Splošno načelo povrnitve stroškov po uspehu, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, v tem postopku ni uporabljivo. Ker je bil postopek izveden v skupnem interesu za varstvo koristi otrok, tako predlagatelja kot tudi nasprotnih udeležencev, udeleženci krijejo vsak svoje stroške postopka. Izvedba dokaza z izvedencem je bila v konkretnem primeru potrebna zaradi varstva koristi mladoletnih otrok nasprotnih udeležencev. Tudi če predlagatelj tega dokaza ne bi predlagal, bi ga moralo sodišče prve stopnje izvesti po uradni dolžnosti. Zato je glede na skupni interes udeležencev prav, da udeleženci postopka krijejo strošek izvedenine, ki spada med skupne stroške udeležencev postopka, po enakih deležih. Predlagatelj tako krije svoje stroške postopka ter polovico skupnih stroškov postopka, drugo polovico skupnih stroškov po krijeta nasprotna udeleženca. Ker sta bila nasprotna udeleženca oproščena plačila stroškov sodnega postopka, bo ta del izvedenine plačan iz proračuna.
Pritožnik zmotno meni, da gre v konkretnem primeru le za kolizijo interesov med starši. Avdiovizualno snemanje otroka za dokazovanje, huda konfliktnost med staršema, seznanjanje otroka s postopkom namreč ni več usmerjeno v varovanje največje koristi mladoletnega otroka, temveč vzbuja dvom, da sta starša v postopku zmožna poskrbeti, da se izrazijo tudi interesi ter koristi otroka in ne le njuni lastni interesi.
Pravna podlaga za odločitev o postavitvi kolizijskega skrbnika je v prvem odstavku 269. člena DZ, po katerem se kolizijski skrbnik imenuje otroku, nad katerim izvajajo starševsko skrb starši, če so si njihove koristi v navzkrižju. Kolizijski skrbnik se torej postavi takrat, ko se pri sodišču vzbudi dvom, ali starši zmorejo v postopku varovati ne le svoje, temveč predvsem interese in koristi otroka.
Sodišče prve stopnje je delež na skupnem premoženju določilo na podlagi celovite presoje vseh prispevkov zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev k nastanku, ohranitvi ali povečanju premoženja, in to v celotnem obdobju njune skupnosti.
Pravilno in utemeljeno je zaključilo, da je tožnikov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevanega polovičnega deleža. Pri tem je, kot bistveno, štelo, da je bil tožnikov finančni prispevek pri nakupu stanovanja v A. leta 1991 (ki je bilo kasneje prodano, kupnina pa namenjena gradnji hiše v B.) precej višji od toženkinega in da je imel tožnik v času trajanja zunajzakonske in zakonske skupnosti višje dohodke od toženke. Po drugi strani pa je imelo pred očmi, da je bil prispevek toženke pri opravilih, ki jih zahteva dom in družina, večji.
Prav tako je pravilno upoštevalo, da je bil finančni prispevek, ki ga je toženkina mati namenila za obnovo objekta v C., podarjen obema zakoncem. Ta objekt sta obnavljala tožnik in toženka skupaj, za njuno družino. Toženkina mati je s slabo polovico tega zneska neposredno plačala izvajalce, preostali del (več kot polovico) pa izročila tožniku. Pritožbene trditve, da naj bi mati toženke tedaj, sedem let pred razpadom njune skupnosti, vedela za tožnikove nekorektne poteze, da mu ni zaupala in da v trajnost njune zakonske zveze ni verjela, so subjektivne in interesno naravnane. Vsa ta gradnja se je namreč dogajala, kot tudi pritožba omenja, v drugih časih in drugačnih razmerjih. Na zadevo je treba gledati ex ante oziroma ex tunc, ne pa ex post.