Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (prvi odstavek 965. člena Obligacijskega zakona, v nadaljevanju OZ). V obravnavanem primeru je podano zavarovanje odgovornosti, katerega posebnost je v tem, da je obveznost zavarovalnice nastala šele takrat, ko je oškodovanec od nje zahteval odškodnino. To pa pomeni, da je treba biti tudi v obravnavani odškodninski zadevi pozoren na značilna ravnanja oškodovanca, ki so lahko podlaga za delno razbremenitev odgovornosti zavarovalnice.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051167
ZKP člen 129, 129.a, 402, 402/3. ZIKS-1 člen 82.
nadomestna izvršitev kazni zapora - prekinitev prestajanja kazni - prestajanje zaporne kazni - specialni povratnik - delo v splošno korist
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po njeni oceni bi bilo smiselno, da bi obsojenka na prostosti v času, ko bi ji bilo prestajanje enotne zaporne kazni trinajst let in šest mesecev zapora prekinjeno, opravila delo v splošno korist in bi tako prestala po zadnji sodbi izrečeno kazen dveh let zapora, torej da bi v času prekinitve zaporne kazni, ki bi bila namenjena urejanju razmer in pomoči njeni družini, na predlagan način prestala drugo zaporno kazen. Takšnemu predlogu sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo. Prekinitev prestajanja zaporne kazni obsojencu po 82. členu ZIKS-1 iz razloga, ker je nujno potrebna njegova pomoč družinskemu članu zaradi hujše bolezni, ali iz razloga, da poskrbi za varstvo in vzgojo otrok, je namenjena takšni pomoči in skrbi, ne pa temu, da obsojenec ta čas posveti prestajanju druge kazni.
Pritožnica ne pojasni, v čem se dejansko stanje v prvi pravdni zadevi razlikuje od te zadeve. Pa bi morala, če bi želela uspeti s pritožbo. Zgolj napotilo višjemu sodišču, da si tožbo samo prebere in ugotovi, kje se dejansko stanje razlikuje, ne zadošča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00062732
KZ-1 člen 34, 205, 205/1, 205/1-1.
kaznivo dejanje velike tatvine - poskus
Obtoženec je s silo in s pomočjo vžigalnika že uspel nekoliko odpreti vrata v ribarnico, kar pomeni, da uporabljen način odpiranja vrat ni bil že vnaprej obsojen na neuspeh. Dejstvo je le, da so ga pri dejanju zalotili policisti, zato je dejanje ostalo pri poskusu. Okoliščina, da je bil v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom psihoaktivnih snovi pa ne pomeni, da obtoženec ne bi mogel odpreti vrat v ribarnico, kot smiselno trdi pritožnik.
zavrženje nerazumljive in nepopolne vloge - opis kaznivega dejanja - obvezne sestavine zasebne tožbe
Velja stroga določenost opisa kaznivega dejanja (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP), kateri mora biti podan v obliki strnjenega opisa konkretnega historičnega dogodka (konkretni dejanski stan) in v zadostni meri ločen od obrazložitve obtožnega akta.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00050174
ZKZ člen 20, 20/1, 21, 22, 23. OZ člen 59, 59/1, 59/4.
sklenitev pogodbe - sklenitev pogodbe pod odložnim pogojem - sprejem ponudbe - izjava o sprejemu ponudbe - odložni pogoj - dvostranska pogodba - veljaven zavezovalni pravni posel - odobritev upravnega organa kot odložni pogoj - prodaja kmetijskega zemljišča - pravočasna vložitev vloge - javna ponudba - varstvo javne koristi - vrnitev kupnine - načelo vestnosti in poštenja - odškodninski zahtevek - rok za prostovoljno izpolnitev - prekluzivni rok - pravno učinkovanje - objektivni razlog
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je bila v trenutku, ko je tožnica prejela izjavo o sprejemu ponudbe, pogodba sklenjena, vendar pod odložnim pogojem odobritve s strani upravnega organa. V konkretnem primeru ni sporno vprašanje, ali je bil pravni posel, ko je tožnica prejela izjavo o sprejemu ponudbe, sklenjen. Sporno je, ali že to dejstvo daje tožnici pravico do pravnega varstva, kot ga uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Odgovor je negativen. S sprejemom izjave o sprejemu ponudbe je bila pogodba sklenjena, vendar pravne posledice v smislu izpolnitvenih ravnanj pogodbenih strank bi nastopile, če bi pravni posel odobrila upravna enota.
V točkah 6, 7, 8, 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo vsebino izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič ter listinskih dokazov (priloge A4), opravilo primerjavo teh izvedenih dokazov ter ugotovilo njihovo medsebojno ujemanje glede odločilnega spornega dejstva o tem, da je tožnica oktobra 2017 preko svoje hčere, to je toženčeve partnerke, tožencu izročila 3.000,00 EUR kot posojilo, toženec pa ji posojenega denarja ni vrnil. V točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovilo tudi dejstva o načinu toženčevega sodelovanja v postopku in nato v točkah 12, 13 ter 14 obrazložitve navedlo logično prepričljive in življenjsko sprejemljive razloge o tem, zakaj je verjelo tožnici in zaslišanim pričam in zakaj ni verjelo tožencu. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena izvedenih dokazov skladna z določbo 8. člena ZPP, zgoraj povzete pritožbene navedbe in očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa so neutemeljeni.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
KZ člen 77, 77/2-5, 77/2-7, 78. KZ-1 člen 191, 191/1, 375.
postopek proti mladoletnikom - nasilje v družini - mladoletni storilec - prepoved približevanja - vzgojni ukrepi in kazni za mladoletnike - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - navodila in prepovedi kot vzgojni ukrep
Odprava ukrepa prepovedi približevanja je posledica ocene, da mladoletnik svojih staršev in brata ne ogroža vsak trenutek in ob vsakršnem srečanju, ter izražene želje vseh vpletenih, da bi se po daljšem obdobju veljavnosti prepovedi približevanja ponovno začeli srečevati in zbliževati. Občasnega in časovno omejenega srečanja pa ni mogoče enačiti z vsakodnevnim skupnim življenjem. Odločitev sodišča prve stopnje, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bo mladoletniku in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne omogoča pa zaključka, da je mladoletnik s staršema in bratom že zmožen ustrezno sobivati v vsakodnevnem življenju, ki prej ali slej prinese tudi različna nesoglasja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00049979
ZMed člen 112. OZ člen 193, 198, 344, 346, 347, 347/1. ZASP člen 81, 156, 156/2, 156/3. ZKUASP člen 45, 45/3.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - avtorski honorar - neupravičena obogatitev - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - višina nadomestila - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - veljavnost tarife - sklepčnost tožbe - ugovor že razsojene stvari - občasne terjatve - zastaranje - identičnost sporov - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Pri določitvi primernega nadomestila je za Vrhovno sodišče pomembno, da se zaradi enakega obravnavanja strank, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila. Kljub temu je stališče, da se tarifa 0,198 EUR uporablja v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, omililo (relativiziralo) na način, da tarifa ne velja, če katera od strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna (ker je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka). Navedeno velja razumeti v smeri, da argument pravne enakosti in varnosti (predvidljivosti) ne sme postati podlaga za arbitrarnost.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenih razlogov ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
ZDKG člen 7, 7/2. ZD člen 61, 61/1, 64, 64/1, 210, 210/2, 210/2-1.
dedovanje zaščitene kmetije - prevzemnik zaščitene kmetije - merila za določitev prevzemnika zaščitene kmetije - napotitev dedičev na pravdo - izpodbijanje oporoke - manj verjetna pravica dediča
Sodišče je pri odločitvi pravilno upoštevalo usposobljenost obeh dedičev za kmetijsko dejavnost, dosedanje izkušnje in pripravljenost za delo na kmetiji ter pravilno ugotovilo, da je B. B. bolj primeren za prevzem zaščitene kmetije. Je namreč že lastnik manjše kmetije in ima neposredne izkušnje z vodenjem kmetijskega gospodarstva ter status kmeta, izkušnje F. F. pa so omejene na pomoč pri kmetiji (v mladih letih) in pred kratkim opravljen tečaj. Ob upoštevanju statusa kmeta pri B. B. in njegovih neposrednih izkušenj z vodenjem kmetijskega gospodarstva na eni strani ter dejstva, da se neposredne izkušnje F. F. nanašajo na pomoč in na obdobje pred 30 leti (po poklicu je medicinska sestra in dela kot dipl. medicinska sestra v patronažni službi), že dosedanje izkušnje tehtnico nagnejo na stran B. B., kljub pripravljenosti (tudi) F. F. za delo na kmetiji.
Vrhovno sodišče RS je glede prstnega odtisa že v letu 1996 sprejelo drugačno odločitev, v kateri je odtis ročnega znamenja, kadar so razlog zanj določene ovire, ki onemogočajo podpis (in ne nepismenost), izenačilo s podpisom.
OBLIGACIJSKO PRAVO - RAZLASTITEV - STEČAJNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00050460
ZFPPIPP člen 323, 323/2, 323/3, 342, 342/5, 347, 347/2-2, 347/3. ZUreP-2 člen 200, 200/4. ZZK-1 člen 68, 68/1, 243, 243/1, 243/1-1. OZ člen 39. ZIZ člen 272.
Upravitelj kot strokovnjak ve oziroma bi moral vedeti, da bi moral ob vsakem podaljšanju najemnega razmerja od sodišča hkrati zahtevati izdajo soglasja k sklenitvi (podaljšanju) predkupne pravice. Ni logično sprejemljivo, da bi šlo le za malomarnost upravitelja, ki je izdajal zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi katerega je dolžnik predlagal izbris in nato ponoven vpis predkupne pravice v zemljiško knjigo. Če bi veljala logika, da je predkupna pravica ustanovljena dokler traja najemno razmerje v skladu z 11. členom Najemne pogodbe, sklenjene za določen čas enega leta, ne bi bilo treba zemljiški knjigi predlagati izbris vknjižene predkupne pravice in nato ponoven vpis. Podaljševala bi se le najemna pogodba, predkupna pravica bi ostala vpisana v zemljiški knjigi.
Na dolžnikovo vpletenost v zlorabo stečajnega postopka kaže že to, da dolžnik ni v okviru svoje trditvene podlage zatrjeval nobenega življenjsko razumnega in prepričljivega pojasnila, zakaj ni podvomil, da bi upravitelj moral pred izdajo zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi katerega je dolžnik sam predlagal vpis predkupne pravice v zemljiški knjigi, ne samo prvič ampak tudi za vsako nadaljnje podaljšanje predkupne pravice zahtevati od sodišča izdajo sklepa o soglasju k podaljšanju predkupne pravice.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo četrti odstavek 200. člena ZUreP-2. Gre za kogentno pravilo, ki je prepovedovalo pravni promet s spornimi nepremičninami brez soglasja razlastitvenega upravičenca in kot sankcijo kršitve te prepovedi določalo ničnost pogodbe.
Na prvi pogled izbira prodaje nepremičnin z nezavezujočim zbiranjem ponudb, po dveh neuspešnih javnih dražbah, kaže na razumnost upraviteljeve odločitve. Vendar pa v povezavi z vsemi opisanimi okoliščinami in vedenjem, da je bila v zemljiški knjigi v dolžnikovo korist vpisana predkupna pravica in verjetnostjo dolžnikovega interesa po nakupu nepremičnin, bi bila bolj logična izbira načina prodaje z javno dražbo. Ta namreč tudi, če predkupni upravičenec izkoristi predkupno pravico omogoča drugemu ponudniku zviševanje cene nepremičnin (2. točka drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP). Način prodaje z nezavezujočim zbiranjem ponudb to možnost izključuje (tretji odstavek 347. člena ZFPPIPP).
Izbrisna tožba je samostojen pravni institut, kjer mora biti v konkretnem dejanskem stanju izpolnjen zakonski dejanski stan prvega odstavka 243. člena ZZK-1 in lahko izbrisno tožbo, to je zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe uveljavlja tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica iz materialnopravnega razloga je bila zaradi te vknjižbe kršena.
Upnik je uveljavljal, da bi morala biti prodajna pogodba sklenjena z njim in ne z dolžnikom kot (predkupnim) upravičencem. Zatrjeval je ničnost pogodbe, ker je bila ta sklenjena brez pravne podlage (39. člen OZ). S tem je uveljavljal kršitev obligacijske pravice. Upnik je torej utemeljeno uveljavljal zavarovanje nedenarne terjatve, ki se bo kasneje izrazila tudi v izbrisni tožbi.
Po drugi alineji 1. točke prvega odstavka 243. člena ZZK-1 se v primeru uspeha z izbrisno tožbo znova vpiše lastninska ali izvedena pravica v korist prejšnjega imetnika (odsvojitelja).
hramba dokazov - hramba predmetov - dokazno gradivo - vračilo predmeta - zahteva stranke - sosporniki - nerazdelna odgovornost za plačilo pravdnih stroškov
Sodišče se je pri odločitvi pravilno sklicevalo na drugi odstavek 107. člena ZPP, ki določa, če priloži stranka listino v izvirniku, jo sodišče obdrži, nasprotni stranki pa dovoli, da jo pregleda. Ko sodišču listina ni več potrebna, jo na zahtevo vrne vložniku, vendar pa lahko zahteva, da priloži spisom njen prepis. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je treba smiselno enako, kot to določa drugi odstavek 107. člena ZPP postopati tudi z ostalimi dokaznimi gradivi in ne samo z listinami, zato pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene teze, da ta določba velja le za listine.
Sodišče prve stopnje je stike med nasprotnim udeležencem in mld. A. spremenilo tako, da potekajo preko razglednic v obliki kratkih pozdravov očeta sinu.
Ugotovljeno je bilo, da so očetova neustrezna ravnanja – kot npr. prepiri, nasilje, tepež, suvanje, grožnje, projeciranje krivde za nastale težave v mater – ovirala otrokov avtonomni razvoj. Motena je njegova identifikacija z očetom, saj oče s svojimi reakcijami ni ustrezen identifikacijski model. Zaradi kritik in neustreznih ravnanj je škodljivo vplival na A.-jevo samopodobo in njegovo zaupanje vase. A.-jev občutek varnosti je ogrožen, zaradi njegove anksioznosti in napetosti pa je mogoče z zanesljivostjo sklepati na posttravmatsko stresno motnjo.
začasna odredba - določitev stikov - ogroženost otroka - sporno dejansko stanje - korist mladoletnega otroka - dolgoročna korist - kratkoročna korist
Zaradi koristi otrok je treba takoj razširiti stike tudi na način, da otroka prespita pri predlagateljici, ker bo v nasprotnem primeru prišlo do odtujitvenega sidroma, zato je tudi izkazana huda ogroženost otrok, ki zahteva takojšnje ukrepanje z začasno odredbo, da se zavarujejo koristi otrok.
Neutemeljena je pritožbena teza, da iz razloga, ker že stiki preko dneva niso pripeljali do bistvenih sprememb v odnosu med otrokoma in predlagateljico, stiki otrok s predlagateljico, da bi otroka pri njej prespala, niso v njuno korist.
ZPP člen 249.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
sprememba sklepa - nagrada in povračilo stroškov za izvedensko delo
V predmetni zadevi je pri odgovoru na vprašanje, kdaj je pri tožeči stranki nastala ugotovljena invalidnosti prišlo s strani izvedenskega organa do nejasnega odgovora. Sodišče je pravilno zahtevalo izjasnitev izvedenskega organa, saj bi bil lahko kot datum invalidnosti pravilen ali datum v delu izvedenskega mnenja, ko omenja datum 11. 11. 2019, ali pa datum od zadnje ocene IK prve stopnje. Dvom o datumu invalidnosti je sodišče moralo odpraviti, vendar je nadaljnje poizvedovanje sodišča pri izvedenskemu organu posledica njegovega nejasnega odgovora, kar bi moral izvedenski organ ob potrebni skrbnosti ugotoviti in odpraviti že ob izdelavi izvedenskega mnenja.
Po oceni pritožbenega sodišča je tako neutemeljeno priznanje nagrade in stroškov v višini 215,94 EUR, saj gre za podajo odgovora, ki bi moralo biti pravilno oblikovano že v osnovnem izvedenskem mnenju z dne 15. 3. 2021.
preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - prepoved približevanja - podaljšanje ukrepa - dokazni standard verjetnosti
Za podaljšanje ukrepov iz 19. člena ZPND mora biti izkazano ravnanje, ki ga kot nasilje v družini opredeljuje 3. člen istega zakona. Poleg tega pa tudi to, da izrečeni ukrepi (še) niso zalegli.