Vozilo je v davčnem obdobju, v katerem je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV izpolnjevalo dodatne (glede na 63. člen ZDDV-1, sporne) vsebinske zahteve c) točke 66. člena ZDDV-1 in tretjega odstavka 106. člena Pravilnika. Zakonskega termina "dobava blaga" iz 63. v zvezi s 33. členom ZDDV-1 v obravnavanih okoliščinah - ko gre za izpolnjevanje dodatnih, specifičnih pogojev za to, da se lahko zahteva odbitek DDV od vozila - ni mogoče razumeti tako, da gre le za eno, perfektno oziroma celostno dobavo: pojem dobave blaga posebnih, celo zakonsko zahtevanih, karakteristik po presoji sodišča nujno zajema tudi nadaljnja (zaporedna) dejanja zahtevane nadgradnje. Četudi davčni zavezanec, tako kot tožnik v obravnavanem primeru, odbitek vstopnega DDV uveljavlja le v zvezi z nabavo vozila (v juniju 2021), ne pa denimo tudi v zvezi s stroški (za odbitek zahtevane) nadgradnje (v juliju 2021).
Tožnik je v obravnavani zadevi sicer upravičeno vložil pritožbo zaradi molka prvostopenjskega davčnega organa, saj je ob vložitvi slednje zanjo imel pravni interes. O njegovi vlogi z dne 21. 10. 2021 namreč do vložitve pritožbe ni bilo odločeno. Naknadno pa je prvostopenjski davčni organ sprejel odločitev in odločil o tožnikovi vlogi in sicer z odločbo z dne 1. 4. 2022. Z izdajo odločbe z dne 1. 4. 2022 je bilo torej odločeno o tožnikovi vlogi z dne 21. 10. 2021, s tem pa je tožniku prenehal pravni interes za pritožbo, vloženo zaradi molka tega organa. Zato jo je toženka ob uporabi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla.
Plačnik davka je odtegnil od nečesa, kar je sam razumel kot dividendo, davčni odtegljaj, o tej dejansko po vsebini tožnikovi davčni obveznosti pa ne bo izdane več nobene odmerne odločbe, s katero bi se komurkoli nalagalo v plačilo kakšen davek. Zato se je tožnik, da bi izrazil svoje nestrinjanje s takšno obdavčitvijo, poslužil samostojnega davčnega postopka zaradi vračila davka po 97. členu ZDavP-2, ki ga je sprožil z vložitvijo z izpodbijano odločbo zavrnjene zahteve, v kateri je uveljavljal nižjo davčno obveznost.
O tej tožnikovi zahtevi pa bi davčni organ moral odločiti z odločbo o vračilu davka, ki se po četrtem odstavku 65. člena ZDavP-2 obravnava kot odmerna odločba in se po drugem odstavku 73. člena ZDavP-2 lahko izda brez posebnega ugotovitvenega postopka, če so podani za to izpolnjeni pogoji.
Pri odločanju o zahtevku za vračilo gre za postopek, ki se vodi samostojno in ki se, čeprav se nanaša na izplačilo, ki je bilo predmet obračuna davčnega odtegljaja pri plačniku davka, vodi ločeno. Posebej in v skladu z določbami relevantne materialne in procesne davčne zakonodaje se v postopku o vračilu (samostojno) ugotavljajo pravna narava izplačila ter relevantna dejstva. Pri tem dejstva in okoliščine ter pravna stališča, ugotovljeni in zavzeti v postopku pri plačniku davka, niso nepomembni, vendar ne gre za rešena predhodna vprašanja, saj je opredelitev izplačanega dohodka v predhodnih postopkih le dejanska podlaga za izračun davčne osnove in s tem davčnega odtegljaja. Zato je toženka po presoji sodišča neutemeljeno zavrnila vsakršno vsebinsko obravnavo tožnikovih navedb, ki se nanašajo na pravno kvalifikacijo prejetega izplačila.
Ustavno sodišče RS je v svojih odločitvah že zavzelo stališče, da ima država pri predpisovanju davkov široko polje proste presoje. Sodišče zato sodi, da tudi ureditev splošne davčne olajšave, s katero je določen znesek dohodka, ki se ne obdavčuje z letno odmero dohodnine, sodi v to polje proste presoje.
Kriterij razlikovanja kilometrine, ki sledi ureditvi v delovnem razmerju, je ustrezen pri tistih t.i. drugih pogodbenih razmerjih, ki jih je po drugem odstavku 13. člena ZDR-1 dopustno sklepati tudi v primeru odvisnih razmerij, oziroma v razmerjih z dejansko ugotovljenimi elementi odvisnega razmerja. Drugače pa je v neodvisnih civilnopravnih razmerjih, kakršno naj bi bilo tudi tožnikovo, pa prvostopenjski organ okoliščin s tem v zvezi ni ugotavljal.
ZIUZEOP je bil namenjen zagotavljanju pomoči tistim delodajalcem, ki jih je epidemija COVID-19 bistveno, torej huje prizadela, namen poznejših PKP (ZIUOOPE, ZIUPDV in ZZUOOP) pa ni bil zgolj v blažitvi, temveč tudi v odpravi posledic in s tem ponovnemu zagonu gospodarstva, zato se je upravičenost do obravnavanega ukrepa razširila. Zakonodajalec ni nedopustno diskriminiral tožnice, ki je pomoč prejela po ZIUZEOP v obdobju od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020, ampak je na ustavno dopusten način različno uredil različne položaje, saj je pri tem izhajal iz razumnih in stvarno utemeljenih razlogov. Z drugim odstavkom 89. člena ZIUPOPDVE, ki je določal, da se ne glede na določbe ZIUOOPE, ZIUPDV in ZZUOOP pri ugotavljanju znižanja prihodkov v letu 2020 v primerjavi z letom 2019 upošteva načelo sorazmernosti, ni pa tega predpisal za ZIUZEOP, ni prišlo do kršitve načela enakosti pred zakonom oziroma do posega v tožničino pravico iz 14. člena Ustave. Posledično v zadevi niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka in za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 89. člena ZIUPOPDVE. Glede na navedeno sodišče zavrača tožničine navedbe, da ji prejete pomoči, zaradi neizpolnitve pogoja upada prihodkov, ne bi bilo treba vrniti.
Z določitvijo časovnega obdobja nadzora, v katerem se lahko ugotavljata prirast premoženja in potrošnja zavezanca, ni bil določen specialni zastaralni rok za odmero, ampak je ta določitev namenjena med drugim temu, da ni treba ugotavljati vsakega posameznega nenapovedanega dohodka, prejetega v obdobju, posledično pa tudi ni mogoče uveljavljati ugovora zastaranja odmere davka od posameznih dohodkov. Zastaranja odmere ni mogoče uveljavljati po posameznih letih, ki so zajeta v časovno obdobje nadzora, saj se nepojasnjen prirast premoženja lahko ugotavlja za več let skupaj in v takšnih primerih (praviloma) ni mogoče ugotoviti, koliko prirasta odpade na posamezno davčno obdobje.
Zmanjšanje vrednosti premoženja (ki je bilo sprva v višini nabavne vrednosti predmetnih delnic in premoženja v skladih, nato pa je tožnik to prodal in prejel denar v nižjem znesku, kot je bila omenjena nabavna vrednost) se prišteva k spremembam neto vrednosti, saj se za to razliko ni niti povečalo tožnikovo drugo pozitivno premoženje niti se niso zmanjšale njegove obveznosti. Oz., povedano drugače, ta izguba ni zmanjševala tožnikovega premoženja, kot to trdi tožnik, saj se ta izguba pri metodi neto vrednosti ne upošteva pri izračunavanju premoženja oz. neto vrednosti premoženja na koncu ali začetku obdobja, temveč gre za popravek, ki povečuje sprva ugotovljeno spremembo neto vrednosti in nato kot takšen tvori del davčne osnove.
Tožnik je v samoprijavi napovedi za odmero dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za leto 2017, uveljavljal znižanje davčne osnove za stroške prevoza, ki jih je imel v tem obdobju v zvezi s prevozom na delo iz Slovenije v Avstrijo. Davčni organ in toženka sta izhajala iz zmotnega materialnopravnega stališča, da tožnik ni upravičen do zmanjšanja davčne osnove tudi za (te) stroške prevoza na delo in z dela in niti nista ugotavljala (nadaljnjega) bistvenega dejstva, torej višine stroškov prevoza k njegovi družini, ki prebiva v Sloveniji (in nazaj), ki bi bili davčno priznani v smislu 45. člena ZDoh-2.
Tožnikova obveznost podati posebno izjavo po 84. členu ZDoh-2 izhaja tudi iz določbe pogodbe (12. člen), v kateri je pojasnjena določba 84. člena ZDoh-2, s pojasnilom, da je za uveljavljanje izjeme po navedeni določbi ZDoh-2 potrebno podati izjavo najpozneje do konca davčnega leta, v katerem je pogodba sklenjena. Zato sodišče tožbene navedbe, da je razmejitev obresti v smislu izjave po 84. členu ZDoh-2 navedena že v pogodbi in da tožniku zato ni bilo potrebno podati posebne izjave po navedeni določbi ZDoh-2 sodišče kot neutemeljene zavrača.
V zadevi ni sporno, da je tožnik lahko z obrestmi razpolagal ob izteku pogodbe in so mu bile izplačane v letu 2020, zato jih je davčni organ ob pomanjkanju posebne izjave po 84. členu ZDoh-2, s katero bi se tožnik odločil, da se mu obresti ne obdavčijo v letu, ko so izplačane, ampak v letu, ko so obračunane in bi o tem pravočasno obvestil banko in davčni organ za uveljavljanje izjeme obdavčitve po navedeni določbi, pravilno upošteval kot dohodek, prejet v tistem letu, kot je izplačan.
Sodišče se po proučitvi zadeve in izvedenem dokaznem postopku v tem upravnem sporu z ugotovitvami prvostopenjskega organa (tako glede tega, da je bilo v postopku DIN z zadostno stopnjo prepričanja ugotovljeno, da Odvetniška družba za del storitev ni izdajala računov in posledično ni izkazovala vseh prihodkov za DDV v svojih davčnih obračunih, kot tudi glede dejstev, na katerih temelji ocene verjetne davčne osnove za obračun dodatnega DDV za leti 2016 in 2017).
Poseg v pravnomočno odmerno določbo je po nadzorstveni pravici utemeljen le, če bi temeljil na okoliščinah pravne narave, ki so nastale izven sfere davčnega organa in bi bile zanj zavezujoče tako, da bi jih bil dolžan upoštevati tudi v zvezi s presojo pravnih razmerij, ki so nastala in bila oblikovana pred nastopom teh okoliščin. Takšen primer predstavlja odločitev Ustavnega sodišča o razveljavitvi zakona zaradi materialnopravnega neskladja, ki se je odrazilo v kršitvi človekove pravice ali temeljne svoboščine davčnega zavezanca. Enako pa velja za odločitev Sodišča Evropske unije o pravilni razlagi in uporabi prava Evropske unije, ko je ta sprejeta v postopkih predhodnega odločanja in ima učinek erga omnes in ex tunc.
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke v obravnavani zadevi temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nazdorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovlejna vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.