Ključna je izjava zakonitega zastopnika družbe B., ki jo je dal v davčnem postopku in iz katere izhaja, da tožnika kot podjetnika ne pozna ter da z njim nikoli ni posloval in tudi sicer ne sodeluje. Omenjeno izjavo nadgrajujejo okoliščine, ki se tičejo domnevno prejetih računov omenjene družbe in pogodb o asignaciji, za katere davčni organ ugotavlja, da so kot listine neverodostojne, ter okoliščine v zvezi s plačili računov, ki niso bila opravljena na poslovni TRR omenjene družbe, temveč so bila opravljena C. C. kot fizični osebi na njegov osebni bančni račun, ne da bi bila po ugotovitvah davčnih organov izkazana njegova povezava z omenjeno družbo. Vse to pa po presoji sodišča pomeni, da tožnik ne izkazuje pravice do odbitka vstopnega DDV po zadevnih računih.
Besedilo izpodbijane odločbe jasno pokaže, da je davčni organ prikrita izplačila dobičkov ugotovil na podlagi dokumentov, ki jih je zaradi zasledovanja nižanja davčne osnove predložil sam tožnik. Tožnikovo edino preostalo pojasnilo glede starodobnikov je, da "niso tako dragi", s čimer pa ne izpodbije nosilnega očitka davčnega organa, da je tožnikova družbenica sporne starodobnike odkupila po nižji ceni od tiste, ki jo je zanje plačal tožnik.
Prekluzijo iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je treba razlagati tako, da če torej davčni zavezanec poda nova dejstva in dokaze šele k pripombam k zapisniku, mora (v tem smislu) opravičiti, zakaj tega ni storil že pred tem, pri čemer je treba ugotoviti, ali davčni zavezanec novih dejstev in dokazov upravičeno ni mogel navesti ter predložiti pred izdajo zapisnika. Če torej davčni zavezanec do izdaje zapisnika ni bil seznanjen s s strani davčnega organa ugotovljenim dejanskim stanjem, mora imeti možnost, da v pripombah na zapisnik te ugotovitve izpodbija z novimi dejstvi in dokazi.
Pomanjkljive obrazložitve akta toženka ne more nadomestiti z navedbami v upravnem sporu. Odločilne pravne in dejanske razloge za sprejeto odločitev mora namreč organ navesti v obrazložitvi svoje odločbe.
Tožnik obravnava izplačila gotovine iz tožnikovega računa izplačal svojemu zakonitemu zastopniku A. A. izključno zaradi njegove vloge družbenika pri tožniku. Sporni prejemki gotovine, ki jih je tožnik prejel od navedene družbe, pa po presoji sodišča predstavljajo prikrito izplačilo dobička tožnika, kot ga opredeljuje 7. točka 74. člena ZDDPO-2 v zvezi s 1. točko četrtega odstavka 90. člena in 80. členom ZDoh-2 ter ne predstavljajo drugega dohodka, kot ga opredeljuje 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 in kot je sporna izplačila tožniku opredelil davčni organ v izpodbijani odločbi. Tožnikova gotovinska izplačila je tožnikov zakoniti zastopnik A. A. zadržal zase, zato predstavljajo njegov obdavčljiv dohodek, ki pa se lahko obdavči kot "drug dohodek" le, če ne gre za dohodek iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, kar se presoja po njihovi dejanski (ekonomski) vsebini.
Sodišče pritrjuje toženki, da je tožnica preko novo ustanovljene družbe, ki jo je lastniško in upravljavsko obvladoval isti družbenik kot tožnico, ustvarila pogoje, ki so ji omogočili davčno ugodnejšo obravnavo izplačil kot v primeru neposrednega plačila dobička družbeniku. Vendar taka ugotovitev sama po sebi še ne zadostuje za subsumpcijo pravnega posla pod četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. Bistveno ostaja vprašanje, ali ima navedena transakcija dovolj ekonomske vsebine, da se za davčne namene upošteva tako, kot je bila formalno oblikovana (kot prodaja poslovnega deleža in se obdavči na podlagi določb 93. člena in dalje ZDoh-2) in se ne vrednoti mimo njene formalne oblike.
Ni izkazano, da bi prodaja poslovnega deleža v tožnici v bistvenem zasledovala pridobitev neupravičene davčne ugodnosti, ampak je bil navedeni pravni posel utemeljen tudi z razumnimi poslovnimi razlogi izven davčnega prava, ki glede na zgoraj obrazloženo niso zanemarljivi. Novoustanovljena družba ni bila dokazano zgolj obvod za izplačilo kupnine fizični osebi, ampak je že v letu 2013 prevzela del dotedanje tožničine dejavnosti v zvezi s portalom. Da bi te aktivnosti lahko izvajala tožnica sama tudi dalje, niti ni sporno, vendar gre pri tem, kot že navedeno, za avtonomno poslovno odločitev gospodarskega subjekta. Po povedanem davčni organ ni dokazal, da bi v konkretnem primeru šlo za nedovoljeno davčno izogibanje v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
Davčni organ zakonitosti in legitimnosti posameznih sklenjenih poslov ne oporeka. Ko jih presodi kot celoto, pa ugotavlja, da je bil njihov skupni cilj v tem, da se prikrije že omenjeno izplačilo dobička. Ne očita se torej, da so posli navidezni in s tem nedopustni po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2, kot se navaja v tožbi, temveč se, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, sklepanje poslov dovolj konsistentno obravnava in razloguje kot izogibanje davčnim prepisom iz četrtega odstavka istega člena.
Omejitve izvršbe, ki se jih mora banka držati, so določene v 166. členu do 170. členu ZDavP-2. Kolikor tožnik meni, da so bila denarna sredstva s strani A., d. d. nakazana toženki z neupoštevanjem pravil glede omejitve izvršbe, je ponudnik plačilnih storitev tisti, ki mora odpraviti posledice ravnanja v nasprotju s predpisi in ne davčni organ. V četrtem odstavku 188. člena ZPlaSSIED je namreč določena odgovornost ponudnika plačilnih storitev, da rubež opravlja v skladu z veljavnimi predpisi. Če ponudnik plačilnih storitev izvrši rubež in prenos denarnih sredstev na podlagi sklepa o izvršbi, ne da bi bili za to izpolnjeni pogoji iz predpisov, ki urejajo opravljanje izvršbe in zavarovanja na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, mora ponudnik plačilnih storitev imetniku plačilnega računa nemudoma povrniti prenesena denarna sredstva.
S tem, ko je davčni organ izvedel odpis davčne obveznosti, obveznosti, ki je izhajalo iz izpodbijane odločbe, ni več, kar pomeni, da tožnik ni več zavezanec za njeno izpolnitev. Pravni učinki izpodbijane odločbe so bili odpravljeni z odpisom davčnega dolga. To pomeni, da je med postopkom prenehal pravni interes za odločitev o odpravi izpodbijane odmerne odločbe, ki ga je sicer tožnik imel ob vložitvi tožbe.
Zakonska ureditev instituta poroštva iz prve povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki je podlaga za odločitev v konkretnem primeru, je povsem jasna in nedvoumna in, poroštva ne pogojuje z ugotavljanjem oziroma izkazovanjem namena dolžnika, da bi se z neodplačnim prenosom premoženja oziroma s prenosom premoženja po nižji ceni od tržne, izognil plačilu davka. Nanaša se namreč na izterjavo iz premoženja povezanih oseb in s tem iz premoženja oseb, ki so tesneje povezane z davčnim dolžnikom, in kar je po presoji sodišča tista okoliščina, ki utemeljeno narekuje drugačne pogoje za uporabo poroštva, kot so tisti iz druge povedi. Gre torej za zakonsko besedilo, s katerim se zaradi povezanosti med dolžnikom in osebami, na katere je dolžnik svoje premoženje neodplačno ali po nižji vrednosti od tržne prenesel, vzpostavlja domneva, da je podan namen izogibanja, in to na način, da se opušča njegovo nadaljnje dokazovanje.