Ni jasno, ali gre tožniku očitek da je ''vedel'' ali pa da bi ''moral vedeti'', da je lahko posel s telefoni, tablicami in ovitki blagovne znamke ''A'' povezan z zlorabo sistema DDV. Posledično je tudi dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nepopolno raziskano.
Davčni organ ni opravil pravne kvalifikacije obravnavanih tožničinih dvigov gotovine iz bančnega računa babice A. A. ter ni izvedel presoje ali gre za prejemke, ki jih je tožnica dejansko dosegla s svojo aktivnostjo in je bila tožničina aktivnost opravljena z namenom povečanja tožničinega premoženja s pridobitvijo predmetnega prejemka. V konkretnem primeru davčni organ tudi ni ugotavljal, ali sporni prejemki ne sodijo v nobeno izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka, tj. da se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter ne za dohodek iz kapitala in ne za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 oz., da ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po ZDoh-2.
Toženkina argumentacija, da je bilo zavarovanje v delu, ki se nanaša na nepremičnine iz izpodbijanega sklepa, ustavljeno in je bilo zemljiškoknjižnemu sodišču naloženo, da izbriše hipoteko pri vseh nepremičninah, ostaja s strani tožnika neprerekana. Ta neprerekana dejstva pa tudi po presoji sodišča pomenijo, da tožnik na izkazuje pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja z njo ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijanega sklepa in/ali vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlagata s tožbo, namreč ne bi imeli nobenega učinka, saj je na nepremičninah zastavna pravica že bila izbrisana.
Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati očitek tožnika, da v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni bil zaslišan in da ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek. Kadar davčni organ, kot v obravnavanem primeru, v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, ki predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, se štejejo dejstva, ki so v njem potrjena, za priznana.
Upoštevaje med strankama nesporno dejstvo, da je do razveljavitve prvotne prodajne pogodbe s sodno poravnavo prišlo leta 2018, prvotna odmerna odločba pa je bila izdana leta 2014, po presoji sodišča pogoji za obnovo po 89. členu ZDavP-2 niso bili izpolnjeni in je izpodbijana odločba glede tega pravilna.
Univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti iz naslova davkov svojega pravnega prednika. Na tej pravni podlagi je urejena tudi obveznost dedičev za izpolnitev davčnih obveznosti iz naslova dohodnine v primeru, ko je davčni zavezanec umrl po odpremi informativnega izračuna dohodnine oziroma potem, ko je že vložil davčno napoved.
Organ na prvi stopnji je dolžan tudi v primeru, ko v pritožbenem postopku na podlagi zakonskega pooblastila svojo pred tem izdano odločbo nadomesti z novo odločbo, s katero zadevo reši drugače, svojo odločitev ustrezno obrazložiti oziroma navesti razloge za odločitev, so ga vodili pri odločanju in narekovali sprejem drugačne odločitve od pred tem sprejete.
Obstoj listine, ki ustreza računovodskim standardom, torej po stališču Vrhovnega sodišča RS sam po sebi na davčnem področju ni zadosten pogoj za uspešnost dokazovanja nastanka poslovnega dogodka. To v konkretnem primeru pomeni, da formalno popoln potni nalog še ne pomeni nujno, da je bilo službeno potovanje dejansko izvedeno. In obratno, davčni zavezanec lahko kljub formalno pomanjkljivim potnim nalogom z drugimi dokazi (npr. druge evidence) dokazuje (in dokaže) obstoj, trajanje in namen službenih poti.