Sodišče se strinja s toženko, da po citirani določbi četrtega odstavka 199. člena ZUreP-2 razlastitveni zavezanec upravičencu ni dolžan poslati ponudbe, ampak zadostuje, da ga pozove na pogodbeno ureditev zemljiškoknjižnega stanja.
Odvzem lastninske pravice na zemljiščih z javnimi cestami se razlikuje od razlastitve po ZUreP-1. Gre za specialno ureditev; določbe ZUreP-1 pridejo v poštev le, če ZJC-B ne določa drugače. Ta je med drugim opredelil javno korist za razlastitev teh nepremičnin: podana je, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njih poteka cestni promet. Slednje pomeni, da prometne površine splošnega pomena vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Prosta uporaba obsega koriščenje s strani vseh ali določenih vrst cestnega prometa.
Javne ceste so državne in občinske. Med občinske ceste spadajo tudi lokalne ceste in javne poti. S posamezno kategorijo javne ceste pa je začrtan njen namen oziroma uporaba. Jasno je, da ni vsaka javna cesta namenjena vsakršni uporabi vseh.
Ker razlaščeno zemljišče izpolnjuje kategorizacijska merila za javno pot in po njem poteka cestni promet, je javna korist po tretjem odstavku 19. člena ZJC-B podana. Tega ne spremeni dejstvo, da bi lahko lastniki sosednjih zemljišč dosegli dostop do svojih nepremičnin s pomočjo služnosti ali nujne poti.
Pristojni inšpektor z odvzemom vzorcev in na podlagi izvedene analize teh vzorcev ugotovi, na katerem zemljišču se uporabljajo prepovedana fitofarmacevtska sredstva, ki so prišla v vodni vir.
Tožbeni ugovor, da inšpekcijski nadzor ni učinkovit način za zavarovanje vodnega vira na območju najožjega vodovarstvenega območja, ker pristojni inšpektorat ne more identificirati zemljišča, na katerem je uporaba prepovedanih pesticidov povzročila njihovo prisotnost v vodnem viru, zaradi česar kršitelju ne more izreči globe za prekršek, zato po presoji sodišča ne vzdrži kritične presoje.
Pravna teorija in sodna praksa ločita tako imenovano abstraktno javno korist (ki se predpiše z zakonom in je predpostavka za sprožitev razlastitvenega postopka; gre za tako imenovane razlastitvene namene) in konkretno javno korist (ki jo upravni organ ugotovi v vsakem primeru posebej). Zahteva po obstoju javne koristi obsega tehtanje obeh.
ZUreP-2 ne vsebuje izrecne zahteve po ugotavljanju (abstraktne) javne koristi za uvedbo razlastitvenega postopka (prvi odstavek 100. člena ZUreP-1). Vseeno pa naslovno sodišče ne dvomi, da mora biti ta podana za uvedbo postopka in izvedbo pripravljalnih del. Z drugimi besedami, upravna enota lahko dovoli pripravljalna dela le, če je abstraktna javna korist izkazana. Konkretna javna korist pa je, tako kot po ZUreP-1, predmet odločitve o razlastitvi. Golo dejstvo, da je izdala odločbo za pripravljalna dela, še ne pomeni, da je dokončno presodila obstoj konkretne javne koristi.
Zahtevo za razlastitev vloži razlastitveni upravičenec, ki ji mora med ostalim priložiti razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne koristi in obrazložitvijo njene pravne podlage (tretja alineja drugega odstavka 199. člena ZUreP-2). Razlastitveni upravičenec je tisti, ki mora javno korist utemeljiti; na njegovi ramenih sloni trditveno in dokazno breme.
Za izkazovanje javnega interesa je pomembno, ali gre za površino splošnega pomena za cestni promet. V času razlastitve je bila na nepremičnini javna pot, po kateri poteka cestni promet, podan pa je tudi drugi pogoj, da se o razlastitvi odloča po ZJC-B, in sicer, da je bilo zemljišče del ceste že ob uveljavitvi ZJC-B. Sodišče je potrdilo, da so nepremičnine tožnikov, del kategorizirane javne poti, namenjene dostopu prebivalcev, komunalnih vozil in javnih služb. Javni interes in nujnost razlastitve prevladujeta nad zasebnimi interesi. Sodišče je zaključilo, da odločitev ustreza ustavnopravnim standardom zaščite lastninske pravice in zavrnilo očitke o neustavnosti razlastitvenega postopka.