Tožnik blaga po računih kupcu A. ni dobavil iz ozemlja Slovenije, temveč naj bi bilo blago neposredno prepeljano iz Italije v skladišče v Litvi. Zato pogoji za oproščeno dobavo blaga v EU, kot jih določa določba prvega odstavka 46. člena ZDDV-1, že iz tega razloga niso izpolnjeni. Se pa sodišče tudi strinja z ugotovitvijo davčnih organov, da je bilo v postopku DIN s strani prvostopenjskega organa ugotovljeno, da blago ni prispelo v namembni kraj v Litvi (saj je tako potrdil direktor logističnega centra C., kamor naj bi bilo blago pripeljano, žigi tega podjetja na prevoznih listinah pa so bili napačni), tožnik pa tudi ni uspel dokazati drugače.
Priznanje pravic iz sistema DDV se davčnemu zavezancu lahko zavrne tudi, če je z objektivnimi elementi dokazano, da prodajalec ni izpolnil obveznosti dokazovanja ali je vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, ki jo je izvedel, del kupčeve davčne utaje, in ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi preprečil sodelovanje pri tej utaji. To pomeni, da je pravica do oprostitve plačila DDV odvisna od prodajalčeve dobre vere.
Izpodbijana odločba je bila izdana za namene ZDoh-2 in se je tožničin rezidentski status zato presojal po tem zakonu. Ker izpolnjenost pogoja po 1. točki 6. člena ZDoh-2 v konkretnem primeru ni sporna, tožničine navedbe, kje je imela v navedenem obdobju središče svojih interesov, niso relevantne. Zato ugotavljanje kraja dejanskega prebivanja na drugačno odločitev ne more vplivati.
V obravnavnem primeru ni bilo mogoče uporabiti drugega odstavka 7. člena ZDoh-2, saj je bila ta določba uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2R), ki je sicer po 23. členu ZDoh-2R začel veljati naslednji dan po njegovi objavi, torej 8. 10. 2016, vendar pa se uporablja za davčna leta, ki se začno od vključno 1. januarja 2017 (prvi odstavek), do začetka uporabe med drugim tudi spremenjenega 7. člena ZDoh-2, pa se uporablja do tedaj veljavni ZDoh-2 (drugi odstavek). Ker je v obravnavnem primeru sporno davčno obdobje od začetka leta 2015 do konca leta 2016, torej gre za davčna leta pred 1. 1. 2017, drugega odstavka 7. člena ZDoh‑2 v tem primeru ni mogoče uporabiti.
Naziranje obeh davčnih organov, da je tožnik opravljal finančne storitve menjave kriptovalut, ki so po določilu d) točke 4. alineje 44. člena ZDDV-1 oproščene DDV, posledično pa obdavčljive po d) točki 3. člena ZDFS, je po presoji sodišča preuranjeno oz. ostaja na preveč splošni ravni. Prav tako dejstvo, da je tožnik opravljal finančne storitve menjave kriptovalut, ki so po cit. določilu ZDDV-1 oproščene DDV, po presoji sodišča ni nujno nesporno.