odvzem premoženjske koristi - začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v drugi kazenski zadevi - pobot terjatev - funkcionalna pristojnost sodišča - nepristojnost sodišča - pristojnost davčnega organa - izvršitev odločbe o odvzemu premoženjske koristi - preizkus sklepa po uradni dolžnosti
Po pravnomočnosti sodbe je specializirano državno tožilstvo (SDT) dne 16. 12. 2016 v zvezi z odvzeto premoženjsko koristjo podalo predlog za odvzem denarnih sredstev A. A., nad katerim je odrejeno začasno zavarovanje v drugi kazenski zadevi, v kateri je bila obtožnica prav tako zaradi razloga procesne nesposobnosti A. A., zavržena. Po predlogu SDT naj bi se denarna sredstva v znesku 72.707,75 EUR pobotala s terjatvijo, ki jo ima sodišče do A. A. iz naslova že omenjenega odvzema premoženjske koristi v višini 899.556,00 EUR.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se predlog SDT vsebinsko nanaša na izvršitev pravnomočne odločbe o odvzemu premoženjske koristi A. A., za kar pa po določbi 131. člena ZKP ni pristojno sodišče, ampak o tem odloča pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, torej po določbah Zakona o davčnem postopku.
STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV - CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0087510
SPZ člen 99. OZ člen 131, 131/1, 190, 198, 346, 352. ZJC-B člen 19. ZCes-1 člen 96, 123, 123/2.
razlastitev - dejanska razlastitev - odvzem lastninske pravice v javno korist - javna cesta - nedopusten poseg v lastninsko pravico - zaščita pred vznemirjanjem - odškodnina zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine - odškodninski zahtevek - povračilni zahtevek - zastaranje - valorizirana tržna vrednost zemljišča
V primerih dejanske razlastitve (ko odvzem lastninske pravice zaradi javnega interesa še ni bil opravljen na enega od zakonsko predpisanih načinov – sporazum ali razlastitveni postopek) ima zemljiškoknjižni lastnik primarno stvarnopravno varstvo po 99. členu SPZ, če so zanj podani vsi zakonski pogoji, odškodninsko varstvo zaradi zmanjšanja vrednosti svoje nepremičnine, ali povračilni zahtevek po 198. in 190. členu OZ ne glede na pravico do odškodnine v kasneje izvedenem razlastitvenem postopku.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - nerazsodnost - izvedba dokazov - ničnost - sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo svojo odločitev, da je predpostavka za veljavnost pogodbe sposobnost razumeti pomen svoje poslovne volje in sposobnost razumeti pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Glede na podano mnenje izvedenke psihiatrinje, tožnik spornega dne ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje ter oblikovati in izraziti pravno upoštevno voljo. Razsodnost fizične osebe je pogoj za njeno poslovno sposobnost, to pa je veljavno izražanje posebne volje, ki je bilo ob podpisu sporazuma po mnenju izvedenke "nično". Zato je podana ničnost sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki nima pravnih učinkov. Zaradi navedenega je potrebno vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred sklenitvijo sporazuma in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožniku pripada reintegracija in reparacijski zahtevki iz delovnega razmerja.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 116.. ZZRZI člen 40.. ZPIZ-1 člen 101, 102, 103.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - invalidi - odločba ZPIZ - invalid - III. kategorija invalidnosti
Delavec kot invalid uživa posebno varstvo pred odpovedjo po določbi 116. člena ZDR-1 šele potem, ko je njegova invalidnost ugotovljena z dokončno odločbo, ne pa v času, ko postopki za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pred pristojnimi organi še tečejo.
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00002736
ZKP člen 131, 131/1. ZDavP-2 člen 125, 126.
odvzem premoženjske koristi - zastaranje izvršitve - pristojnost davčnega organa - izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti
Kazenski zakonik določb o zastaranju izvršitve odvzema premoženjske koristi nima, je pa to smiselno urejeno v določbah 125. in 126. člena Zakona o davčnem postopku. Zato je za obravnavanje ugovora zastaranja v zvezi z izvršitvijo odvzema premoženjske koristi pristojen le davčni organ, ki je tudi pristojen za izvršitev sodbe glede odvzema premoženjske koristi (prvi odstavek 131. člena ZKP).
Ker je zastaranje izvršitve denarne kazni kot stranske kazni, ki spada v področje materialnega prava, urejeno v 93. členu KZ-1, je glede ugovora zastaranja izvršitve denarne kazni kot stranske kazni, ki ga je obsojenec naslovil na Okrožno sodišče v Ljubljani, slednje stvarno pristojno in bi moralo o njem vsebinsko odločiti.
Pritožba utemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni verjetno izkazal obstoja pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnikov poslovni lokal v poslovnem objektu, sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo zatrjevanega dejstva (ki je tudi verjetno izkazano), da ima tožnik potrdilo za izvajanje dejavnosti izven časa, ko so sicer odprti dostopi, oziroma vhodi v poslovni objekt, ter da je z zatrjevanimi ravnanji toženec preprečil dostop do poslovnih prostorov v času od 13.00 ure v soboto do 8.00 ure v ponedeljek in čez teden v nočnem času tožniku, kot najemniku gostinskih prostorov in tudi gostom ter s tem izvajanje dejavnosti. S takim ravnanjem toženec gotovo ni ravnal v interesu tožnika kot najemnika, sodišče prve stopnje je zato toženčevo ravnanje zmotno ocenilo kot ravnanje v korist lastnikov in najemnikov. Po presoji pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje moralo glede na določbo 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ opraviti tehtanje med neposrednimi neugodnimi posledicami za tožnika v primeru neugoditve predlagani začasni odredbi in med neposrednimi neugodnimi posledicami za toženca ob ugoditvi predlagani začasni odredbi, česar še ni storilo v posledici zmotne uporabe te zakonske določbe.
Že dikcija prvega in drugega odstavka 278. člena ZIZ jasno kaže, da v prvem primeru sodišče postopek zavarovanja ustavi po uradni dolžnosti, za ustavitev po drugem odstavku pa je potreben dolžnikov predlog. Če bi bil namen zakonodajalca, da se tudi na podlagi prvega odstavka 278. člena ZIZ postopek ustavi na predlog dolžnika, potem ni potrebe, da so dejanski stanovi iz prvega odstavka tega člena sploh urejeni v posebnem odstavku. Upnik dobi pouk, kako ravnati, da sodišče postopka zavarovanja ne ustavi, dolžnik pa ne bi dobi pouka, kako ravnati, kadar upnik ne ravna po nalogu sodišča, da sodišče postopek ustavi.
Zmotno je stališče, da se že z vložitvijo kakršnekoli tožbe, tudi take, za katero zahtevek z začasno odredbo ni varovan, opraviči izdaja začasne odredbe.
ZDR-1 člen 4, 18, 118, 130, 131, 200, 202.. ZDR člen 4, 130, 131.
obstoj delovnega razmerja - pogodba o poslovnem sodelovanju - ugotovitveni zahtevek - sodna razveza - denarno povračilo - stroški prevoza na delo in z dela
Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je po svoji naravi ugotovitveni zahtevek, ugotovitveni zahtevki pa niso združljivi z institutom zastaranja kot enega od načinov prenehanja pravice zahtevati izpolnitev obveznosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so v vtoževanem obdobju obstajali vsi elementi delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, zato je na podlagi 18. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo, da je v vtoževanem obdobju med tožnico in toženo stranko obstajalo delovno razmerje.
preživnina za zakonca - čas prenehanja življenjske skupnosti
Torej je glede na citirane materialnopravne določbe in ustaljeno sodno prakso za odločanje o utemeljenosti preživninskega zahtevka enega zakonca v primeru prenehanja zakonske skupnosti z drugim zakoncem odločilno dejstvo o datumu, oziroma o času prenehanja njune življenjske skupnosti in ni odločilno dejstvo o času pravnomočnosti sodbe o razvezi zakonske zveze.
ZDR-1 člen 20, 20/1, 110, 110/1, 110/1-8.. - člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika - delodajalec - pravna oseba - zakoniti zastopnik - pooblaščenec
Odločanje o pravicah in obveznostih delavcev, kamor sodi tudi odločanje o prenehanju delovnega razmerja v pristojnosti zakonitega zastopnika družbe, ki pa je v obravnavanem primeru za določeno obdobje to pristojnost s pooblastilom prenesel na svojega pomočnika. ZDR-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njen zakoniti zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. ZDR-1 ne določa kroga oseb, ki so lahko pooblaščene s strani delodajalca in v zvezi s pooblastitvijo oziroma pooblastilom tudi ne določa drugih omejitev, razen da mora biti pisno. To velja tudi za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže tudi v postopku pred sodiščem.
Tožnica je v času bolniške odsotnosti brez dovoljenja osebne zdravnice odpotovala iz kraja svojega bivanja na otok v Republiko Hrvaško. Zato je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta predstavlja po naravi odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine. Določba 1. alineje drugega odstavka 4. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami na obveznost tožene stranke za plačilo prispevkov in davka od odškodnine za premoženjsko škodo nima vpliva, saj Uredba ureja plače pripadnikov stalne sestave vojske v tujini pri opravljanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - obveščanje delodajalca - izostanek z dela
Ttožnik očitane kršitve obveščanja ni storil iz naklepa ali hude malomarnosti, hkrati pa je o njegovi odsotnosti delodajalca obvestila tožnikova bivša partnerka, s čimer je tožnik izpolnil svojo obvestilno dolžnost. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan.
Delavcu za opravljeno delo pripada plačilo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Kot izhaja iz tožnikovih pogodb o zaposlitvi, je bila dogovorjena osnovna plača, in sicer za pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih dela. Osnovna plača se glede na delavčeve delovne rezultate zviša ali zniža. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni dokazala, da tožnik pri delu ni bil uspešen, prav tako ne, da je z njim sklenila dogovor o znižanju plače. Zato je tožnik upravičen do plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi, skladno s 127. členom ZDR-1.
Od bruto zneska regresa za letni dopust je delodajalec dolžan za delavca odvesti akontacijo dohodnine. Po 15. členu ZDoh-2, se šteje, da je dohodek (tudi regres za letni dopust) prejet, ko je izplačan fizični osebi ali ji kako drugače dan na razpolago. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oziroma dohodnina, tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu na dan prejema. Zaradi tega se prejemki, od katerih se plačujejo davki, dosodijo v bruto zneskih in se v izreku sodbe le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov in zato neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini.
ZST-1 člen 34a, 34a/3. ZKP člen 92, 92/2, 92/2-6, 93, 93/1, 93/3.
stroški kazenskega postopka - poseben sklep o stroških kazenskega postopka - zavrženje pritožbe - sodna taksa - dopustnost pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog - sklep izvenobravnavnega senata sodišča prve stopnje - pravno sredstvo zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse
Pred uveljavitvijo novele ZST-1C je o ugovoru zoper plačilni nalog odločal sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo plačilni nalog, o pritožbi zoper njegov sklep o ugovoru pa zunajobravnavni senat. Sodna taksa spada namreč med stroške kazenskega postopka (6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), na podlagi tretjega v zvezi s prvim odstavkom 93. člena ZKP pa v primeru izdaje posebnega sklepa o stroških o pritožbi zoper ta sklep odloča senat treh sodnikov okrožnega sodišča (zunajobravnavni senat).
Okrajno sodišče je z izpodbijanim sklepom utemeljeno in iz pravilnih razlogov zavrglo pritožbo oškodovanca kot tožilca zoper sklep zunajobravnavnega senata, saj pritožba zoper ta sklep v konkretnem primeru ni bila dovoljena.
- člen 1, 2.. ZTPDR člen 3, 87, 87/3.. ZKolP člen 32, 34, 34/2.
kolektivni delovni spor - neveljavnost kolektivne pogodbe - objava - odstop od pogodbe
Ker predlagatelj svojega odstopa od KPPN ni objavil v uradnem listu, ni veljavno odstopil od KPPN dne 29. 7. 1998, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da KPPN s 1. 9. 1998 ni prenehala veljati za člane takratnega podpisnika KPPN oziroma za člane predlagatelja kot njegovega pravnega naslednika ter za prvega, drugega in tretjega stranskega intervenienta.
stečaj pravne osebe - sklep o prodaji nepremičnin - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - uporabnik nepremičnine - zavrženje pritožbe
V glavnem stečajnem postopku nad pravno osebo ima položaj stranke upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do dolžnika (prvi odstavek 56. člena v zvezi s 57. členom ZFPPIPP) ter osebno odgovorni družbenik (349. člen ZFPPIPP). Pritožnik v tem postopku ni nobena od teh oseb, saj je, kot sam navaja, le uporabnik stanovanja, ki se z izpodbijanim sklepom prodaja. Po izrecnih določbah prvega odstavka 344. člena in drugega odstavka 349. člena ZFPPIPP pa se zoper sklep o prodaji lahko pritožijo samo upniki in osebno odgovorni družbenik, s čimer zakon izrecno izključuje pravico do pritožbe zoper tak sklep drugim osebam. Tako se izkaže, da pritožnik kot uporabnik stanovanja ni niti stranka postopka, niti druga oseba v smislu drugega odstavka 126. člena ZFPPIPP, ki bi ji zakon priznal pravni interes za pritožbo in s tem pravico do pritožbe zoper sklep o prodaji.
ZPP člen 13, 17, 44, 181, 181/1, 181/3, 274, 274/1.. ZDR člen 42.
ugotovitveni zahtevek - predhodno vprašanje - plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - izstavitev pogodbe o zaposlitvi - sodno varstvo
Tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek, da vse od 1. 1. 2013 pri toženi stranki dejansko opravlja dela delovnega mesta z nazivom samostojni strokovni sodelavec I, ni dopustna. Z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom oziroma samostojno ugotovitveno tožbo ni dopustno zahtevati zgolj ugotovitve obstoja dejstva. Zato je sodišče prve stopnje takšen ugotovitveni zahtevek na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
Izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena ZDR-1 ima delavec pravico zahtevati, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno.
Ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je delodajalec dolžan delavcu na podlagi 44. člena ZDR-1 (enako je določal prej veljavni 42. člen ZDR) zagotoviti ustrezno plačilo za dejansko opravljeno delo.
ZPP člen 153, 153/2, 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/1, 52/1-2, 52/1-3, 52/1-4.
nagrada in stroški izvedenca – nagrada za ustno podajanje izvedenskega mnenja – zahtevnost izvedenskega mnenja – založitev predujma
Zahtevnost izvedenskega mnenja je odvisna od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet mnenja in drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti mnenja. Izvedenki nista obrazložili, zakaj menita, da sta upravičeni do nagrade za podajo izjemno zahtevnega mnenja, saj mnenje izvedenk ne odstopa od primerljivih primerov v tovrstni sodni praksi, v kateri se izvedencu prizna nagrada za izdelavo zelo zahtevnega mnenja. Ker gre za vprašanje odločanja o koristih otroka, gre po mnenju pritožbenega sodišča sicer za zelo zahtevno mnenje, kljub temu pa ne doseže kriterija izjemno zahtevnega mnenja.