ZUP člen 293. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
odlog izvršbe inšpekcijske odločbe - pritožba - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Pravilna in skladna z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je presoja Upravnega sodišča, da sklepa, izpodbijana v tem upravnem sporu, nista akta iz 2. člena ZUS-1, ali iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijala v upravnem sporu. Zato je Upravno sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089983
ZUS-1 člen 75, 75/1, 79, 79/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - obseg pritožbene presoje - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi sta dejansko stanje ugotavljala in presojala toženka in Upravno sodišče, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ni ugotovilo. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku toženke, ki jo je kot pristojno že opravilo Upravno sodišče. Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotnim oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo. Ob tem pa Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik v svoji pritožbi ni navajal novih dejstev in dokazov, ki bi terjala de novo presojo potrebe po mednarodni zaščiti s strani Vrhovnega sodišča.
upravni spor - subsidiarno sodno varstvo - pogoji za tožbo - učinkovito primarno sodno varstvo - kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin
V primeru tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je sodišče že v okviru predhodnega preizkusa tožbe dolžno preveriti, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, če obstaja, katero sodno varstvo je to ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Za presojo obstoja drugega sodnega varstva pa z vidika učinkovitosti tega sodnega varstva ni treba, da je prizadeti osebi zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, temveč zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Morebiten obstoj takega - torej učinkovitega - primarnega sodnega varstva izključuje možnost subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.
Različno kot pri kaznivih dejanjih razžalitve po 158. členu, žaljive obdolžitve po 160. členu in opravljanja po 161. členu KZ-1, pri kaznivem dejanju obrekovanja po 159. členu KZ-1, razlogi za izključitev protipravnosti in/ali za izključitev krivde niso določeni. To je razumljivo, kajti ko je neresnična trditev o drugemu, ki lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, izrečena vedoma, njene protipravnosti z eventualno izjemo prisiljenosti iz 23. člena in skrajne sile iz prvega odstavka 32. člena KZ-1 ni mogoče izključiti z nobenim drugim zakonskim ali nad-zakonskim razlogom.
Razen tega se Vrhovno sodišče strinja z ugotovitvami nižjih sodišč, po katerih navajanje neresničnih trditev niti v razpravi, ki je v javnem interesu ne more uživati enakih ustavno pravnih in konvencijskih privilegijev kot veljajo pri pretiranih, vznemirjajočih ali žaljivih vrednostnih sodbah, kjer morajo prizadeti vpleteni računati z nižjo stopnjo varstva pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, na rovaš varstva svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in prvega odstavka 10. člena EKČP.
Sprememba obtožbe je tako najprej pogojena s tožilčevim spoznanjem ali subjektivno oceno izvedenih dokazov na glavni obravnavi. Med temi so lahko zgolj dokazi, na katerih temelji obtožba, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni med glavno obravnavo. Bistveno je, da so bili tedaj eni in drugi dokazi izvedeni (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3314/2016 z dne 23. 12. 2020), sicer dejanskega stanja z glavne obravnave ne bi bilo mogoče primerjati z dejanskim stanjem v obtožbi in le-te po tožilčevem spoznanju eventualno spremeniti. Po drugi strani je tožilčevo spoznanje, kljub objektivno spremenjenim dejstvom in okoliščinam, omejeno na dejanje, ki je že predmet obtožbe in ki jo je sodišče pred njeno spremembo tudi obravnavalo.
odreditev pripora - kaznivo dejanje velike tatvine - ponovitvena nevarnost - sorazmernost ukrepa - varnost ljudi - oškodovanec - pravna oseba - način izvršitve - neogibnost pripora - kaznivo dejanje s premoženjskimi elementi
Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi sprejema odločitev sodišč, ki sta jo sprejeli v sklopu presoje neogibne potrebnosti in sorazmernosti ukrepa. Pri tem sta ustrezno tehtali med ogrožanjem varnosti ljudi (vključno s premoženjem ljudi kot eksistenčno podlago posameznika) na eni strani in posegom v osebno svobodo obdolženca na drugi. Ob upoštevanju ustavnosodnega stališča, da je poseg v premoženje kot eksistenčno podlago mogoče presojati tudi glede na način storitve kaznivega dejanja, sta razumno poudarili predvsem naslednje ključne okoliščine, na podlagi katerih sta sprejeli zaključek, da je poseg v osebno svobodo obdolženca neogibno potreben in sorazmeren: (i) visoka vrednost odvzetih stvari v skupni višini 25.000,00 EUR; (ii) izvršitev kaznivega dejanja v sostorilstvu; (iii) izvršitev je bila dobro organizirana, vnaprej pripravljena in načrtovana; (iv) kaznivo dejanje je bilo izvršeno tudi zelo hitro in premišljeno, saj so bili vsi trije storilci zamaskirani, oblečeni v temna oblačila, na kombiju pa je bila nameščena odtujena registrska tablica.
DRŽAVNA UPRAVA - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBRAMBA - UPRAVNI SPOR
VS00089979
ZUS člen 2, 2/2, 5, 5/2, 28, 28/3.
pritožba - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - tožba zaradi molka
Sklep toženke ni upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1, zoper katerega bi bila dopustna tožba v upravnem sporu. Sklep, s katerim je toženka odločila, da se v zvezi s pritožničino zahtevo za njeno vključitev v OTU po Državnem načrtu sprejme Odgovor in se ga pošlje pritožnici, je zgolj akt poslovanja. Ne gre za upravni akt po 2. členu ZUS-1, saj toženka z njim ni odločala o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnice oziroma z njim ni bilo poseženo v njen pravni položaj. Ne gre niti za sklep, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1), zato je odločitev Upravnega sodišča, da je pritožničino izpodbojno tožbo zavrglo, pravilna.
V zakonodaji za primer, kot je obravnavani (podana zahteva občine za vključitev njenega območja v OTU po Državnem načrtu), ni predvidena izdaja upravnega akta, zato tudi tožba zaradi molka organa ni dovoljena. Državni načrt pa tudi po vsebini ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim bi bilo v upravnem postopku odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre namreč za strateški dokument, katerega izdelava, sprememba in dopolnitev temelji na strokovnih podlagah in ocenah, ki jih izdela Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Ker torej pri sprejemanju oziroma spreminjanju Državnega načrta ne gre za odločanje v upravni zadevi, tožbo zaradi molka organa pa je mogoče vložiti le, če bi upravni organ moral izdati upravni akt, je odločitev Upravnega sodišča, da tožbo tudi v tem delu zavrže, prav tako pravilna in zakonita.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - neizkazana resna škoda - ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča - zavrnitev prošnje
Pritožnik tveganja življenja v hudi revščini (ta je lahko posledica tako težav pri iskanju zaposlitve kot slabega plačila za opravljeno delo) ne utemeljuje z ovirami, ki bi jih prav zoper njega (torej individualno) vzpostavljala maroška oblast oziroma država kot povzročitelj resne škode, pač pa so razlog zatrjevane nevarnosti splošne ekonomske in socialne razmere v Maroku, nastale zaradi načina delovanja sistemov izvorne države.
Glede pomena teh okoliščin na področju mednarodne zaščite pa Vrhovno sodišče ustaljeno razlaga, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, to ne zadostuje za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak mora škodo povzročiti tretja oseba.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - stečajni postopek nad pravno osebo - položaj stranke v postopku - stečajni dolžnik - procesna legitimacija za pritožbo - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Insolventni dolžnik ima položaj stranke v glavnem postopku pri dveh vrstah postopkov zaradi insolventnosti: v postopku prisilne poravnave in v postopku osebnega stečaja (1. točka 385. člena ZFPPIPP). V obravnavanem primeru ne gre za nobeno od naštetih vrst postopkov zaradi insolvetnosti, ampak za glavni stečajni postopek nad pravno osebo, zato stečajni dolžnik v tem primeru nima položaja stranke. Glede na to v predmetnem postopku nima upravičenja opravljati procesnih dejanj in zato nima procesne legitimacije za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o poznejši prednostni razdelitvi.
Ker stečajni dolžnik nima procesne legitimacije za izpodbijanje sklepa sodišča prve stopnje, v zvezi s katerim po stečajnem upravitelju vlaga pritožbo zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, posledično tudi nima pravice do pritožbe na podlagi 357.a člena ZPP, s katero izpodbija sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi odločitve sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v nov postopek.
V postopku z revizijo se na podlagi 383. člena ZPP smiselno uporablja določba drugega odstavka 334. člena ZPP, po kateri lahko vlagatelj umakne pravno sredstvo, dokler sodišče o njem ne izda odločbe. Ker vrhovno sodišče o vloženi reviziji še ni odločilo, je s tem sklepom upoštevalo toženkin umik revizije.
denarna socialna pomoč - ugotavljanje premoženja prosilca - lastni dohodek prosilca - izplačilo za nazaj - denarna sredstva na bančnem računu - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se tožničina denarna sredstva na računu, prejeta iz naslova za nazaj izplačane denarne socialne pomoči, upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči.
procesna predpostavka - zahteva za varstvo zakonitosti - sklep o ustavitvi postopka - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - pomanjkanje pravnega interesa - obstoj pravnega interesa - pravni interes za vložitev izrednega pravnega sredstva
Ker je bil predmetni kazenski postopek pred sodiščem pravnomočno ustavljen, vložnik velja za nedolžnega in zato nima pravnega interesa za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča o vloženi zahtevi namreč svojega položaja ne more izboljšati.
ZPP člen 347, 347/2, 355, 355/1, 357a, 357a/2, 357a/5.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - razlogi za razveljavitev sodbe - pomanjkljiva dokazna ocena - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ugoditev pritožbi
Razlogi in obrazložitev teh razlogov s strani sodišča druge stopnje ne kažejo na obstoj bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak na drug pritožbeni razlog – zmotno uporabo materialnega prava (v zvezi s presojo o zmotnem izhodišču sodišča prve stopnje, ki posameznih kršitev iz odpovedi ni presojalo samostojno, ampak se je oprlo na oceno o prekratkih rokih za izvršitev nalog) in predvsem nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
V primeru teh pritožbenih razlogov je na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP vrnitev zadeve sodišču prve stopnje dopustna le izjemoma v primeru (pravilne) ocene sodišča druge stopnje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka že zaslišalo priče in raziskovalo okoliščine tudi po posameznih očitkih iz odpovedi, bi ugotovljeno pomanjkljivost dokazne ocene sodišče druge stopnje lahko odpravilo sámo, tako da bi po dopolnitvi dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi oblikovalo pravilno in celovito dokazno oceno (drugi odstavek 347. člena ZPP).
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - stečajni postopek nad pravno osebo - zakonita zastopnica stranke kot uslužbenka pristojnega sodišča - zapisnikarica - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče predlogu za delegacijo ugodi takrat, kadar iz njega izhajajo konkretno utemeljeni razlogi, ki se nanašajo na prav vse sodnike pristojnega sodišča, razlogi pa so dovolj tehtni, da razumnemu, objektivnemu zunanjemu opazovalcu vzbudijo resen dvom v nepristranskost sojenja. Institut delegacije pristojnosti pomeni izjemo od uporabe splošnih pravil krajevne pristojnosti, zato ga je treba razlagati in uporabljati restriktivno.
Družbenica in nekdanja zakonita zastopnica stečajnega dolžnika je kot javna uslužbenka (in ne kot funkcionarka v smislu nosilke sodne veje oblasti) sicer zaposlena v notranji organizacijski enoti sodišča, pred katerim teče stečajni postopek, vendar ne na gospodarskem oddelku, ki odloča o predmetni stečajni zadevi, ampak na pravdnem oddelku tega sodišča, pri čemer predlagatelj ne trdi, da bi bila z obravnavano zadevo doslej že v stiku. Sporno okoliščino je tako mogoče tudi v nadaljevanju nadzirati z ustrezno organizacijo delovnega procesa, pri čemer predložitveno sodišče po številu zaposlenih javnih uslužbencev ne spada med relativno majhna sodišča. Ob tem je treba upoštevati še vrsto postopka oziroma zadeve, saj gre za stečajni postopek nad pravno osebo, pri čemer imajo postopki zaradi insolventnosti značilnosti nepravdnih postopkov, v nepravdnem postopku pa se praviloma ne rešuje sporov, ampak je namenjen ureditvi medsebojnih razmerij, v tem primeru med stečajnim dolžnikom in njegovimi upniki.
vodilni delavec - prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - sklep o razrešitvi - obrazloženost sklepa - reparacija - nova pogodba o zaposlitvi - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče druge stopnje odločitev pravilno oprlo na presojo o neobrazloženosti razrešitve (v sklepu o razrešitvi in toženkinem odgovoru na pritožbo tožnice);
- ali je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 6. 2022, s sklepom z dne 12. 4. 2023, ampak je trajalo od 13. 4. 2023 do 7. 7. 2023 in tožnici utemeljeno prisodilo razliko plače, ne glede na to, da sta stranki po razrešitvi sklenili novo pogodbo o zaposlitvi.
pravniški državni izpit (PDI) - postulacijska sposobnost za pritožbo - vloga, ki jo vloži stranka sama - nedovoljena pritožba
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 12, 12/4, 17.
mednarodna in subsidiarna zaščita - dejanska predaja prosilca odgovorni državi - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - neizkazane in pavšalne trditve
Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu, da pritožnika nista navedla pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njuno predajo Švedski. Navedbe o domnevnih grožnjah, ki ostajajo povsem nekonkretizirane oziroma neobrazložene namreč ne morejo privesti do drugačne odločitve, tj. da se predaja ne bi izvršila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR
VS00090199
ZPP-E člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZUS člen 22, 22/1. ZEKom-2 člen 192.
elektronske komunikacije - pravica do odstopa od pogodbe - enostranska sprememba pogodbe - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilna razlaga določb 192. člena ZEKom-2, po kateri mora naročnik, ki v posledici enostranske spremembe pogodbenih pogojev odstopi od naročniške pogodbe in terminalsko opremo obdrži, operaterju poleg akcijske cene, dogovorjene od sklenitvi pogodbe, plačati še dodaten znesek, tj. nadomestilo?
pritožba v upravnem sporu - nedovoljena pritožba - presoja zakonitosti upravnega akta
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo na podlagi 63. člena ZUS-1 v povezavi s presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa GURS, kar je v sodbi tudi jasno navedlo. Zoper to sodbo pa pritožba ni dovoljena in je v skladu z zakonom postala pravnomočna, saj pritožba ne oporeka, da sodišče v sodbi ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in ni na tej podlagi spremenilo sklepa GURS.
davčni inšpekcijski nadzor - obnova davčnega postopka - uvedba obnove postopka po uradni dolžnosti - rok za uvedbo obnove postopka - enotni organ - davčni organ
Če je postopek davčnega inšpekcijskega nadzora izvajal isti organ, ki kasneje odloča o uvedbi obnove davčnega postopka, se lahko pri odločanju o obnovi po uradni dolžnosti opre neposredno na dejstva oziroma dokaze, ki jih je pridobil od stranke ali po uradni dolžnosti. Zato začne že ob njihovi pridobitvi teči tudi rok za obnovo po uradni dolžnosti po splošnih pravilih iz prvega odstavka tega člena. Določbo petega odstavka 89. člena ZDavP-2 je torej treba logično in sistemsko razložiti tako, da se nanaša na posredovanje dejstev drugemu davčnemu organu.
Davčni inšpekcijski nadzor opravljajo inšpektorji, ki niso organizirani v okviru posebnega organa, temveč v okviru enotnega organa, Finančne uprave Republike Slovenije, ki je po izrecni določbi 2. točke enajstega člena ZDavP-2 eden izmed davčnih organov. Če je tudi za odločanje o obnovi postopka pristojna Finančna uprava Republike Slovenije, torej ne gre za posredovanje dejstev in dokazov, ugotovljenih v davčnem inšpekcijskem nadzoru, med dvema organoma, temveč med dvema uradnima osebama istega organa, Finančne uprave Republike Slovenije.