Sodišče prve stopnje je odločalo o predlogu predlagatelja (izvajalca zdravljenja duševnih motenj) za sprejem nasprotne udeleženke v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve.
Nadzorovana obravnava ter varstvo in oskrba v domačem okolju glede na ugotovljeno zdravstveno stanje pritožnice in njene potrebe zanjo ni primerna.
Dejstvo, da so delavci zjutraj prišli na delo brez kakršnihkoli težav, v ničemer ne dokazuje, da je bila sporna površina - pohodna pot med objektom proizvodnje in objektom prehrane - pravilno vzdrževana.
Zaključek sodišča prve stopnje o še vedno izpolnjenem pogoju iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr v povezavi z izpolnjenostjo pogoja iz druge alineje, temelji na strokovni prognozi izvedenke, ob konkretno ugotovljenem in opisanem trenutnem zdravstvenem stanju nasprotne udeleženke.
Pritožbeno sodišče v zvezi s tem uvodoma pojasnjuje, da pogoji iz 39. člena ZDZdr od sodišča zahtevajo ugotavljanje dejstev, ki pretežno spadajo v sfero duševnega stanja zadržane osebe. Gre za dejstva o obstoju duševne motnje pri zadržni osebi, o njeni sposobnosti presoje realnosti, o njeni sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, o ogrožanju sebe ali drugih, o možnih oblikah zdravljenja za odvrnitev ugotovljenega ogrožanja in o potrebni dolžini zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Za njihovo ugotovitev je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato jih je sodišče prve stopnje skladno s postopkovnimi pravilih iz ZDZdr pravilno ugotavljalo s pomočjo izvedenca.
Delodajalec, agencija, ne more biti v notranjem razmerju med agencijo in uporabnikom odgovorna za konkretne ukrepe zagotavljanje varnega dela pri uporabniku. Ali preneseno na konkretni primer, formalni delodajalec zavarovanca ne more biti dejansko odgovoren za pravilno vzdrževanje viličarja pri toženki. Ker je do škodnega dogodka prišlo pri toženki, ki je neposredno organizirala delovni proces in imela v bistvu položaj dejanskega delodajalca, se zaradi zgoraj obrazloženega, ugovor pasivne legitimacije izkaže za neutemeljenega.
Vsaka nezgoda na delovnem mestu še ne pomeni, da je prišlo do kršitve predpisov ali da je delodajalec za to samodejno odgovoren. Za takšen zaključek je potrebno izkazati konkreten očitek o opustitvi dolžnega ravnanja, ki ima za posledico nastanek škodne nevarnosti, kar utemeljuje protipravnost kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Pri tem pa je treba ugotoviti tudi, ali ni nemara šlo le za slučajen (enkraten) dogodek, ki je povzročil nezgodo.
Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Ne v prošnji za predložitev naroka ne v naknadno predloženem zdravniškem opravičilu ni bilo navedb, da bi se zdravstveno stanje tožnice nenadno poslabšalo tako, da bi ji to onemogočilo prihod na narok.
V skladu z ustaljeno in enotno sodno prakso je lahko zdravstveno stanje stranke upravičen razlog za zamudo roka ali dejanja le, če je nenadno in nepredvidljivo.
Bolezen sama po sebi ni opravičljiv razlog za neudeležbo na naroku. Velja nasprotno: bolezen načeloma ni opravičljiv razlog za preložitev naroka, saj pravica do sodnega varstva ene stranke ne more biti odvisna od zdravstvenega stanja nasprotne stranke. Bolezen je opravičljiv razlog za preložitev naroka le, če je v razmerju do razpisanega naroka nenadna in nepredvidljiva.