DRUŽINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STVARNO PRAVO
VSL00069643
SPZ člen 59, 59/1. ZZZDR člen 59. ZGD-1 člen 3, 3/6, 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
skupno premoženje bivših zakoncev - posebno premoženje zakonca - oznaka stranke - oznaka tožene stranke - samostojni podjetnik - fizična oseba - subjektiviteta podjetnika kot fizične osebe - označba tožene stranke v tožbi s s.p. - podjetniško premoženje - nepremičnina kot skupna lastnina zakoncev - oddajanje nepremičnine v najem - solastnina na nepremičnini - dejanska etažna lastnina - predmet lastninske pravice - lastninska pravica na plodovih - najemnina - uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Pravno organizacijska oblika s. p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca dejavnosti. Kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, ZGD-1 v šestem odstavku 3. člena določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje. V pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Zakon tudi ne loči osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen ZGD-1).
Ne glede na to, da ločitev osebnega in podjetniškega premoženja v določenih primerih vzpostavlja davčna zakonodaja ter predpisi, ki urejajo poslovanje podjetnika, na kar se smiselno sklicuje pritožnica, to ne pomeni, da gre za dve različni osebi. Oznaka s. p. je v pravdi koristna le zato, da je na ta način takoj razvidno, da spor izvira iz dejavnosti samostojnega podjetnika, kar je lahko pomembno npr. pri opredelitvi ali gre za gospodarski spor. Vendar tudi označba takšnega subjekta zgolj z imenom in priimkom ne pomeni, da gre za drugo stranko. Zato je napačno, če uporabimo oba načina hkrati, to je, da isto osebo navedemo dvakrat, kot da bi šlo za dva različna subjekta.
Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storjena, če sodba nima razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika (pravne) presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika (pravne) presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takem primeru gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.
Stvarnopravna razmerja etažne lastnine, ki ni nastala na način kot to določajo današnja sistemska pravila in tudi ni bila ustrezno evidentirana (in za katero se je v sodni praksi uveljavil izraz dejanska etažna lastnina), so zunajknjižno lahko nastala le do 1. 1. 2003. Do tedaj veljavni predpisi vpisa etažne lastnine (prostorskih delov stavbe) v zemljiško knjigo namreč niso določali kot predpostavke za njen nastanek (vpis ni imel oblikovalnih učinkov). Po uveljavitvi SPZ pa temelj nastanka etažne lastnine vključuje tudi vpis v zemljiško knjigo, zato prostorski del nepremičnine po 1. januarju 2003 zunajknjižno (to je le s sklenitvijo pogodbe) ni mogel postati samostojen predmet lastninske pravice. Povedano drugače: tudi če bi pravdni stranki sklenili za nastanek etažne lastnine vsebinsko in oblikovno pravilen pravni posel, ta ne bi imel za posledico nastanka etažne lastnine, saj ni sporno, da sta bili (in sta še vedno) v zemljiški knjigi vpisani kot solastnici sporne nepremičnine.
Glede vlaganj, ki jih je izvedla toženka s sredstvi svojega s. p., je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da pri teh sredstvih ni šlo za sredstva, ki bi bila posebno premoženje toženke (in kar bi eventuelno lahko kazalo na dogovor, da bo zato celotna najemnina od obnovljenih prostorov toženkina), ampak je šlo za vlaganja obeh strank.
Najemnina, ne glede na to, da je bila pridobljena z opravljanjem podjetniške dejavnosti, je skupno premoženje obeh pravdnih strank. Toženkina poslovna dejavnost, s katero je ustvarjala dohodek, je bila oddaja nepremičnin. V okviru te dejavnosti je še po razvezi oddajala del skupne nepremičnine in prejemala najemnino. Ker gre za civilni plod skupne nepremičnine, pri čemer ni mogoče govoriti, da bi bil ta predvsem plod toženkinega znanja, naporov, dobrih poslovnih odločitev ali siceršnjih individualnih značilnosti v obdobju po razvezi, je tudi prejeta najemnina na podlagi prvega odstavka 59. člena SPZ njuno skupno premoženje.
odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi - določitev stikov - določitev obsega stikov - stiki med očetom in otrokom - stalno bivališče v tujini - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - načelo otrokove koristi
Stiki med otrokom in roditeljem so načeloma in praviloma (če le ni nekih izjemnih okoliščin, ki bi govorile proti temu) otroku vedno v korist in so nujni, da se zagotovi njegov zdrav razvoj v normalno odraslo osebnost. Brez tega je njegova korist ogrožena. Pomembno je, da stiki ne le „obstajajo“, ampak da niso preveč omejeni, saj samo tako omogočajo vzpostavitev oz. ohranjanje občutka povezanosti in navezanost otroka na roditelja (in obratno) ter s tem – največjo otrokovo korist. Stiki z nerezidenčnim roditeljem morajo v čim večji meri nadomeščati odsotnost skupnega življenja.
začasna dodelitev otroka v varstvo in vzgojo - prepoved stikov z otrokom - dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik - izrek denarne kazni - višina denarne kazni - kršitev začasne odredbe
Tako visoka denarna kazen je bila izrečena ravno zato, da bi (takoj) učinkovala, in sicer glede na naravo in pomen sodnega varstva, ki je predmet začasne odredbe. Za vrnitev samovoljno odpeljanega mladoletnega otroka iz Slovenije, njegov izpis iz šole in odtujitev drugemu roditelju, je zlasti časovno hitra realizacija odredbe bistvena, ključna, da ne bi kršitelj zaradi poteka časa s svojim samovoljnim ravnanjem morebiti pridobil potencialne koristi.
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161, 162, 162/1. ZIZ člen 29.a. ZNP-1 člen 100.
začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - dokazni standard verjetnosti - ogroženost otroka - narok v postopku izdaje začasne odredbe
Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da se začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa DZ, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje (100. člen ZNP-1). Zakon, ki ureja zavarovanje, je Zakon o izvršbi in zavarovanju. Le-ta v 29.a členu določa, da sodišče opravi narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Ker zakon obvezne izvedbe naroka pred izdajo začasne odredbe ne določa in ker glede na okoliščine predmetne zadeve to tudi ne bi bilo smotrno, izvedba naroka ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče nadalje izpostavlja, da sodišče izda začasno odredbo za varstvo koristi otrok na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Narava postopka za izdajo začasne odredbe je v primeru ogroženosti otroka takšna, da ne terja izvedbe vseh predlaganih dokazov, temveč se mora sodišče omejiti zgolj na izvedbo tistih dokazov, ki mu omogočajo hitro razumno oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja njegovo zavarovanje pred izdajo končne odločitve o zadevi.
izdaja začasne odredbe v družinskopravni zadevi - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - začasna ureditev stikov - stiki med otrokom in staršema - režim stikov
Stiki med otrokom in roditeljem so načeloma otroku vedno v korist in so nujni, da se zagotovi njegov zdrav razvoj v normalno odraslo osebnost. Brez tega je otrokova korist ogrožena. Stiki ne smejo biti preveč omejeni, saj samo tako omogočajo vzpostavitev oz. ohranjanje občutka povezanosti in navezanost otroka na (oba) roditelja in obratno ter s tem – največjo otrokovo korist. Stiki morajo v čim večji meri nadomeščati odsotnost skupnega življenja.
Stiki, kot so dogovorjeni, so za zdaj primerni, saj so bili - kar je bistveno – sporazumno dogovorjeni med roditeljema.
Sklicevanje na „podobno oz. primerljivo sodno prakso“ pritožniku ne more pomagati. Prav vsaka družinska situacija, ki terja intervencijo sodišča, je „specifična“, zato ne obstaja nobena splošna „šablona“ optimalnih stikov, ki bi ustrezala situaciji v vsaki družini.
preživninska obveznost otrok do staršev - preživninski zavezanec - plačilo storitev za institucionalno varstvo - doplačilo storitev institucionalnega varstva - porazdelitev preživninskega bremena - materialno procesno vodstvo - kvalificiran pooblaščenec
Tožnik je brez dvoma upravičen do plačila za institucionalno varstvo in oskrbo toženkinega očeta.
Toženka po 185. členu DZ glede na svoje sorodstveno razmerje z očetom sodi v krog njegovih preživninskih zavezancev. Ob odsotnosti drugačnega dogovora med njimi je tožnik svoj zahtevek upravičeno naperil zoper toženko. Da plačila ne zmore, ali da je oče v preteklosti kršil svojo preživninsko obveznost do nje, toženka v pritožbi ne navaja. Prav tako ni dovolj trditev, da je žena toženkinega očeta sposobna za delo. Za drugačno porazdelitev preživninskega bremena bi morala toženka dokazati, da je žena toženkinega očeta po svoji krivdi nezaposlena oziroma brez dohodkov, česar pa v pritožbi ne zatrjuje.
začasna odredba - stiki - pogoji za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - omejitev stikov - stiki prek video klica - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
V postopku odločanja za izdajo začasne odredbe se sodišče omeji na izvedbo tistih dokazov, ki omogočajo hitro in razumno oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja začasno ureditev razmerja med starši in otroki, pred izdajo končne odločitve.
razmerja med starši in otroki - izvajanje starševske skrbi - skupno starševstvo - selitev matere - stiki z otrokom - sprememba ureditve stikov - šolanje - prepis na drugo šolo - prešolanje učenca osnovne šole - soglasje staršev - nadomestitev soglasja starša - načelo otrokove koristi - izjava otroka v postopku - želje otroka - zaslišanje otroka - pravica do izjave - mnenje otroka - okoliščine konkretnega primera - dokazna moč listine
Glavno vodilo pri vseh odločitvah v družinskih zadevah je otrokova korist (7. člen DZ). Največja korist otroka je pravni standard, ki ga je treba napolniti ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera. Otrokova korist je lahko v različnih življenjskih okoliščinah in obdobjih različna. V vsakem primeru posebej je treba upoštevati vse značilnosti otrokove osebnosti, okoliščine, razmere in pogoje, v katerih otrok živi in se razvija, kot tudi nujo, da se otrokovemu interesu podredijo drugi interesi, zlasti interesi njegovih staršev.
Iz navedenih dokazov pa ni razvidno, kako je A. A. vpet v novo življenjsko okolje pri materi in tudi ne točno, kako pri očetu, niti ne, kakšne so njegove zmožnosti prilagajanja na novo okolje, želje glede šolanja, obiskovanja prostočasnih dejavnosti, druženja itd. Navedb predlagateljice glede pomoči pri varstvu oziroma skrbi za A. A. sodišče ni preverjalo, čeprav mora v postopkih za varstvo koristi otroka po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok in lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale oziroma izvaja dokaze, ki jih niso predlagale.
Klinično psihološko poročilo nima dokazne moči izvedenskega mnenja. Ima pa podobno dokazno moč mnenje CSD. Skladno z določbami 96. člena ZNP-1 je treba A. A. omogočiti, da izrazi svoje mnenje o tem, katero šolo bi obiskoval. Naloga CSD v postopkih za varstvo koristi otrok je tudi, da otroku pomaga uveljaviti pravico do izražanja mnenja. Iz poročil CSD pa ni razvidno, da bi mnenje A. A. vsaj poskušal pridobiti. Izjavo A. A. lahko sodišče pridobi tudi na druge, v 96. členu ZNP-1 predvidene načine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL00069738
ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. DZ člen 183, 183/1, 183/2, 183/3.
preživnina - izvršilni naslov - preživljanje polnoletnega otroka - redno šolanje kot pravni standard - izpolnjevanje študijskih obveznosti - trditveno in dokazno breme glede šolanja
Redno šolanje je pravni standard, ki ga je treba zapolniti v vsakem konkretnem primeru, primarno pa redno šolanje pomeni redno izpolnjevanje šolskih ali študijskih obveznosti. Namen rednega šolanja je namreč pridobitev izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanja, izpolnjevanje šolskih (študijskih) obveznosti pa zato predstavlja temeljno predpostavko, zaradi katere je otrok upravičen zahtevati od staršev plačilo preživnine. V določenih primerih sicer lahko pride do prekinitev ali zastojev v rednem šolanju, ki še ne pomenijo izgube pravice do preživljanja, vendar pa morajo v teh primerih obstajati opravičljivi razlogi, zaradi katerih upravičenec ni izpolnil šolskih ali študijskih obveznosti. Pri presoji standarda rednega šolanja se tako ni mogoče omejiti na presojo formalnega statusa upravičenca v šolskem sistemu, ampak je treba vsebinsko presoditi njegovo prizadevanje za pridobitev izobrazbe.
Upnik rednega šolanja v šolskem letu 2021/2022 kljub izkazanemu vpisu na fakulteto ob odsotnosti trditev in dokazov glede izpolnjevanja študijskih obveznosti oziroma glede razlogov za njihovo neizpolnjevanje ter ob odsotnosti pojasnila, zakaj se je v naslednjem šolskem letu prepisal nazaj na nižjo, srednješolsko stopnjo izobraževanja, ni uspel izkazati.
Ker upnik ni uspel izkazati rednega šolanja v letih 2021/2022 in 2022/2023, za kateri izterjuje preživnino, je sodba, na podlagi katere je vložil predlog za izvršbo, izgubila lastnost izvršilnega naslova. Tako lastnost ima po upnikovi polnoletnosti namreč le v okviru 183. člena DZ in jo izgubi, če se upnik ne šola redno.
ukrepi za varstvo koristi otroka - odvzem mladoletnega otroka - namestitev v rejniško družino - podaljšanje ukrepa - pogoji za podaljšanje - trajanje ukrepa - omejitev starševske skrbi - ogroženost otroka - primernost staršev - vloga centra za socialno delo - načrt pomoči družini in otroku - nasprotna izvedenska mnenja - načelo najmilejšega ukrepa - varstvo družine - načelo otrokove koristi
170. člen DZ določa, da je treba pred odločitvijo sodišča o ukrepu trajnejšega značaja izdelati načrt pomoči družini in otroku, po izdelavi le-tega pa o izvajanju načrta pomoči enkrat letno poročati sodišču. To je naloga CSD. V nadaljevanju 170. člena DZ je določeno, kaj mora načrt pomoči vsebovati. Iz spisa je razvidno, da je bil sprejet načrt pomoči, v katerem je obširno analizirano trenutno stanje, med konkretnimi ukrepi pomoči otroku in družini pa je predvideno: spremljanje stikov matere z otrokom; vključitev matere v socialnovarstveno storitev osebne pomoči in vodenja na CSD, dolgoročno še v skupino za starše; materi priporočajo tudi vključitev v psihoterapijo glede na prepoznane primanjkljaje iz otroštva. Za očeta je kot prioritetni ukrep določeno zdravljenje alkoholizma (ki ga je po navedbah v izpodbijanem sklepu oče uspešno zaključil), vzdrževanje abstinence in pridobitev zaposlitve (po ugotovitvah izpodbijanega sklepa je oče sedaj zaposlen). Poleg tega je tudi za očeta predvidena vključitev v (nekonkretizirano) »terapevtsko obravnavo.«
Program pomoči družini mora biti jasen in konkretiziran, če naj bo učinkovit in če naj doseže v 170. členu DZ predvideni namen: da se družino usposobi za zdravo funkcioniranje, ki predvsem ne bo v škodo otroku. Torej mora biti čimbolj natančno določeno, kaj mora kateri od staršev storiti, kdaj in kako. Tovrstna napotila morajo biti še toliko bolj jasna v primeru, kot je obravnavani, ko tako CSD kot izvedenka psihološke stroke ugotavljajo, da imata starša nekoliko slabše kapacitete ne le na starševskem področju, temveč tudi na področju vsakodnevnega funkcioniranja in da se težje spoprijemata s stresom. Zato bi bilo potrebno, da CSD staršema zelo jasno določi, v katere vrste terapij se morata vključiti, kakšne programe morata obiskovati (lahko ponudi tudi več alternativ) in kako dolgo oziroma kakšne zahteve morata izpolniti. Jasno bi moralo biti tudi določeno, kako se bo v nadaljevanju preverjalo izpolnjevanje teh pogojev in izvajanje zavez (npr. glede terapij, izobraževanj in delavnic staršev) in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se lahko izrečeni ukrep odpravi. Poročila oziroma zapisniki nakazujejo, da CSD ni v celoti izpolnil svojih obveznosti iz prvega odstavka 170. člena DZ, saj bi moral poročilo o izvajanju načrta pomoči družini posredovati sodišču enkrat letno (torej od sprejema načrta tri poročila, v spisu pa je zgolj eno), in tudi, da je sodišče prve stopnje pokazalo premalo aktivnosti pri spremljanju izvajanja ukrepa, saj od CSD ni zahtevalo poročil v smislu prvega odstavka 170. člena DZ. Obveznost sodišča, da aktivno spremlja izvajanje ukrepa, izhaja iz splošne dolžnosti skrbeti za korist otroka v smislu četrtega odstavka 7. člena in iz 153. člena DZ.
Država (torej sodišče in CSD) je dolžna storiti vse, kar je treba, da se družina, kateri je bil otrok začasno odvzet, v čim krajšem času spet združi. Odvzem otroka staršem mora biti zato že od vsega začetka obravnavan kot začasen ukrep in ga je treba izvrševati tako, da bo združitev družine po njegovem izteku dejansko mogoča.
nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - načelo sorazmernosti - nasilje
Na podlagi njegovih dovolj zanesljivo ugotovljenih preteklih ravnanj je strah prve predlagateljice pred nasprotnim udeležencem tudi po presoji pritožbenega sodišča še vedno utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00068980
ZPP člen 8.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - posebno premoženje izvenzakonskih partnerjev (posebno premoženje zunajzakonskih partnerjev) - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zunajzakonskega partnerja - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca - dokazna vrednost priče - neverodostojnost priče - pristranskost priče - obstoj terjatve - dokazovanje plačila - lastninska pravica na premičnini (osebni avtomobil)
Res sorodstveno razmerje s pravdno stranko nujno ne vodi k izničenju dokazne vrednosti izpovedbe takšne priče, vendar pa je dejstvo, da je takšna priča zainteresirana na izidu pravde. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru utemeljeno odklonilo vero izpovedi priče A. A. ter pri tem pravilno opozorilo na nelogičnosti v njegovi izpovedi.
Sodišče je ugotovitvam, mnenjem in predlogom CSD sledilo in na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je za verjetno izkazano, da mld. A. A. nastaja škoda, ker se stiki z njegovim očetom dlje časa ne izvajajo (razen stika pod nadzorom dne 24. 4. 2023 v trajanju 45 minut), da je to ogrožajoče za njegov psihosocialni razvoj, ker potrebuje konstantnost v odnosu z očetom in redne stike z njim, saj gre za otroka s posebnimi potrebami, zato je določilo stike pod nadzorom. Narava postopka za izdajo tovrstne začasne odredbe v primeru ogroženosti otroka, ki jo opredeljujeta potreba po hitri odločitvi in nižji dokazni standard, ne terja izvedbe vseh predlaganih dokazov, temveč se mora sodišče omejiti zgolj na izvedbo tistih dokazov, ki mu omogočajo razumno hitro oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja njegovo zavarovanje pred izdajo končne odločitve o zadevi.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - stiki med očetom in otrokom - začasna odredba - odločitev sodišča o ugovoru zoper začasno odredbo - vročitev mnenja CSD - kršitev načela konktradiktornosti - pravica stranke do seznanitve z listinami v spisu - pravica do izjave - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na mnenji CSD, ki nasprotnemu udeležencu nista bili vročeni, in ker je mnenju v pritožbenem postopku ugovarjal, je odločitev sodišča prve stopnje obremenjena z navedeno bistveno kršitvijo določb postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00069386
ZPP člen 8, 212, 252, 252/1, 254, 254/3, 286b, 286b/1, 318, 318/1, 318/1-3. ZNP člen 128, 129, 130. ZZZDR člen 58, 59, 60. ZTLR člen 25.
zamudna sodba - pravilno vročanje - nepristnost podpisa na vročilnici - naloga izvedenca - usmerjanje dela izvedenca - upoštevanje dokaznih predlogov - razpravno načelo - načelo kontradiktornosti - pravočasno grajanje procesnih kršitev - dvom v pravilnost in popolnost mnenja - neizvedba predlaganih dokazov - pravno neodločilne trditve - skupno in posebno premoženje zakoncev - vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje zakonca - sprememba identitete nepremičnine - delež na skupnem premoženju - delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku - napačno oblikovan tožbeni zahtevek
Čeprav je prvostopenjsko sodišče izvedencu naložilo, da vpogleda tudi v podpise toženca z drugih listin v spisu, česar stranki sicer nista predlagali, je delovalo racionalno in znotraj dokaznega predloga - sledilo je zgolj potrebam strokovne izdelave mnenja, ki zahteva primerjavo več primerjalnih podpisov posameznika, ker en primerjalni podpis po posamezniku ne omogoča preiskave. Postopanje sodišča je bilo zato zakonito in procesnopravno pravilno. Sodnik je namreč tisti, ki izvedencu postavlja vprašanja in zahteva od njega pojasnila glede dane ekspertize, zato ima izvedenec tudi pravico pregledati spis, opraviti ogled oziroma pregled predmeta in od sodnika zahtevati določena pojasnila. Kakovost odgovorov je odvisna od kakovosti vprašanj, zato je za učinkovitost postopka zelo pomembno, kako sodnik usmeri delo izvedenca.
Glede na čas gradnje in dogovor pravdnih strank o gradnji hiše za potrebe družine, glede na vrednost in stanje nepremičnine, ki je bilo posebno premoženje toženca, je sodišče prve stopnje na podlagi ZTLR pravilno ugotovilo, da se je stanje nepremičnine zaradi izgradnje nove stavbe spremenilo v taki meri, da je nepremičnino mogoče šteti kot novo stvar, in da nepremičnina skupaj z novo stavbo in kmetijskim delom stavbe ter kmetijskimi in gozdnimi površinami predstavlja celoto, zato predstavlja skupno premoženje pravdnih strank.
Sodna praksa ves čas omogoča, da bivši zakonec s svojim zahtevkom doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če obstajajo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke; če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu), a takšnih razlogov tožnica ni navedla. Tožničin pravovarstveni zahtevek v tem delu ni utemeljen tudi iz razloga, ker je tožnica postavila ugotovitveni zahtevek namesto oblikovalnega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00070236
Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema člen 1, 6, 69, 69/1, 69/3. DZ člen 4. ZPP člen 163, 163/4. Uredba Sveta (EU) 2016/1104 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskopravnih posledic registriranih partnerskih skupnosti (2016) člen 1.
ugotovitev obsega skupnega premoženja - ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - ugovor krajevne nepristojnosti - mednarodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - premoženjska razmerja med zunajzakonskimi partnerji - lega nepremičnine - Republika Hrvaška - država članica EU - časovna veljavnost - uporaba materialnega prava
Stranki v pravdi za ugotovitev obsega skupnega premoženja sta bivša zunajzakonska partnerja, ki imata običajno prebivališče v Republiki Sloveniji, ena njuna nepremičnina pa se nahaja na Hrvaškem. Tudi za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka je pristojno sodišče Republike Slovenije, saj je treba uporabiti določila Uredbe 2016/1103 in ne ZMZPP.
skrbnik - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - center za socialno delo kot skrbnik - želje varovanca - naloge skrbnika - zmožnost presoje realnosti - duševne motnje - blodnjavost - dvig gotovine - zadolževanje - nakazilo denarnih sredstev - bančni račun - premoženjska škoda - omejitev razpolaganja - izvedenec psihiatrične stroke - omejitev sklepanja pravnih poslov
Nasprotna udeleženka je pošiljala denar v tujino neznanim osebam. Od takšnih nakazil nima nobenih dohodkov, glede na to, da gre za nakazilo izmišljenemu FB profilu, pa tudi ni mogoče govoriti o kakšnem razumnem človekoljubnem vidiku nakazila.
Postavitev pod skrbništvo ni namenjena le situaciji, ko bi bila oseba zaradi duševne motnje eksistencialno ogrožena, da bi se zadolževala, ampak tudi primeru, ko je očitno, da oseba zaradi duševne motnje tako rekoč denar »meče skozi okno«. V takem primeru je treba preprečiti nastanek neugodnih posledic in ne čakati, da pride do zadolževanja in izvršb.
Tedenska omejitev 200 EUR je podana za gotovinske dvige denarja, ne pa za sklepanje pravnih poslov, ki jih lahko nasprotna udeleženka sklepa samostojno do zneska 300 EUR. Omejitev gotovinskih dvigov 200 EUR tedensko bo zato nakup čevljev zadevala le v primeru, če jih bo nasprotna udeleženka kupila z gotovino.
prešolanje učenca na drugo šolo - osnovna šola - pogoji za prešolanje - ogroženost otroka - nadomestitev soglasja - začasna odredba - težko popravljiva škoda - restriktiven pristop pri ureditvenih začasnih odredbah
Sodišče prve stopnje je tako ob odločanju o nadomestitvi soglasja, v smislu četrtega odstavka 151. člena DZ, pravilno vzelo v okvir vse okoliščine in jim dalo pravo težo. V tej fazi postopka nič ne kaže na to, da bi bila verjetno izkazana takšna ogroženost otroka (161. člen DZ), ki bi jo lahko preprečila začasna nadomestitev soglasja za prešolanje v drugi kraj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00070081
DZ člen 67. ODZ paragraf 418. OZ člen 190, 198. SPZ člen 92, 93. SZ-1 člen 112, 112/1. ZD člen 220, 221. ZPP člen 214, 214/2, 313, 313/2, 337.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - učinek pravnomočnega sklepa o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - originarna pridobitev lastninske pravice - gradnja na tujem svetu - vrnitveni zahtevek - tožba na izselitev in izročitev nepremičnine - pravica do posesti - plačilo uporabnine - privolitev v prikrajšanje - prikrajšanje lastnika - izpolnitveni rok - neprerekana dejstva - nedovoljena pritožbena novota
Res je sicer, da pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi (220. člen ZD), kar pomeni, da se dednopravni zahtevki primarno rešujejo v zapuščinskem postopku, v pravdnem postopku pa le izjemoma. Vendar v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča sklep o dedovanju rešuje predvsem vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne. To pomeni, da je bistvo sklepa o dedovanju predvsem v določitvi dedičev zapustnikovega premoženja in ne toliko v njegovi podrobni specifikaciji; če sporno premoženje v zapuščinskem postopku ni bilo obravnavano in s sklepom o dedovanju ni zaobseženo, lahko stranka pozneje v pravdi uveljavlja zahtevek (ali ugovor), da določena nepremičnina spada v skupno premoženje njenih staršev in na določitev deležev na njem, to pa lahko predstavlja novo najdeno premoženje, glede katerega je mogoče izdati dodaten sklep o dedovanju po 221. členu ZD, četudi je sodelovala v zapuščinskem postopku in za to premoženje vedela.
nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - ukrepi po zpnd - podaljšanje ukrepa - spolno nasilje - ogroženost otroka - nasilje nad otrokom - nižji dokazni standard - dokazni standard verjetnosti - načelo hitrosti postopka - zaščita žrtve
Postopek po ZPND je podoben zavarovanju z začasno (ureditveno) odredbo in ne gre za trajno, pač pa za začasno ureditev. Pri odločanju o podaljšanju je treba ovrednotiti okoliščine na strani žrtve, kot tudi na strani povzročitelja nasilja ter presoditi, ali je zaščita še potrebna.
V postopkih po določbah ZPND zadošča nižji dokazni standard, izkaz odločilnih dejstev s stopnjo verjetnosti. Sodišče mora postopati hitro, izvede le nujno potrebne dokaze, s katerimi s stopnjo verjetnosti ugotovi obstoj ali neobstoj odločilnih dejstev, pri tem pa mora imeti vedno pred očmi interes otroka oz. njegovo zaščito.
Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je ocena verjetnosti glede obstoja oz. neobstoja odločilnih dejstev približno enaka, ob tehtanju morebitnih posledic, ki bi jih izrek oziroma neizrek ukrepa lahko imel, je pravilno dalo prednost izreku ukrepa zaradi zaščite žrtve (če je žrtev nasilja otrok, imajo koristi in pravice otroka prednost pred koristmi in pravicami drugih udeležencev postopka - 5. člen ZPND), a je tudi ugotovilo, da je predkazenski postopek še v teku, obstoji torej utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, to pa po presoji pritožbenega sodišča vodi v zaključek, da izkaz verjetnosti dejanj v škodo otroka ni ovržen.