Tožniku, ki je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine dopolnil v času veljavnosti ZPIZ-1, ko je bila tudi vložena zahteva za priznanje te pravice, se pokojnina odmeri na podlagi najugodnejšega 18-letnega zaporedja mesečnega povprečja plač, kot je določeno v ZPIZ-1, in ne, kot neutemeljeno uveljavlja tožnik, na podlagi 10-letnega zaporedja mesečnega povprečja plač, ki so najugodnejša, kot je bilo urejeno v prej veljavnem ZPIZ.
nadomestilo za invalidnost – ustavitev izplačevanja
Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, je bil z dnem 11. 12. 2008 premeščen na drugo delovno mesto, zato mu je toženec s tem dnem priznal pravico do nadomestila za invalidnost. S sodbo, ki je postala izvršljiva dne 11. 11. 2010, je bila tožniku priznana pravica do dela s polovičnim delovnim časom od 1. 1. 2008 dalje, tožencu pa naloženo, da odloči o pravici do delne invalidske pokojnine. Toženec je z izpodbijano odločbo tožniku ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost z dnem 10. 11. 2011, ne da bi hkrati odločil o pravici do delne invalidske pokojnine. Takšna ustavitev izplačevanja je nezakonita, ker tožnik še vedno dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in ker izvršljivost sodbe o priznani pravici do dela v skrajšanem delovnem času ni razlog, da se nadomestilo preneha izplačevati.
Tožniku, tujemu državljanu, je bila pokojnina priznana pri bosansko hercegovskem nosilcu zavarovanja od leta 1998 dalje z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe. Ker je postopek in s tem izbiro za priznanje pravice do pokojnine pri tožencu na podlagi obdobja zavarovanja v Sloveniji začel pri tožencu z vlogo z dne 30. 3. 2005, ko je že izpolnjeval pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine, ima od 1. 10. 2004 (6 mesecev za nazaj od vložitve zahteve) ne le pravico do starostne pokojnine, temveč tudi pravico do njenega izplačevanja.
Sporazum o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 20/1. ZPIZ-1 člen 36, 193, 193/1.
starostna pokojnina – pogoji – dodana doba – služenje vojaškega roka
Časa obveznega služenja vojaškega roka ni mogoče upoštevati pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 3. odstavka 36. člena ZPIZ-1, ki za priznanje pravice določa 65 let starosti in najmanj 15 let zavarovalne dobe, saj za to obdobje niso bili plačani prispevki. Tožniku, ki je je dopolnil starost 65 let in 14 let ter 1 mesec in 1 dan zavarovalne dobe, tako ni mogoče upoštevati služenja vojaškega roka, zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.
Odločba toženca z dne 8. 5. 2009 o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo z dnem 31. 10. 2008, ker je s 1. 11. 2008 postal uživalec starostne pokojnine, je postala pravnomočna, zato tožnik po 31. 10. 2008 ni bil več upravičen do tega nadomestila in je po tem datumu izplačane zneske nadomestila prejel neupravičeno in brez pravne podlage. Neupravičeno izplačane zneske nadomestila je tožnik dolžan vrniti tožencu.
Odločanje o skladnosti podzakonskih predpisov (uredbe) z zakoni ne spada v sodno pristojnost (ampak v pristojnost Ustavnega sodišča RS), zato se tovrsten predlog v kolektivnem delovnem sporu zavrže.
Tožbo, ki jo je vložila mati za svojo hči, je sodišče prve stopnje zavrglo, ker mati ni odvetnik oziroma nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Zoper ta sklep se je pritožila hči, ki pa ni bila stranka v postopku, zato je njena pritožba nedovoljena in se zavrže. Zoper sklep zavrženju tožbe bi se morala pritožiti mati.
Tožnik in toženec sta sklenila poravnavo, s katero sta se dogovorila o obstoju dolga iz naslova neupravičeno prejetih štipendij in načinu vračila. Ker toženec štipendij, kot je bilo dogovorjeno s poravnavo, ni vrnil tožniku, njihovo povračilo tožnik utemeljeno uveljavlja s tožbenim zahtevkom.
nadomestilo za invalidnost – pokojninska osnova – matična evidenca
Ker sodišče prve stopnje ni razčistilo nejasnosti med višino plač, ki izhajajo iz potrdila tožnikovega delodajalca, in podatki, ki jih je isti delodajalec sporočil tožencu na obrazcu M-4 za matično evidenco, temveč je izhajalo zgolj iz tega, da so podatki v matični evidenci pravilni, je dejansko stanje glede višine plače za izračun pokojninske osnove ostalo nepopolno ugotovljeno.
Sodišče prve stopnje v sodbi zgolj ugotavlja, da gre za situacijo iz 244. člena POZZ, obrazložitev pa ne vsebuje razlogov, ki bi izkazovali, da je šlo pri tožnici za nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja. Ker sodba nima odločilnih razlogov o dejstvih, ali je osebna zdravnica pravilno postopala in ali je izpolnjen dejanski stan po 244. členu POZZ, je obrazložitev sodbe v tem delu pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti.
nadomestilo za invalidnost – rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje
Ker se tožnik v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve, ni prijavil pri zavodu za zaposlovanje, nima pravice do nadomestila za invalidnost.
dodatek za pomoč in postrežbo – samostojno hranjenje
Tožnica, ki ni zmožna sama razrezati že pripravljene hrane, se ne more hraniti samostojno. Zato je upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.
Kot izhaja iz podatkov v spisu, tožba še ni bila vročena toženi stranki, zato nanjo ta niti ni mogla odgovoriti. Ker je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe tudi ta, da tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku 30 dni od njene vročitve, ta pogoj torej ne more biti izpolnjen, saj tožba toženi stranki niti ni bila vročena.
URS člen 2, 50. ZPIZ-1 člen 2, 2/1, 3, 3/3, 49, 49/1, 49/2, 49/3.
starostna pokojnina – najvišja pokojninska osnova
Ker je tožnikova starostna pokojnina, odmerjena od dejanske pokojninske osnove, presegla starostno pokojnino, odmerjeno od najvišje pokojninske osnove iz prvega odstavka 49. člena ZPIZ-1, je toženec pri odmeri starostne pokojnine utemeljeno upošteval zakonsko določeno najvišjo pokojninsko osnovo.
plača - nadomestilo plače - regres za letni dopust - odškodnina za neizkoriščen letni dopust - prenehanje delovnega razmerja - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - pritožbena novota
Tožnica je toženi stranki kot svojemu delodajalcu izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj zaradi tega dejstva, ni mogla izkoristiti letnega dopusta, je preuranjen. Tožnica je predhodno opozorila delodajalca, da bo podala odpoved, kar kaže na to, da je najmanj tedaj vedela, kdaj ji bo delovno razmerje prenehalo. V vmesnem času bi lahko koristila letni dopust, če niso bili podani kakšni drugi objektivni razlogi, ki bi ji koriščenje preprečevali.
Tožnik, zavarovan kot samostojni podjetnik, sicer ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je razporejen, in je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, vendar pravic iz invalidskega zavarovanj ni pridobil in opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik pod splošnimi pogoji, ne pa ob upoštevanju omejitev, ugotovljenih v postopku ugotavljanja invalidnosti. Začasno nezmožnost za delo je zato potrebno ugotavljati glede na dejavnost samostojnega podjetnika pod splošnimi pogoji, za kar pa v spornem obdobju ni bil zmožen, zato se mu prizna bolniški stalež.
terjatev iz delovnega razmerja - trditveno in dokazno breme - pritožbena novota
Ker tožena stranka ni predlagala nobenih dokazov za navedbe, da so plačilne liste ponarejene, sodišče prve stopnje dejanskega stanja s tem v zvezi utemeljeno ni ugotavljalo, ampak je predložene plačilne liste upoštevalo in tožnici prisodilo neizplačane prejemke iz delovnega razmerja.
ZDR člen 130, 131. Kolektivna pogodba o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkov za leti 2008 in 2009 člen 19.
povračilo stroškov v zvezi z delom - prevoz na delo in z dela - službeno potovanje - regres za letni dopust
Tožena stranka ni ravnala zakonito, ko je višino povračila stroškov za službeno potovanje uredila s svojim splošnim aktom. Kljub temu je tožnik upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali na službenem potovanju v tujini, v višini, kot jo določa veljavna kolektivna pogodba oz. Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino, na katero kolektivna pogodba napotuje.
Glede 15 dnevnega roka, v katerem lahko naslovnik dvigne pisanje, po tem, ko mu je v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, nobena določba ZPP za računanje tega roka ne določa izjeme. Zato ob upoštevanju četrtega odstavka 111. čl. ZPP ta rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika, če je zadnji dan tega roka sobota, nedelja ali drug dela prost dan.