prenos poslovnih deležev - oblika pogodbe - ničnost - notarski zapis - ustni dogovor - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.)
Po tretjem odstavku 481. člena ZGD-1 je za odsvojitev poslovnega deleža potrebna pogodba, ki je izdelana v obliki notarskega zapisa. Pravna teorija in sodna praksa sta si glede dosega izpostavljene obličnosti enotni. Gre za strogo obličnost oziroma za formo ad valorem za vse posle, s katerimi se prenašajo poslovni deleži med družbeniki. Notarski zapis je pogoj sine qua non za nastanek pogodbe o prenosu deleža oziroma njeno (ne)veljavnost. Najstrožja stopnja obličnosti ni določena le zaradi varstva pogodbenih strank, temveč tudi zaradi varstva drugih in/ali celo javnega interesa. Če navedeno apliciramo na konkretni primer, je sporni ustni dogovor (in tudi pisna izjava toženke z njenim na upravni enoti overjenim podpisom) o prenosu poslovnega deleža s strani toženke na tožnika neveljaven oziroma ničen, ker ne izpolnjuje zahtevane obličnosti. Posledično tožnik ne more uspešno (s tožbo oziroma s posredovanjem sodišča) doseči njegove uresničitve.
ZPP člen 249.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
sprememba sklepa - nagrada in povračilo stroškov za izvedensko delo
V predmetni zadevi je pri odgovoru na vprašanje, kdaj je pri tožeči stranki nastala ugotovljena invalidnosti prišlo s strani izvedenskega organa do nejasnega odgovora. Sodišče je pravilno zahtevalo izjasnitev izvedenskega organa, saj bi bil lahko kot datum invalidnosti pravilen ali datum v delu izvedenskega mnenja, ko omenja datum 11. 11. 2019, ali pa datum od zadnje ocene IK prve stopnje. Dvom o datumu invalidnosti je sodišče moralo odpraviti, vendar je nadaljnje poizvedovanje sodišča pri izvedenskemu organu posledica njegovega nejasnega odgovora, kar bi moral izvedenski organ ob potrebni skrbnosti ugotoviti in odpraviti že ob izdelavi izvedenskega mnenja.
Po oceni pritožbenega sodišča je tako neutemeljeno priznanje nagrade in stroškov v višini 215,94 EUR, saj gre za podajo odgovora, ki bi moralo biti pravilno oblikovano že v osnovnem izvedenskem mnenju z dne 15. 3. 2021.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00052133
ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3. OZ člen 86, 119, 119/1. ZPP člen 286, 286/2, 339, 339/2, 350, 350/2.
kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera in poštenje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - pojasnilna dolžnost banke - oderuškost - oderuška pogodba - elementi oderuštva - prepozne navedbe - uveljavljanje kršitve pravila o prekluziji - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - preizkus sodbe po uradni dolžnosti
V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. V skladu s 3. členom Direktive 93/13 velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
Nasprotovanje dobri veri, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v pričujoči zadevi, ni podano.
Zakaj je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so bile prepozne pritožničine navedbe o vrsti tečaja, ki se uporabi za izračun protivrednosti obveznosti tožnice, pritožnica ne pojasni - ne navede, kje (do prvega naroka glavne obravnave; prim. 286. člen ZPP) je podala te navedbe ali, v čem bi bili razlogi, ki bi opravičevali kasnejše navajanje dejstev, kar pa bi morala storiti, da bi lahko dosegla preizkus pravilnosti stališča sodišča prve stopnje. Morebitna kršitev pravil o prekluziji namreč ni ena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, kar od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje so pravočasne navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo oziroma v čem so razlogi iz drugega odstavka 286. člena ZPP in kje jih je pritožnik navedel.
kaznivo dejanje nasilja v družini - ponavljajoče se fizično in psihično nasilje - dokazna presoja - pogojna obsodba
Njeno izpovedbo je potrebno ocenjevati kot celoto, pri čemer je potrebno tudi upoštevati, da je od tega dogodka vendarle minilo 10 let, zato takšno manjše razhajanje v njeni izpovedbi, podani na glavni obravnavi, ob upoštevanju njenih prejšnjih izpovedb, niti ni odločilno za presojo, kot to zmotno meni zagovornik.
ZDZdr člen 39. URS člen 30. ZPP člen 287, 287/2. OZ člen 179. ZKP člen 538, 538/2, 542, 542/3.
odškodninska odgovornost države - odškodnina zaradi neupravičenega odvzema prostosti - pridržanje osebe v psihiatrični bolnici - sprejem na zdravljenje s privolitvijo - naknaden preklic soglasja - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - neupravičen odvzem prostosti - nezakonito pridržanje - pravica do prostovoljnega zdravljenja - omejitev svobode gibanja - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - enotna odškodnina - enotna oblika škode - substanciranost dokaznega predloga - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - pravica stranke do sodelovanja v postopku - ugotavljanje odločilnih dejstev
Pravica do izvedbe dokazov ni neomejena, saj lahko sodišče dokazni predlog na podlagi zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga je tudi njegova nesubstanciranost.
Za presojo primerov, ko je bila oškodovancu prostost odvzeta v okviru postopka sprejema na zdravljenje brez privolitve, je treba uporabiti enaka izhodišča kot veljajo za primere, ko je bila oškodovancu prostost odvzeta v okviru (pred)kazenskega postopka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00052101
ZZK-1 člen 243, 243/3, 243/3-1.
neveljavnost vknjižbe lastninske pravice - vzpostavitev prejšnjega stanja v zemljiški knjigi - vrnitev nepremičnine - sklenitev glavne pogodbe - neizpolnitev dolžnikove obveznosti - razveza kupoprodajne pogodbe - odstop kupca od pogodbe - odpadla podlaga - vrnitev prejetega - vzrok za neizpolnitev - razlogi za neizpolnitev obveznosti - konkretno ravnanje stranke - realizacija pogodbe o prenosu nepremičnine - rok za izpolnitev - dodatni rok za izpolnitev obveznosti
Zahtevek tožnikov (neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini, vpisane v korist toženke, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in vnitev nepremičnine) temelji na realiziranem odstopu od prodajne pogodbe, sklenitev katere jima je bila naložena s pravnomočno sodbo, in ki sta jo sama v celoti izpolnila. V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali sta tožnika utemeljeno odstopila od prodajne pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti na strani tožencev.
Pri presoji (objektivne) identičnosti sporov je relevanten tako izrek pravnomočne sodbe kot tudi njena dejanska podlaga.
Obravnavana izbrisna tožba ima pravno podlago v 1. točki tretjega odstavka 243. člena ZZK-1.
Ker se toženca na poziv tožnika, s katerim jima je določil osemdnevni dodatni rok za izpolnitev obveznosti, naložene s pravnomočno sodbo, nista odzvala, so nastopile pravne posledice neizpolnitve v dodatnem roku iz tretjega odstavka 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ. Zaradi razveze prodajne pogodbe za nepremičnino, ki je nastopila avtomatično, sama po sebi na podlagi zakonske določbe, so prenehale vse obveznosti, ki so bile predmet pogodbe. Tožnika sta utemeljeno uveljavljala reparacijo z izbrisno tožbo in vrnitvenim zahtevkom (drugi odstavek 111. člena OZ). Z razvezo je namreč odpadla pravna podlaga za izpolnitev, zato ni podlage, da prejemnik izpolnitev obdrži. Kršitelj pogodbe, ki je izpolnitev že prejel, mora prejeto vrniti.
Sodišče prve stopnje je navkljub ugotovitvi, da je obdolženec, ki je sicer urejena oseba, očitana kazniva dejanja storil, utemeljeno zaključilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivih dejanj in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba, kar je narekovalo izrek oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP. Pri tem je upoštevalo kot objektivni kriterij druge okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena (na pasji razstavi pred štirimi leti, ki sta jo obdolženec in oškodovanec zelo angažirano in resno doživljala) in kot subjektivni kriterij druge okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena (obdolženčeve osebne okoliščine, predvsem njegovo zelo slabo zdravstveno stanje).
Že sodišče prve stopnje je prepričljivo in utemeljeno ugotovilo, da je obdolženec s svojimi izjavami presegel normalno mejo spoštljive komunikacije, zato je tudi ugotovilo, da je storil protipravno, kaznivo dejanje, vendar pa zaradi že pojasnjenih okoliščin ni primeren izrek obsodilne sodbe.
KZ-1 člen 20, 20/2, 122, 122/1. ZKP člen 385, 445a, 445a/2, 445d.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - sostorilstvo - povzročitev poškodbe - skupno delovanje več oseb - odločba o kazenski sankciji
Zmotno je prepričanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo natančno ugotoviti, kateri storilec je povzročil katero poškodbo. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 se šteje za skupno izvršitev kaznivega dejanja, če več storilcev istočasno in na enak način (v konkretnem primeru so to bili udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, pri tem pa se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje. Nastala posledica skupnega delovanja obdolženega A.C. ter že pravnomočno obsojenih F.C. in P.Š. je bila lahka telesna poškodba, zaradi česar ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Bistveno je torej, da je šlo za skupni učinek ravnanja vseh treh storilcev, kar je bilo tekom dokaznega postopka nedvomno ugotovljeno.
garancija - pavšalen ugovor - načelo koncentracije postopka - načelo pospešitve postopka - roki in naroki - podaljšanje roka - preložitev naroka - vrnitev v prejšnje stanje - potek glavne obravnave - pripravljalni narok - razlog za preložitev naroka - upravičen razlog za preložitev naroka - COVID-19 - dokazi in izvajanje dokazov - zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - opravičen izostanek z naroka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). Sodišče sme tako v javnem interesu, da zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka, narok preložiti zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to je opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Samo okoliščine, ki opravičujejo vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ali podaljšanje roka po 110. členu ZPP, so lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila stranke, da se naroka ne more udeležiti.
Z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije ni bil omejen dostop strank do pravosodnih organov. Sodišča so tako v tistem času (4. 11. 2021), v skladu z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju RS, opravljala naroke v skladu s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Razglašena epidemija zato ni predstavljala opravičenega razloga, zaradi katerega bi moralo sodišče narok z dne 4. 11. 2020 preložiti. Izjema bi bila podana le v primeru, če bi bili izkazani opravičljivi zdravstveni ali drugačni nujni razlogi na strani zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar pa takšni razlogi v predlogu za preložitev naroka niso bili niti navedeni.
Zakoniti zastopnik, ki ni uspešno opravičil svojega izostanka z naroka, se je s tem prostovoljno odrekel možnosti izvedbe dokaza s svojim zaslišanjem. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa so ugovori tožene stranke ostali tudi nekonkretizirani. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če te ne navedejo konkretiziranih trditev, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala (212. in 213. člen ZPP).
Tožena stranka na narok ni pristopila, tako da se z njenega vidika že iz tega razloga ni mogel uresničiti namen pripravljalnega naroka, kot izhaja iz prvega odstavka 279.c člena ZPP. Po navedeni določbi bi imela stranka na pripravljalnem naroku možnost, da s sodiščem in nasprotno stranko odprto razpravlja o pravnih in dejanskih vidikih spora, dopolni svoje trditve in pravna naziranja, predlaga izvedbo nadaljnjih dokazov ter se o njih izjaviti in si prizadeva za sklenitev sodne poravnave. To pa pomeni, da izid postopka, tudi če ne bi bilo uveljavljene kršitve, ne bi bil drugačen. Po presoji pritožbenega sodišča zato očitana kršitev 279.c člena ZPP na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala.
lastništvo nepremičnine - predlog za zavarovanje - identifikacijski podatki o dolžniku in upniku - trditveno in dokazno breme
Sodišče ugodi upnikovemu predlogu za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini, če je lastninska pravica na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi na dolžnika. Lastništvo nepremičnine sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, pri tem o predlaganem zavarovanju odloči na podlagi podatkov, ki jih v takšnem predlogu navede upnik. Trditveno in dokazno breme o izpolnjenju pogojev za izdajo sklepa o zavarovanju denarne terjatve je na upniku. Čeprav upnica spremembe dolžnikovega osebnega imena v predlogu za zavarovanje denarne terjatve ni zatrjevala, pa bi sodišče prve stopnje – glede na to, da EMŠO in rojstni datum zemljiškoknjižnega (so)lastnika v zavarovanje predlaganih nepremičnin ni vpisan, se pa ujema z dolžnikovim bivališčem – upnico ob smiselni uporabi 286.a člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ moralo pozvati k dodatnim pojasnilom oziroma k dopolnitvi predloga za zavarovanje tako, da bi lahko preizkusilo lastništvo v zavarovanje predlaganih nepremičnin.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00052136
ZPP člen 154, 154/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZPSPP člen 15, 24, 26, 26/1, 27, 27/1, 28, 28-2, 29, 29/2, 29/3, 30. OZ člen 301, 301/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-2(3), 19, 19-1.
sodna odpoved najemne pogodbe - nalog za izpraznitev poslovnega prostora - odstop od najemne pogodbe iz krivdnih razlogov - enostransko odstopno upravičenje - najemna pogodba za določen čas - prenehanje najema s potekom določenega časa - izročitev poslovnega prostora - primopredaja - opustitev sodelovalne dolžnosti - odločitev o pravdnih stroških - načelo končnega uspeha - vrednost spora
Iz trditvene podlage v tožbi izhaja, da naj bi bili toženki (najemnika) v zamudi s plačilom najemnine že več kot dva meseca od dneva, ko ju je tožeča stranka (najemodajalec) na to opomnila. Tožeča stranka je torej zahtevek za izpraznitev in izročitev utemeljevala s sklicevanjem na krivdne razloge iz druge alineje 28. člena ZPSPP, na podlagi katerih najemodajalec že z enostransko odstopno izjavo doseže prenehanje najemne pogodbe. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, že iz tega razloga ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na sodno odpoved najemne pogodbe. Poleg tega sta toženki ugovarjali, da gre za najemno pogodbo sklenjeno za čas treh let (z možnostjo podaljšanja vsakokrat za leto dni). Pri pogodbi sklenjeni za določen čas pa v določbah ZPSPP ni predvidena možnost prenehanja najemnega razmerja z odpovedjo (in odpovednim rokom leta dni), temveč zakon določa, da preneha najemna pogodba s potekom časa, za katerega je bila sklenjena.
V primeru krivdnih razlogov na strani nasprotne stranke lahko vsaka od strank odstopi od pogodbe z enostransko izjavo, s katero se pogodba razdre brez sodne intervencije. Ker sta najemnika tekom tega postopka poslovne prostore sama prostovoljno izpraznila, sta tožečo stranko utemeljeno pozvala, da sodeluje pri njihovi primopredaji dne 24. 3. 2018. Za samo izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov ni bistveno, kakšni razlogi so najemnika vodili k tej odločitvi. Toženki kot najemnika sta zato tožeči stranki kot najemodajalki pravilno ponudili izpolnitev svoje obveznosti izročitve izpraznjenih poslovnih prostorov, ne glede na to, na čigavi strani so bili podani razlogi za odstop od pogodbe. Očitek, da primopredaja ni bila opravljena v skladu s 30. členom ZPSPP, ker pri njej tožeča stranka ni sodelovala, je tako neutemeljen, saj je bila to njena odločitev. Najemodajalca ni mogoče prisiliti k temu, da sodeluje pri izročitvi izpraznjenega poslovnega prostora. Gre namreč za njegovo sodelovalno dolžnost, ki ni iztožljiva, vendar pa zaradi nje preneha dolžnikova zamuda (prvi odstavek 301. člena OZ).
ugovor po izteku roka - zavrženje ugovora - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka
Če kasnejši ugovor temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru, sodišče ugovor zavrže.
Sodišče prve stopnje je pravilno, zadostno in ustrezno pojasnilo, da so dejstva, ki jih je dolžnica zatrjevala v ugovoru po izteku roka, nastopila že pred izdajo sklepa o izvršbi, prav tako pa je pravilno obrazložilo, da dolžnica v ugovoru po izteku roka ni dokazala, da v njem navedenih dejstev brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v (rednem) ugovoru zoper sklep o izvršbi.
Več kot očitno je, da sta starša - nasprotna udeleženca, že 8 let vpletena v konflikten starševski odnos. CSD je dne 25. 11. 2020 opravil oceno ogroženosti družine, iz katere je razvidno, da visoko konflikten starševski odnos resno ogroža psihosocialni razvoj ml. otrok, pri obeh starših se prepoznava stiska, starša pa ne zmoreta najti pravega načina ali pomoči, preko katere bi lahko razreševala svoje notranje konflikte, jezo, zamere in razmejila partnerski konflikt od starševskega.
S takšnim ravnanjem oba starša ogrožata koristi otrok, teh pa tudi ni mogoče zavarovati brez posega v njuno starševsko skrb, zato sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ukrep omejitve starševske skrbi potreben.
začasna odredba o dodelitvi otroka - skrb za varstvo in vzgojo - zavrnitev predloga
Dejansko stanje je torej tako, da zaradi mamine trenutne odsotnosti, oče polno in izključno izvršuje vzgojo in varstvo in zato ni potrebe, da bi bilo le-to še potrebno pravno formalizirati in tudi po mnenju pritožbenega sodišča, za to ni nobene potrebe.
Stečaj glavnega dolžnika ima po prvem odstavku 1022. člena OZ za posledico le, da mora upnik priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega, nima pa nobenega vpliva na dolžnost poroka, da izpolni upnikovo obveznost, če glavni dolžnik zaradi stečaja tega ne stori. Drugi odstavek 1022. člena OZ namreč izrecno določa, da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti. Na podlagi citirane določbe odpust obveznosti glavnega dolžnika S. K. v stečajnem postopku pomeni zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika do upnika, ki nima nobenega učinka v razmerju med upnikom in porokinjo ter dolžnico v obravnavani zadevi, zato je slednja dolžna poravnati upnikovo terjatev.
Preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče obravnavati ločeno od izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilcu veljavnost vozniškega dovoljenja ne bo prenehala zgolj zaradi storitve prekrška v preizkusni dobi, temveč zato, ker je v obdobju dveh let dosegel in presegel 18 kazenskih točk, nato pa kljub dodatni priložnosti, da ohrani veljavno vozniško dovoljenje, ki mu je bila dana z odložitvijo izvršitve tega ukrepa, pogojev odložitve ni spoštoval.
Sodišče prve stopnje je pri sprejeti odločitvi spregledalo obstoj obdolženčeve nedosegljivosti državnim organom naše države in s tem zadržanosti zastaranja po tretjem odstavku 91. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je postopek, ki se nanaša na vračilo plačanega po pravnomočni ugodilni sodbi, ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena, v ponovljenem postopku pa je bila izdana pravnomočna zavrnilna sodba, glede katere je vložena ustavna pritožba, prekinilo do odločitve o ustavni pritožbi. Obrazložilo je, da bi bilo nesmotrno in neekonomično izvesti predmetni postopek in tožencu naložiti vračilo plačanega, saj v primeru uspeha z ustavno pritožbo (kar bi pomenilo drugačno odločitev o predhodnem vprašanju) vračilo ne bo potrebno.
Po pravilnem opozorilu pritožbe je takšno stališče v nasprotju s sodno prakso, v kateri je jasno zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo ni zakoniti razlog za prekinitev postopka.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050536
ZCes-1 člen 2, -2-24, 2-25, 2-30. ZPrCP člen 46, 46/6, 46/6-2. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (2000) člen 17, 17-4.
zahteva za sodno varstvo - prometni znak - javna pot - prekoračitev hitrosti
Ker ima odseka 992291 in 992292 status javne poti in s tem javne občinske ceste, ne more biti nobenega dvoma, da gre pri stičiščih teh odsekov z regionalno cesto za križišči, kar ima za posledico razveljavitev s prometnim znakom določene omejitve hitrosti.
premestitev - sklep o premestitvi - premestitev na drugo delovno mesto - obrazložitev razloga - premestitev na delo v drug kraj
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je bila tožnikova premestitev izvedena na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, ki v konkretnem primeru zaradi premestitve v drug kraj in na drugo delovno mesto predstavljata medsebojno povezana razloga, ki bi ju morala toženka obrazložiti že v izpodbijanem sklepu o premestitvi oziroma najkasneje v izpodbijanem sklepu drugostopenjskega organa. Toženka je v izpodbijanem sklepu o premestitvi obrazložila poslovni razlog po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (četudi je pri tem izostala izrecna navedba, da gre za poslovni razlog - to je navedel šele drugostopenjski organ), medtem ko je obrazložitev razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU v izpodbijanem sklepu povsem izostala.