Po zakonskem besedilu lahko sicer uporabnino uveljavlja vsak imetnik stvari, torej sleherni upravičenec do rabe stvari. Imetnik stvari je lahko tako imetnik stvarne pravice ali stvarne pravice v pričakovanju, kot tudi imetnik obligacijske pravice do rabe stvari. Ob takšnem teoretičnem izhodišču lahko tudi najemnik zahteva plačilo uporabnine, če namesto njega nekdo drug uporablja stvar, do katere rabe je upravičen najemnik. Vendar pa to velja le za primere, ko je najemnik tekom najema prikrajšan v svoji (izključni) pravici do uporabe stvari. V primeru kot je predmetni, ko lastnik za isti poslovni prostor in za isto obdobje (torej za čas po letu 2015) sklene več najemnih pogodb, najemniku aktivne legitimacije za zahtevek za plačilo uporabnine zoper drugega najemnika ni mogoče priznati. Ob drugačni razlagi bi morala toženka za uporabo prostorov plačalti dvakrat. Zoper njo bi lahko izpolnitveni oziroma kondikcijski zahtevek uveljavljal lastnik, hkrati pa bi lahko od nje plačilo uporabnine terjal drugi najemnik istega poslovnega prostora.
Tudi privolitev upravičenca v to, da nekdo drug uporablja njegovo stvar, izključuje naknadni zahtevek za plačilo denarne odmene. Navedeno izraža že splošno pravno načelo volenti non fit inuria. Iz že navedenega tudi izhaja, da tožnica kot najemnica hrambi strojev v poslovnih prostorih ob prevzemu ni aktivno nasprotovala, temveč je prostore prevzela v posest s stroji vred, čeprav je najkasneje ob vselitvi morala ugotoviti, da stroji zasedajo večji del tega poslovnega prostora (73 m2). Ker je tožnica prostore začela uporabljati v letu 2015 taki kot so bili, torej opremljeni s predmetnimi stroji, tudi ta pogoj za uspešno uveljavljanje zahtevka za plačilo uporabnine ni podan.