiskava, ki bi sicer morala biti izvedena skladno z določbami člena 216 ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00054411
ZKP člen 269, 269/1, 269/1-2. KZ-1 člen 99, 99/10, 99/10-1, 99/10-2, 99/11, 241, 241/1, 241/2, 242/1, 242/2.
nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - delictum proprium - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - gospodarska dejavnost - zdravstvena dejavnost
Ker gre pri kaznivem dejanju po 241. členu KZ-1 za t. i. pravi delictum proprium, mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretiziran status storilca tako, da je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da storilec opravlja gospodarsko dejavnost. Nadalje mora biti konkretizirano njegovo izvršitveno ravnanje (zahtevanje oziroma sprejem nedovoljene nagrade, darila ali kakšne druge koristi ali obljube oziroma ponudbe take koristi) ter delo, za opravo katerega je storilec zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo koristi ali obljubo oziroma ponudbo take koristi (zakonito ali nezakonito delo). V kolikor je storilec zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno druge koristi ali obljubo oziroma ponudbo take koristi za opravo nezakonitega dela, mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretizirano tudi, da je storilec s tem zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo. Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je povezano s kaznivim dejanjem po 242. členu KZ-1, in sicer je s kaznivim dejanjem po 241. členu KZ-1 inkriminirano pasivno podkupovanje (storilec kaznivega dejanja je podkupljena oseba) in s kaznivim dejanjem po 242. členu KZ-1 aktivno podkupovanje (storilec kaznivega dejanja je tisti, ki podkupuje). Kaznivo dejanje po 242. členu KZ-1 je oblikovano enako kot kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 in v prvem odstavku zajema dajanje, obljubo ali ponudbo nedovoljene nagrade, darila ali kakšne druge koristi za opravo nezakonitega dela in v drugem odstavku za opravo zakonitega dela.
KZ-1 vsebuje avtonomno razlago pojma gospodarske dejavnosti in zajema tudi tiste dejavnosti, ki ne spadajo med tržne dejavnosti oziroma med tipične gospodarske dejavnosti. Ker pojem gospodarske dejavnosti po 2. točki desetega odstavka 99. člena KZ-1 ni opredeljen enopomensko in je predmet razlage glede na elemente vsebovane v tem členu, mora biti gospodarska dejavnost konkretizirana v opisu kaznivega dejanja. Pri dejavnosti, ki ne spada med tržne dejavnosti in jo kot gospodarsko dejavnost opredeljuje le kazenski zakonik, je tako potrebno v opisu dejanja konkretizirati elemente, zaradi katerih je to dejavnost v kazenskopravnem smislu šteti za gospodarsko dejavnost, in sicer da se dejavnost opravlja poklicno ali organizirano in za dogovorjeno ali predpisano plačilo. Šele s konkretizacijo navedenih elementov je mogoče opredeliti določeno dejavnost kot (ne)gospodarsko in s tem določiti storilca kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 in podkupljeno osebo po 242. členu KZ-1 ter posledično določiti domet obtožbe.
Namen instituta ločitve zapuščine je preprečiti zlitje zapuščine z dedičevim premoženjem, saj bi se sicer lahko zgodilo, da terjatve upnikov, ki so jih imeli do zapustnika in so ob njegovi smrti prešle na dediča, ne bodo poplačane, ker jim bodo pri tem konkurirale terjatve dedičevih upnikov.
Sodišče prve stopnje je sicer ob izdaji izpodbijanega sklepa po podatkih, s katerimi je razpolagalo, pritožnici utemeljeno upoštevalo kot zakoniti dedinji, vendar pa sta pritožnici ob vložitvi pritožbe podali dedno izjavo, s katero sta se dedovanju odpovedali. Takšna izjava je v pritožbi dopustna in pravočasna, saj tretji odstavek 205. člena ZD določa, da lahko prizadete osebe do konca postopka podajo pri sodišču izjavo, ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovedujejo.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - nenavzočnost obtoženca na glavni obravnavi - predstavitev obtožbe - seznanitev z obtožbo - vročitev obtožnega predloga obdolžencu
Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 321. člena in 443. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, s čemer uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi razpisalo tri naroke za glavno obravnavo. Dne 16. 5. 2021 se zaradi odsotnosti državnega tožilca narok ni opravil, izven glavne obravnave pa je sodišče zaslišalo priči. Na naroku dne 9. 6. 2021 je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, na njej pa je obdolženec podal svoj zagovor. Na naroku dne 30. 6. 2021 je sodišče prve stopnje saniralo procesno pomanjkljivost, in sicer izostali začetek naroka z branjem obtožnega predloga ter po modifikaciji obtožnega predloga v korist obdolženca, v nenavzočnosti obdolženca izreklo predmetno sodbo. Pritožnik ima sicer prav, da se glavna obravnava v skrajšanem postopku začne s predstavitvijo obtožnega predloga ali zasebne tožbe, ki jo prebere tožilec, kot tudi, da narok dne 9. 6. 2021, ko je sodišče "nadaljevalo z dokazovanjem" namesto začelo z glavno obravnavo, ni bil izveden v skladu s prvim odstavkom 443. člena ZKP, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obdolžencu je bil namreč na predobravnavnem naroku dne 5. 5. 2021, v navzočnosti njegovega zagovornika vročen obtožni predlog, obdolženec pa je izjavil, da dodatnega roka za pripravo obrambe ne potrebuje in se je odpovedal tridnevnemu roku iz tretjega odstavka 439. člena ZKP, iz česar je zaključiti, da je bil obdolženec z vsebino obtožnega predloga seznanjen, kar nenazadnje izhaja tudi iz vsebine njegovega zagovora, podanega na naroku dne 9. 6. 2021. Po povedanem zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
Neutemeljena je pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico obdolženca do sojenja v njegovi navzočnosti (29. člena Ustave RS) in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Po prvem odstavku 442. člena ZKP sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca, če ta ne pride kljub temu, da je bil v redu povabljen, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. V obravnavani zadevi je bil obdolženec z datumi narokov za glavno obravnavo seznanjen na predobravnavnem naroku dne dne 5. 5. 2021, kar je tudi potrdil s svojim podpisom, kar pomeni, da je bil pravilno vabljen. Svojega izostanka z naroka dne 30. 6. 2021 ni opravičil, na naroku je bil navzoč njegov zagovornik, ki je celo navedel, da se obdolženec strinja s sojenjem v nenavzočnosti. Obdolženec je bil pred tem že zaslišan, in sicer na naroku za glavno obravnavo z dne 9. 6. 2021, ko je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, sodnica pa je ocenila, da obdolženčeva navzočnost na naroku ni nujna. Glede na navedeno so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca, zato v pritožbi zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
dovolitev izvršbe - odlog izvršbe - pogajanja o poravnavi
Sodišče prve stopnje je smelo izdati sklep o dovolitvi izvršbe na novo izvršilno sredstvo. Sklep ni posegel v fazo opravljanja izvršbe, ampak je bil izdan v dovolitveni fazi postopka, zato odlog izvršbe (četudi po samem zakonu), ni preprečeval njegove izdaje, saj se odlog nanaša le na fazo opravljanja izvršbe. Pravilno dovoljena izvršba pa v nadaljevanju zaradi odloga nato ni tekla in se niso opravljala neposredna izvršilna dejanja.