Predlog ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP - ne zadosti zahtevam po natančnosti in konkretnosti. Večina vprašanj izhaja s stališča, da je sodišče ugotovilo nekaj, česar ni, oziroma, da je za pravno odločilno štelo določeno dejstvo, ki ga ni. Predlagateljica le niza svoja neobrazložena in dokazno nepodprta stališča, s katerimi izraža nestrinjanje z odločitvama sodišč prve in druge stopnje. Ob tem ugotovitve in razloge obeh sodb zanemari ter se z razlogi sodišča druge stopnje vsebinsko ne sooči. Iz predloga tudi niso razvidne okoliščine, ki bi kazale na splošno pomembnost zastavljenih pravnih vprašanj.
Predlog za dopustitev revizije je zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti nedovoljen.
Predlog se zavrne.
Predlagatelja predloga nista vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sama, pri čemer nista niti zatrjevala niti izkazala, da imata opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga zato nimata postulacijske sposobnosti.
Tudi dopis našega državnega organa (depeša), ki v prevodu povzema vsebino zaprosila tuje države, je lahko zadostna podlaga za odločanje o začasnem priporu, zaradi česar izostanek prevoda priložene tiralice v slovenski jezik v tej fazi postopka ni nujno ovira za odločanje o priporu.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe 341. člena OZ in načelo akcesornosti pripoznave zastaranja? in (2) Ali je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje kršilo določbe 360. člena ZPP, ker obrazložitev ne dosega zahtevanega standarda obrazloženosti sodbe sodišče druge stopnje?
Če ima udeleženec poleg stalnega prebivališča začasno prebivališče v kakem drugem kraju in se da po okoliščinah domnevati, da bo tam prebival daljši čas, je krajevno pristojno tudi sodišče začasnega prebivališča udeleženca. Ker udeleženka že dlje časa prebiva na drugem naslovu in bo tam zaradi izvrševanja varnostnega ukrepa očitno prebivala še naprej, je v konkretnem primeru podana krajevna pristojnost sodišča na območju začasnega in stalnega prebivališča. Vrhovno sodišče mora zato ugotoviti, kje je smotrneje voditi postopek.
Predlog se zavrne.
Tovrstni sklepi ne pomenijo dokončne ureditve razmerja med udeleženci postopka, temveč so po svoji naravi primerljivi z začasnimi odredbami.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Dejstvo, da je nasprotna udeleženka sodnica sodišča, ki je pristojno odločati o zadevi (ne glede na vrsto postopka) in tudi upoštevaje naravo zadeve - družinska zadeva, utegne pri predlagatelju in v javnosti vzbuditi dvom v korektnost postopka in nepristranskost sojenja.
Upoštevaje še dejstvo, da je predlagatelj delegacije predlagatelj, torej stranka (in ne sodišče), in da je predlagatelj že izrazil dvom v nepristranskost sodišča, po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja tehten razlog v smislu določbe 67. člena ZPP za določitev drugega pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.
Zahteve kratkosti (jedrnatosti), natančnosti, konkretnosti in kavzalnosti niso bile spoštovane, zato je predlog nepopoln.
Povzete obširne očitke nasprotnega udeleženca je mogoče strniti v njegovo nezadovoljstvo z delom razpravljajočih sodnikov zaradi procesnega postopanja in sprejemanja vmesnih odločitev. Zgolj takšno nezadovoljstvo stranke pa ne predstavlja utemeljenega razloga za prenos pristojnosti. Dvom v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posameznih sodnikov, lahko stranka odpravi z vložitvijo rednih in izrednih pravnih sredstev, pomisleke v sposobnost nepristranskega odločanja posameznega sodnika pa s predlogi za njegovo izločitev. Pravna sredstva ima tudi zoper odločanje oziroma ravnanje predsednika sodišča, kot tudi podpredsednika sodišča, tudi v zvezi z odločanjem o izločitvi posameznih sodnikov.
Poleg tega so očitki naslovljeni le na ravnanje oziroma procesno in upravno sodno odločanje treh sodnic. Predlagatelj zgolj pavšalno in hipotetično zatrjuje vzročno povezanost med njihovim ravnanjem in posledičnim vplivom na nepristranskost oziroma videz nepristranskosti celotnega sodišča oziroma ostalih sodnikov.
Predlog se zavrne.
V zvezi z zakonsko ureditvijo, ki določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1), ter da v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (prva poved prvega odstavka 22. člena ZMZ-1), obstaja ustaljena razlaga Vrhovnega sodišča, v skladu s katero je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Razlogi za odločitev za mednarodno zaščito se ne prekrivajo v celoti z razlogi, pomembnimi za spoštovanje načela nevračanja. To pomeni, da tudi, če navedbe o tožnikovem zdravstvenem stanju za odločanje o njegovem statusu mednarodne zaščite niso pomembne, to ne pomeni, da so te okoliščine neutemeljene tudi z vidika spoštovanja načela nevračanja. Z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito namreč niso v celoti presojene tudi okoliščine, pomembne za spoštovanje načela nevračanja. Zato mora organ le-te, če obstojijo že v času postopka izdaje odločbe o vrnitvi upoštevati in se do njih tudi ustrezno opredeliti.
Pritožba, v kateri pritožnik zgolj pavšalno nasprotuje razlogom sodbe Upravnega sodišča oziroma se konkretizirano ne sooči z razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločitev, ne omogoča vsebinske presoje pritožbenih očitkov.
Prekršek po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZUE stori pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost in ki po dnevu uvedbe evra ne sprejema bankovcev in kovancev, ki se glasijo na evro v skladu z 2. členom ZUE. Povzeta določba je že na jezikovni ravni povsem jasna in je ni mogoče razlagati drugače, kot da sankcionira zavračanje plačila z evrsko gotovino.
Bankovci in kovanci, ki se glasijo na evro, so zakonito plačilno sredstvo. Po sodni praksi Sodišča EU je "zakonito plačilno sredstvo" avtonomni pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati tako, da zajema načelno obveznost sprejemanja. Izjeme od načela obveznega sprejemanja gotovine bi zato lahko v Republiki Sloveniji določal le zakon (in ne podzakonski akt), ki bi bil skladno s kriterji iz sodbe Sodišča EU C-422/19 in C-423/19 sprejet iz razloga javnega interesa in bi prestal načelo sorazmernosti.