zapuščinski postopek - prehod zapuščine na dediča - premoženje zapustnika ob smrti - prehod lastninske pravice - skupna lastnina - delitev zapuščine - dediščinska skupnost - plačilo stroškov - plačilo stanovanjskih stroškov - vsebina sklepa o dedovanju - dedni dogovor - vsebina in obseg dednega dogovora - realizacija dogovora
Zapuščinski postopek je pravna pot za vzpostavitev kontinuitete v pravnih razmerjih umrle osebe; ali nekoliko poenostavljeno povedano: odloča se o tem, komu pripade premoženje zapustnika (pokojnika). V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.
Stroški v zvezi s stanovanjem, ki so nastali po materini smrti, niso stroški, ki bi bremenili zapustnika oziroma zapuščino, temveč gre za stroške, ki so nastali v zvezi s premoženjem, ki je v skupni lasti dedičev (145. člen ZD). Sodediči so do delitve zapuščine (kar se je v konkretnem primeru zgodilo z dednim dogovorom) skupni lastniki (72. člen SPZ) podedovane stvari in morajo svoja razmerja v zvezi z upravljanjem, uporabo, pa tudi stroški takšne skupnolastne stvari urejati v skladu z določbami SPZ o skupni lastnini.
Prevzem stvari oziroma izpraznitev stanovanja ter kleti ni zadeva, ki bi jo bilo upravičeno in dolžno reševati sodišče v zapuščinskem postopku, temveč gre za izvedbo (realizacijo) dednega dogovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo zelo koristno, če bi se v okviru dednega dogovora določil in tudi zapisal tak rok, vendar zapuščinsko sodišče po eni strani ne more strank prisiliti, da se dogovorijo o tem, pa drugi strani pa tudi nima pristojnosti, da bi rok določilo samo, saj ne gre za odločanje o zadevah, ki so predmet zapuščinskega postopka. Če pritožnik meni, da sodedinja neupravičeno zadržuje njegove stvari ali da jih je odtujila ali poškodovala, bo moral varstvo svojih pravic uveljaviti v drugem postopku, saj zapuščinski postopek ni predviden za reševanje tovrstnih zadev (premoženjskopravnih sporov med živimi).
prenos poslovnih deležev - oblika pogodbe - ničnost - notarski zapis - ustni dogovor - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.)
Po tretjem odstavku 481. člena ZGD-1 je za odsvojitev poslovnega deleža potrebna pogodba, ki je izdelana v obliki notarskega zapisa. Pravna teorija in sodna praksa sta si glede dosega izpostavljene obličnosti enotni. Gre za strogo obličnost oziroma za formo ad valorem za vse posle, s katerimi se prenašajo poslovni deleži med družbeniki. Notarski zapis je pogoj sine qua non za nastanek pogodbe o prenosu deleža oziroma njeno (ne)veljavnost. Najstrožja stopnja obličnosti ni določena le zaradi varstva pogodbenih strank, temveč tudi zaradi varstva drugih in/ali celo javnega interesa. Če navedeno apliciramo na konkretni primer, je sporni ustni dogovor (in tudi pisna izjava toženke z njenim na upravni enoti overjenim podpisom) o prenosu poslovnega deleža s strani toženke na tožnika neveljaven oziroma ničen, ker ne izpolnjuje zahtevane obličnosti. Posledično tožnik ne more uspešno (s tožbo oziroma s posredovanjem sodišča) doseči njegove uresničitve.
začasna odredba - določitev stikov - ogroženost otroka - sporno dejansko stanje - korist mladoletnega otroka - dolgoročna korist - kratkoročna korist
Zaradi koristi otrok je treba takoj razširiti stike tudi na način, da otroka prespita pri predlagateljici, ker bo v nasprotnem primeru prišlo do odtujitvenega sidroma, zato je tudi izkazana huda ogroženost otrok, ki zahteva takojšnje ukrepanje z začasno odredbo, da se zavarujejo koristi otrok.
Neutemeljena je pritožbena teza, da iz razloga, ker že stiki preko dneva niso pripeljali do bistvenih sprememb v odnosu med otrokoma in predlagateljico, stiki otrok s predlagateljico, da bi otroka pri njej prespala, niso v njuno korist.
postopek za ureditev stikov - zavračanje stikov - začasna odredba o stikih - pogoj za izdajo začasne odredbe - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - strokovni delavec na področju socialnega varstva - korist mladoletnega otroka - izvedensko mnenje - odtujevanje otroka
V skladu s 161. členom DZ je pogoj za izdajo začasne odredbe verjetna izkazanost, da je otrok ogrožen. V takšni situaciji lahko sodišče izda vsako začasno odredbo, a mora biti takšna, da je z njo mogoče doseči varstvo koristi otroka (prvi odstavek 162. člena DZ).
Sodišče prve stopnje svoje ugotovitve temelji predvsem na mnenjih CSD. Ta so v veliki meri plod lastnega zaznavanja strokovnih delavcev CSD, gre za skrbne in strokovno dovolj poglobljene analize ravnanja in počutja otrok, ki nikakor ne slonijo le na izjavah predlagateljice in imajo v skladu s 108. členom ZNP-1, kot pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje, pomen, ki je blizu pomenu zaključkov sodnega izvedenca - gre za navedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00052133
ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3. OZ člen 86, 119, 119/1. ZPP člen 286, 286/2, 339, 339/2, 350, 350/2.
kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera in poštenje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - pojasnilna dolžnost banke - oderuškost - oderuška pogodba - elementi oderuštva - prepozne navedbe - uveljavljanje kršitve pravila o prekluziji - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - preizkus sodbe po uradni dolžnosti
V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. V skladu s 3. členom Direktive 93/13 velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
Nasprotovanje dobri veri, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v pričujoči zadevi, ni podano.
Zakaj je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so bile prepozne pritožničine navedbe o vrsti tečaja, ki se uporabi za izračun protivrednosti obveznosti tožnice, pritožnica ne pojasni - ne navede, kje (do prvega naroka glavne obravnave; prim. 286. člen ZPP) je podala te navedbe ali, v čem bi bili razlogi, ki bi opravičevali kasnejše navajanje dejstev, kar pa bi morala storiti, da bi lahko dosegla preizkus pravilnosti stališča sodišča prve stopnje. Morebitna kršitev pravil o prekluziji namreč ni ena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, kar od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje so pravočasne navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo oziroma v čem so razlogi iz drugega odstavka 286. člena ZPP in kje jih je pritožnik navedel.
Glede na to, da je predmet tožbenega zahtevka plačilo zavarovalne premije, je v konkretnem primeru za odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora relevantno, koliko je tožena stranka tožeči na račun pogodbe št. 001 plačala in koliko je bila dolžna plačati glede na to, da sta stranki po štirih mesecih pogodbo sporazumno prekinili.
zavrženje pritožbe - prepozna pritožba - trditveno breme stranke
Tožnica ne pojasni, zakaj je priložena opisana kuverta. Če je namen priložene kuverte dokazovati, da je bila pošiljka s pritožbo odposlana pravočasno, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da brez ustreznih trditev to ne more biti uspešno. Poleg tega bi se tožnica na pravočasno vložitev pritožbe lahko sklicevala le v primeru, če bi pritožbo v pritožbenem roku poslala na nepristojno sodišče, ne pa v primeru, če pritožbo pošlje na naslov, ki ni naslov sodišča.
začasna odredba s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnine - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - objektivna nevarnost - omejitev izvršbe - več sredstev izvršbe - več nepremičnin - dokazni sklep
Drži, da mora izvršilno sodišče izvršbo omejiti tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva, če ta zadostujejo, ne drži pa, da je toženka izkazala, da dolžnikova plača zadostuje za poplačilo tožnikove terjatve.
povrnitev stroškov odvetniškega zastopanja - odvetniška tarifa - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti - postopek proti mladoletnikom
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o priglašeni nagradi in stroških pritožnika, pri čemer je glede celotne priglašene nagrade zaključilo, da le-ta v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) pritožniku pripada v polovični višini. Navedeno določbo, po kateri je odvetnik, ki je postavljen po uradni dolžnosti, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadel po odvetniški tarifi, pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo glede vseh priglašenih postavk. Pritrditi je namreč zagovorniku, da mu, upoštevaje dejstvo, da je ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti predložil pooblastilo za zastopanje, za navedeno procesno dejanje pripada celotna nagrada v višini 300 točk in ne zgolj v višini 150 točk, kot mu je to priznalo sodišče prve stopnje.
Stroški so v postopku proti mladoletnikom urejeni v posebni določbi, to je v 484. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki v prvem odstavku med drugim določa, da stroški postopka, če je sodišče izreklo mladoletniku vzgojni ukrep, obremenjujejo proračun, oškodovanec pa se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Citirana določba, ki je v razmerju do splošnih določb o stroških kazenskega postopka (od 92. do 99. člena ZKP) specialna, ne razlikuje med vrstami stroškov (kot to na primer 96. člen ZKP), pač pa opredeljuje stroške postopka, zaradi česar je mogoče zaključiti, da zajema vse stroške kazensko mladoletniška postopka, torej tudi nagrado in potrebne izdatke pooblaščenega zagovornika. Povedano drugače, ZKP v posebnih določbah glede stroškov kazensko mladoletniškega postopka ne razlikuje med stroški, ki so nastali z zastopanjem po uradni dolžnosti, in stroški, ki so nastali z zastopanjem po pooblastilu. Kritje stroškov iz proračuna pa ni niti časovno omejeno (na primer s pravnomočno končanim postopkom proti mladoletniku kot to recimo zakon sicer določa za obvezno obrambo v kazenskem postopku (četrti odstavek 70. člena ZKP)). Zaradi navedenega je potrebno zagovorniku priznati tudi nagrado za procesna dejanja, ki jih je po pravnomočno končanem kazensko mladoletniškem postopku opravil na podlagi pooblastila, in sicer v celotni višini kot mu pripada po Odvetniški tarifi. Posledično tako pritožniku, namesto z izpodbijanim sklepom priznanih 1140 točk, pripada skupna nagrada v višini 1290 točk.
vpis spremembe družbenika v sodni register - aktivna legitimacija - ničnost pravnega posla - pridobitev poslovnega deleža
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo očitke nepodane aktivne legitimacije predlagatelja, ta ima pravni interes predlagati vpis na podlagi pravnomočne sodbe, kjer je bil tožnik, medtem ko sta bila toženca pritožnika ter bi bilo glede na različne interese nerealno pričakovati, da bi vpis predlagal subjekt vpisa, s priznanjem pravnega interesa predlagatelju je sodišče izvrševalo pravico do pravnega varstva po pravnomočni sodbi, z vpisom lastnega poslovnega deleža bo predlagatelj dejansko pridobil večji upravljavski vpliv in več glasovalnih pravic, namen sodnega registra kot javne knjige je vpis ter objava podatkov o pravno pomembnih dejstvih, zato ima predlagatelj kot družbenik pravni interes za uskladitev registrskega stanja z dejanskim stanjem. Za čistopis družbene pogodbe in vpis na njegovi podlagi ni potreben sklep skupščine, kot ga s sklicevanjem na obrazložitev sodbe zahtevata pritožnika, ker je predlagatelj z vpisom saniral protipravno stanje, do katerega je prišlo ravno zaradi delitve lastnega poslovnega deleža brez sklepa skupščine subjekta vpisa.
kaznivo dejanje nasilja v družini - ponavljajoče se fizično in psihično nasilje - dokazna presoja - pogojna obsodba
Njeno izpovedbo je potrebno ocenjevati kot celoto, pri čemer je potrebno tudi upoštevati, da je od tega dogodka vendarle minilo 10 let, zato takšno manjše razhajanje v njeni izpovedbi, podani na glavni obravnavi, ob upoštevanju njenih prejšnjih izpovedb, niti ni odločilno za presojo, kot to zmotno meni zagovornik.
Sodišče prve stopnje je pri sprejeti odločitvi spregledalo obstoj obdolženčeve nedosegljivosti državnim organom naše države in s tem zadržanosti zastaranja po tretjem odstavku 91. člena KZ-1.
ZDR-1 člen 2, 2/2, 71, 71/1, 128, 128/1, 128/2.. ZDCOPMD člen 3, 3/1.
nadurno delo - plačilo za nadurno delo - voznik - pobotni ugovor
Toženka napačno vztraja, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen, ker naj bi ga opravil samovoljno, namesto v rednem delovnem času. Toženka je namreč tožniku delo - vožnjo jasno odredila na način, da je določila tako namembni kraj kot čas, v katerem mora biti delo opravljeno, kar je privedlo do tožnikovega nadurnega dela. To torej niti ni bilo opravljeno mimo vednosti toženke, da bi lahko zatrjevala tožnikovo samovoljo pri opravljanju nadur.
nepogodbena odškodninska odgovornost - neobstoj vzročne zveze - usklajeno ravnanje - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - pavšalne pritožbene navedbe - opredelitev do relevantnih navedb stranke
Sodišče se je po ustaljeni (ustavno)sodni praksi dolžno opredeliti le do relevantnih nosilnih naziranj strank. Za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse štiri predpostavke (nedopustnost ravnanja, škoda, pravno relevantna vzročna zveza in krivda). Na podlagi tega dejstvo, da ena izmed predpostavk ni podana, pomeni, da tudi obstoja odškodninske odgovornosti ni mogoče utemeljiti.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050536
ZCes-1 člen 2, -2-24, 2-25, 2-30. ZPrCP člen 46, 46/6, 46/6-2. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (2000) člen 17, 17-4.
zahteva za sodno varstvo - prometni znak - javna pot - prekoračitev hitrosti
Ker ima odseka 992291 in 992292 status javne poti in s tem javne občinske ceste, ne more biti nobenega dvoma, da gre pri stičiščih teh odsekov z regionalno cesto za križišči, kar ima za posledico razveljavitev s prometnim znakom določene omejitve hitrosti.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
Preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče obravnavati ločeno od izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilcu veljavnost vozniškega dovoljenja ne bo prenehala zgolj zaradi storitve prekrška v preizkusni dobi, temveč zato, ker je v obdobju dveh let dosegel in presegel 18 kazenskih točk, nato pa kljub dodatni priložnosti, da ohrani veljavno vozniško dovoljenje, ki mu je bila dana z odložitvijo izvršitve tega ukrepa, pogojev odložitve ni spoštoval.
Toženka je ves čas vedela, da sredstva, ki jih je dva dni pred smrtjo in na dan smrti zapustnika dvignila z njegovega računa, niso njena, zato ni mogla biti v dobri veri najkasneje ob smrti zapustnika 11. 12. 2013, od takrat dalje pa je obresti obračunala tožeča stranka.
izrek kazenskih točk v času odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - zmota o dejstvih - izbris kazenskih točk
Postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je poseben postopek, v katerem sodišče zgolj ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in je v primeru izpolnjevanja teh pogojev (doseženih 18 kazenskih točk v obdobju dveh let) prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja tudi dolžno izreči.