Otrokova ogroženost je pravni standard, katerega vsebino sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Pri tem so mu v pomoč napotki v DZ: Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda se lahko kaže na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju.
Ob jasnem dogovoru staršev (pri čemer ni razbrati, da se oče dogovorjenega ne bi držal) otrok ni izpostavljen negotovosti, pa tudi ne očetovim pritiskom ali siljenju k širšim stikom, sicer predhodno dogovorjenim s sodno poravnavo, zato tudi ni ogrožen.
Pravnomočnost se ne nanaša na tisto, kar se je/bo zgodilo kasneje. Z drugimi besedami to pomeni, da se preživninske zmožnosti nasprotnega udeleženca ugotavljajo glede na okoliščine v trenutku zaključka zadnjega naroka. Če se te kasneje spremenijo, to samo po sebi še ne vpliva na prisojeno preživnino, so pa spremenjene okoliščine (na eni ali drugi strani) lahko razlog za začetek postopka za spremembo preživnine.
DZ v 161. členu določa kot pogoj za izdajo začasne odredbe verjetno izkazano otrokovo ogroženost. Kdaj je otrok ogrožen, določa 157. člen DZ, in sicer če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju.
Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen); ogroženost pa je podana tedaj, ko je otrok utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju (157. člen).
Pritožbena zatrjevanja, da so se znatno spremenile razmere tako na strani staršev kot tudi otrok, so zmotna.
Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da trditve predlagateljice o pomanjkljivostih mnenja CSD zgolj odraz njenega golega nestrinjanja z vsebino mnenja. To po ustaljeni sodni praksi ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Smiselno enako velja v primeru, ko je strokovno mnenje podal CSD, kar pomeni, da golo nestrinjanje z mnenjem CSD ni razlog za postavitev sodnega izvedenca.
Odziv sodišča na nasilje mora biti prilagojen njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve (5. člen ZPND). Gre za odraz načela sorazmernosti, ki zavezuje državne organe, da ustrezno zaščitijo žrtve, po drugi strani pa istim organom postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.
Sodišče prve stopnje je v presoji o utemeljenosti izreka ukrepov izhajalo s pravilnega stališča, da zaščitni ukrepi po ZPND niso usmerjeni v reševanje konfliktnih situacij in varstvo pred vsakršnim nasiljem, ampak je njihov izrek utemeljen le tedaj, ko je zaradi spravljanja v podrejen položaj in zlorabe moči med družinskimi člani žrtev akutno ogrožena.
Upoštevaje ravnanja in doživljanje udeležencev v izpostavljenih dogodkih je v kontekstu siceršnje družinske dinamike utemeljen sklep, da gre za dlje časa trajajoč konflikten odnos, zaradi katere je verjetno, da je nadaljnje skupno življenje postalo nevzdržno, ni pa verjetno izkazana ogroženost predlagateljic, ki bi utemeljevala oblastni poseg v to razmerje.
Ker je med udeleženci podan izjemno konflikten odnos, h kateremu sta prispevali obe strani, je pravično in primerno, da vsak krije svoje stroške postopka.
110.a člen SZ-1 določa izjemno nadaljevanje najemnega razmerja brez javnega razpisa v primeru, kadar je bilo stanovanje dano v najem na podlagi javnega razpisa, kot je v tu obravnavanem primeru. Ta člen določa, da če najemnik javnega najemnega stanovanja trajno zapusti to stanovanje, sklene lastnik najemno pogodbo brez javnega razpisa z enim od ožjih družinskih članov ali sorojencev, ki ob izselitvi najemnika že najmanj dve leti prebiva v stanovanju, ima v njem najmanj dve leti prijavljeno stalno prebivališče, ter izpolnjuje pogoje za najem javnega najemnega stanovanja iz 87. člena SZ-1.
Določitev nadomestnega stika v primeru bolezni otroka ne ustvarja nikakršnega "dvojnega režima" izvajanja stikov, temveč predstavlja zgolj dopolnilno ureditev, katere namen je zagotoviti kontinuiteto in dejansko izvrševanje stikov, kadar ti iz objektivnih razlogov (bolezen otroka) odpadejo. Nadomestni stik ne pomeni avtomatičnega povečanja obsega stikov, temveč zgolj nadomestitev konkretnega, že določenega, a neizvedenega termina, pri čemer se njegov čas, trajanje in način izvedbe določi v sodelovanju s CSD glede na razpoložljivost terminov in največjo korist otroka.
Bistvo odločitve je v zagotavljanju rednih in stabilnih stikov z obema staršema kot ključnega elementa otrokove največje koristi.
Sodišče je pravilno izpostavilo dolžnost zaščititi ogroženost zdravega otrokovega razvoja ter preprečiti vsako najmanjšo možnost izvajanja kakršnegakoli fizičnega nasilja nad otrokom. Zato je, s pravilno uporabo dokaznega standarda verjetnosti, ugotovilo obstoj ogroženosti ter izvajanje stikov med očetom in sinom začasno omejilo, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev je zgolj začasna, ker lahko traja največ 9 mesecev.
Več kot leto pred zapustnikovo smrtjo, je zavestno, prostovoljno prekinila njuno življenjsko skupnost. To prenehanje življenjske skupnosti torej ni bilo tiste vrste, ki ga sodna praksa ne šteje za ključnega, ker je denimo pogojen z okoliščinami, na katere partnerja ne moreta bistveno vplivati. Šlo je za zavestno odločitev, za umik iz skupnosti. Upoštevajoč ugotovitev, da so hude alkoholne epizode trajale več kot leto pred smrtjo zapustnika in vse do njegove smrti, da v tem času življenjske skupnosti med njim in tožnico ni bilo, je materialnopravno pravilen zaključek, da tožnici ne pripada dedna pravica iz naslova zunajzakonske skupnosti.
Onemogočanje stikov je res lahko razlog, da se tistemu, ki jih onemogoča, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka (sedmi odstavek 141. člena DZ), vendar sodišče prve stopnje ni prepoznalo takšne ogroženosti A. A., da bi o tem odločalo z začasno odredbo (prim. 161. člen DZ).
Nepravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je treba predlog zavreči, ker se pomanjkljivosti, da je predlog vložil odvetnik na podlagi pooblastila predlagatelja, ki ob podpisu pooblastila in ob vložitvi predloga ni (bil) pravdno sposoben, ne da odpraviti. Očitek sodišču prve stopnje je v tem, da ni poskušalo odpraviti te pomanjkljivosti in da ni upoštevalo, da je skrbnik odobril vsa procesna dejanja predlagatelja oziroma njegovega pooblaščenca pred izdajo izpodbijanega sklepa. Če skrbnik ne bi odobril teh dejanj, bi bilo postopanje sodišča prve stopnje pravilno. Tako pa se izkaže, da bi bilo tudi izvotleno pravno varstvo predlagatelja, ki ga terja s predlogom za znižanje preživnine, če bi bil ta predlog zavržen, ker predlagatelj ne bi bil več upravičen do pravnega varstva za znižanje preživnine za obdobje od vložitve spornega predloga do vložitve novega predloga. Tudi iz sodne prakse izhaja, da če sodišče med postopkom ugotovi, da tožnik ni procesno sposoben, pa nima zakonitega zastopnika, ne gre za pomanjkljivost, ki se ne da odpraviti.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri preživnine za obdobje od vložitve predloga, torej za september 2024 do vključno junij 2025, določilo višji znesek preživnine, kot ga je za to obdobje zahtevala predlagateljica, s čimer je prekoračilo postavljeni predlog. Res je, da v sporih iz razmerij med starši in otroki velja poudarjeno načelo varstva koristi otroka (7. člen DZ), zaradi česar sme sodišče odločati preko postavljenega predloga, vendar le v primeru, če bi menilo, da predlagana preživnina posega v korist otroka. V konkretnem primeru pa prisojeni znesek preživnine zagotavlja ustrezno varstvo koristi otrok v smislu 7. člena DZ in meril iz 189. člena DZ.
Z namenom okrepitve stikov in vzpostavitve tesnejšega odnosa med deklicama in očetom je bila izdana začasna odredba. Zato je še toliko pomembneje, da se začasna odredba dosledno spoštuje. Ugotovitev, da obveznost ni bila izpolnjena, pa predstavlja pogoj za izterjavo denarne kazni oziroma dovolitev izvršbe po uradni dolžnosti.
Odločitev o tem, ali bo upoštevalo prepozno pritožbo, je v postopkih za varstvo koristi otroka pridržana sodišču druge stopnje. Sodišče prve stopnje mora prepozno pritožbo posredovati višjemu sodišču in to je tisto, ki presodi, ali so izpolnjeni pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje ali pa se pritožba kot prepozna zavrže.
Z neizvedbo dokazov, ki niso pomembni za odločitev, sodišče ne krši pravice stranke do dokaza. Z golim vztrajanjem pri svojem stališču o pomembnosti dokazov pa pritožnik ni uspel vnesti dvoma niti o pravilnosti stališča, da navedeni dokazi niso bili predlagani za ugotovitev odločilnih dejstev.
Sprejeta odločitev, ki osebne stike med očetom in hčerjo pogojuje s hčerino željo, omejuje očetovo pravico do stikov. Pravica do stikov je sestavni del ustavne pravice (in dolžnosti) staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, ki se lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.
Z zapovedjo vzajemnega spoštovanja položaja drugega starša v razmerju do otroka in opredelitvijo otrokove koristi kot temeljnega vodila za odločanje zgoraj navedene določbe DZ na zakonski ravni vzpostavljajo ravnotežje med tremi ustavno varovanimi položaji: položajem otroka v razmerju do vsakega od staršev in razmerje med staršema. Določbe zavezujejo sodišče k sprejemu odločitve, ki ustrezno vrednoti vsakega od varovanih položajev.
Pritožbene razloge vodi utemeljevanje, kdo je (bolj) kriv za nastali položaj, in prepričanje, da mora tisti nositi posledice svojih ravnanj. Vendar odločitev o ureditvi stikov ni sankcija za pretekla ravnanja staršev. Temeljna skrb v postopkih v zvezi z otrokom je otrokova korist (7. člen DZ). Sodišče prve stopnje se je zato pravilno osredotočilo na presojo, kaj je razlog D. odklanjanja stikov z očetom in kaj bi zanjo - z vidika njenih sedanjih in razvojnih potreb - pomenila bodisi sprememba odločitve o zaupanju bodisi vztrajanje pri izvrševanju stikov, dogovorjenih s sodno poravnavo.
Skrb staršev za A. A. je bila slaba - ni bil ustrezno negovan, v avtomobilu ni bil pripet, s seboj sta ga imela ob izvršitvi kaznivega dejanja. Majhen otrok je povsem odvisen od skrbi odraslih zanj in če ta ni ustrezna, je ogrožen. Iz mnenja izvedenke klinične psihologije je razvidno, da ni videti možnosti, da bi lahko starša ponovno prevzela skrb za vzgojo in varstvo A. A. Pritožnica se je po izvedenem nujnem odvzemu A. A. nekaj časa še zanimala zanj in ga obiskovala, vendar vedno manj. Očitno svojega življenja ni uspela toliko urediti, da bi lahko skrbela zanj. Predlaganih programov za izboljšanje starševskih kapacitet se ni udeleževala, vedno manj je sodelovala s CSD, prenehala je hoditi na sodne obravnave. To pomeni, da se v resnici ne zanima več za otroka in je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je hudo kršila starševske dolžnosti ter otroka dejansko zapustila, utemeljen.
Pravica do stikov je predvsem pravica otroka, pravica staršev pa le takrat, ko to ne ogroža otrokovih koristi.
Pravico do stikov urejajo mednarodni pravni akti, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Konvencija o otrokovih pravicah in Ustava Republike Slovenije. Ustava RS v ospredje postavlja otroka, ki je nosilec pravice do stikov z obema staršema, zato se stiki prvenstveno zagotavljajo zaradi koristi otroka. Čeprav so stiki z otrokom tudi pravica staršev, jih ti, če ti niso v korist otroka, ne morejo izsiliti.
Zato prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine. Prekinitev te vezi dejansko odreže otroka od njegovih korenin. Zaradi tega otrokove koristi narekujejo, da lahko prekinitve družinskih vezi upravičijo resnično izjemne okoliščine in da si je treba na vsak način prizadevati za ohranitev stikov.