Slabo finančno stanje dolžnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. in 160. člena ZDavP-2. Za morebiten odpis dolga ali morebitno obročno odplačevanje davčne obveznosti se lahko tožnik dogovori s pristojnimi upravnimi organi, ni pa navedeno v pristojnosti sodišča, ki v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi na dan njihove izdaje.
Tožnik zatrjuje, da so s sklenjeno sodno poravnavo in s koncem stečajnega postopka prenehale vse njegove obveznsti, med njimi tudi terjatev prvostopenjskega organa kot izhaja iz izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. V času izdaje izpodbijanega sklepa so obstajali ustrezni izvršilni naslovi za obveznosti, tj. izvršljivi obračuni za socialne prispevke.
Toženka je utemeljeno začela postopek o davčni izvršbi zoper tožnika, takrat je bil postopek osebnega stečaja zoper tožnika že v teku, terjatve pa so nastale po začetku stečajnega postopka in ne pred začetkom, da bi jih morala toženka prijaviti, kot to zmotno trdi tožnik. Toženki zaradi začetega stečaja ni bilo treba prekiniti postopka osebnega stečaja, saj neplačane obveznosti stečajnega dolžnika, kljub osebnemu stečaju, ne prenehajo. Omejitev poslovne sposobnosti zaradi uvedbe postopka osebnega stečaja posotpka zato ne vpliva na upravne postopke, kjer predmet postopka ni omejen na razpolaganje s premoženjem.
Neutemeljen je tožnikov ugovor, da ga organ v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi ni zaslišal in mu ne omogočil, da bi se izjavil o dejstvih pred izdajo akta, izvedel pa tudi ni obravnave v zadevi. Izpodbijan sklep je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi, prav tako pa ne opraviti obvezne ustne obravnave. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnih naslovov, še ni bila poravnana. ZDavP-2 je v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, v tem primeru ne predvideva zaslišanja tožnika oziroma izvedbe obravnave v taki zadevi, tožnik pa niti v pritožbi ni ugovarjal, da bi obveznost že poravnal oz. ni ugovarjal izvršljivosti terjatve.
Na obveznosti iz naslova prispevkov, ne glede na to, kdaj so nastale (v konkretnem primeru se izvršilni naslovi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, nanašajo na celotno obdobje od avgusta 2010 do avgusta 2019), odpust obveznosti v okviru pravnomočno zaključenega postopka osebnega stečaja skladno s 408. členom ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP ne vpliva.
Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je 23. 11. 2015 izdalo sklep o zavarovanju, na podlagi seznama izvršilnih naslovov, s katerim je bilo dovoljeno zavarovanje z vknjižbo hipoteke in zaznambo izvršljivosti terjatve na tožnikovi nepremičnini. Navedeni sklep je bil pooblaščenki tožnika vročen 20. 10. 2016. To pa pomeni, da je bilo z navedenim dnem pretrgano zastaranje, tako kot pravilno ugotavlja toženka. Namen zavarovanja je namreč v tem, da se upnik v morebitnem kasnejšem postopku izvršbe prednostno poplača iz sredstev, pridobljenih s prodajo dolžnikovih nepremičnin, ki služijo kot predmet zavarovanja. To pomeni, da gre pri vložitvi predloga za zavarovanja za dejanje upnika, ki je usmerjeno h končnemu cilju izvršitve zavarovanja terjatve, torej za aktivnost, ki je v smislu drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, in ki pomeni pretrganje zastaranja.