Ob zavzetem pravnem stališču o neizpodbojnosti domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ sodišču ni bilo treba ugotavljati namena sklenitve darilne pogodbe ter izvajati dokazov, s katerimi sta toženca želela dokazati dolžnikovo nezavedanje o možnostih škodovanja upniku.
Tožnik je vtoževal odškodnino iz škodnega dogodka, ko naj bi zaradi oljnega madeža in drugih zdrsljivih snovi oziroma protipravnega ravnanja upravljalca stavbe - zavarovanca tožene stranke - tožnik padel na spolzkih stopnicah z višine 1 m in se poškodoval.
Trditveno in dokazno breme za protipravno ravnanje ali opustitev odgovorne osebe ter za vzročno zvezo med njim in nastalo škodo je na tožniku.
Ob dejstvu, da toženec ni trdil, da je on zavezanec po prikriti pogodbi niti tega ni trdil tožnik, je sodišče prve stopnje s tem, ko je zaključilo, da sporna posojilna pogodba prikriva pogodbo o pristopu k dolgu, s katero se je toženec zavezal tožniku plačati njegovo terjatev v višini 9.500,00 EUR do dolžnika, prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank. S tem je kršilo razpravno načelo, zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo toženec smiselno uveljavlja.
OZ člen 55, 55/2, 58, 1012, 1013, 1016, 1019, 1019/3, 1019/4, 1024, 1024/2. - tarifna številka 20, 20-2. ZPP člen 213.
solidarno poroštvo - subsidiarno poroštvo - zaveza kot porok in plačnik - domneva solidarnosti - konsignacijska pogodba - trajno dolžniško razmerje - določenost predmeta obveznosti - oblika poroštvene izjave - dogovorjena obličnost pogodbe - teorija o realizaciji - pripoznava terjatve - posodobljen seznam terjatev - dokazna vrednost listine - porokovi ugovori - ugovor vrstnega reda uporabe zavarovanj - zavrnitev pravno nepomembnega dokaznega predloga - nerelevantni dokazi
Pri presoji vprašanja porokove vednosti o elementih poroštvene obveznosti toženke kot fizične osebe ni mogoče ločiti od njenega pravnega položaja zakonite zastopnice glavnega dolžnika. Tisto kar je toženka izvedela kot zakonita zastopnica glavnega dolžnika, je logično nujno izvedela tudi kot fizična oseba. Zaradi tega ni utemeljena pritožbena navedba, da toženka ni bila seznanjena z vsemi elementi, ki so pomembni za presojo njenega pravnega položaja porokinje.
Drugi odstavek 1024. člena OZ določa, da dolžnikova odpoved ugovorom ter dolžnikova pripoznava upnikove terjatve ne moreta imeti učinka nasproti poroku. To pa ne pomeni, da posodobljeni seznam terjatev z dne 9. 6. 2015 v postopku prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom v tem postopku nima dokazne vrednosti. V konkretnem primeru je bistveno, da je toženka podala notarsko overjeno izjavo, da navedeni seznam terjatev resnično in pošteno prikazuje stanje navadnih terjatev upnikov ob začetku postopka prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom.
Pritožbeno sklicevanje na druga zavarovanja iz Pogodbe o konsignaciji niso utemeljena. Če je obveznost glavnega dolžnika zavarovana s poroštvom in še katerim drugim zavarovanjem, porok nima ugovora glede vrstnega reda uporabe zavarovanj, razen če je možnost takšnega ugovora izrecno določena s poroštveno pogodbo. Ker Sporazum takšnega dogovora ne vsebuje, pritožbene navedbe o tožničinem lastninskem pridržku in odstopu terjatev do končnih kupcev glavnega dolžnika, niso pravno relevantne.
Vlaganje tožb in predlogov za izvršbo samo po sebi ni protipravno dejanje. Odškodninska obveznost pobudnika sodnega postopka pa je (praviloma) podana takrat, kadar škoda izvira iz neutemeljenega (objestnega) pravdanja ali pa iz zlorabe postopka. Da bi v konkretnem primeru prvi toženec predloge za izvršbo vložil očitno brez utemeljitve ali z zlorabo postopka, da bi torej zlorabil svojo pravico do sodnega varstva, tožniki niso niti konkretno trdili niti dokazovali.
Ker je bil namen izdane začasne odredbe posestno stanje urediti zgolj začasno (in sicer do pravnomočne odločitve v tej pravdi), tožnik pravnega interesa za tožbo oziroma z njo zahtevano pravno varstvo ni izgubil. Na drugi strani pa bi pritrditev stališču tožene stranke hkrati pomenila, da bi bil pomen regulacijskih začasnih odredb v motenjskih sporih dejansko izničen. In to navkljub okoliščini, da je lahko zaradi varstva pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) oziroma nastankom nenadomestljive (težko nadomestljive škode) njihova izdaja tudi v tovrstnih sporih nujno potrebna.
Prvo sodišče je povzelo predlog tožeče stranke za "kaznovanje" (za izvršitev sklepa o denarni kazni), ker toženka s spornimi objavami krši začasno odredbo, pri tem pa ni pojasnilo, ali je bil sklep o začasni odredbi toženki vročen in kdaj ter ali je toženka objavila sporne objave po prejemu sklepa o začasni odredbi. Sklep zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je od njihove ugotovitve odvisno, ali so izpolnjeni pogoji za izvršitev denarne kazni po sklepu o začasni odredbi (primerjaj sklep VSL III Cp 825/2005). Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato na mestu.
obstoj stvarne služnosti - pridobitev služnosti na podlagi priposestvovanja
Sporna pot je edini dostop do nepremičnin tožnice, ki predstavljajo hišo in gospodarsko poslopje, pot je vidna v naravi. Zato so pravilni zaključki, da se je tudi uporabljala, saj drugega dostopa do svoje nepremičnine ni imela.
povrnitev škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja - obseg škode - odškodnina zaradi izgubljenega dobička - normalen tek stvari - pravni standard
Pravni standard "normalnega teka stvari" se pri škodi zaradi izgubljenega zaslužka napolnjuje bodisi s preslikavo stanja pred škodnim dogodkom, ko je oškodovanec prejemal dohodke, v čas po njem, ko jih ne prejema ali so ti zmanjšani, bodisi z ugotovitvami o verjetnih dohodkih iz naslova nove zaposlitve oziroma dela ter zaslužka iz tega naslova, ki ga pred škodnim dogodkom oškodovanec še ni opravljal oziroma pridobival.
Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi, zato je sodišče prve stopnje z odločitvijo na podlagi neupravičene obogatitve prekoračilo tožbeni zahtevek in trditveno podlago tožeče stranke. Kljub temu je odločitev pravilna, saj je tožbeni zahtevek utemeljen na pogodbeni podlag in v Aneksu iz leta 2011, tožena stranka pa jih je, ne da bi vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, tudi plačala. Tožena stranka zato ni dokazala, da jo je tožeča stranka prisilila k sodelovanju oziroma niti ni pojasnila na kakšen način in zakaj naj bi jo prisilila.
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka kršila načelo vestnosti in poštenja, ker ni hotela skleniti nove pogodbe, usklajene s spremenjeno zakonodajo. Do sklenitve nove pogodbe je namreč v letu 2015 prišlo, pri čemer sta stranki očitno toliko časa potrebovali za dosego soglasja. V vmesnem času pa nobena stranka ni jasno izrazila, da z drugo stranko na podlagi takrat sklenjene in veljavne Pogodbe noče več sodelovati oziroma tožena stranka ni dokazala, da je preklicala naročilo ali tožeči stranki izrecno in jasno izrazila voljo za prenehanje izvajanja storitev oziroma prilagoditev (zmanjšanje) njihovega obsega razpoložljivim sredstvom.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00002385
OZ člen 39, 39/1, 39/4, 40, 40/3, 87, 87/1. ZIZ člen 270, 270/2. ZZZDR člen 52. ZN člen 47, 47/1-1.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakoncev - razpolaganje s skupnim premoženjem zakoncev - dogovor o preživljanju - izigravanje upnikov - notarski zapis - ugovor nesorazmernosti - začasna odredba - nična pogodba - nedopustna podlaga - neodplačna pogodba
Tožeča stranka je trdila in izkazala, da je iz celotnega sklopa ravnanj tožnika, storjenih v obdobju pred začetkom stečajnega postopka, razvidno, da so bila obravnavana nakazila eden od načinov, s katerim je skrival svoje premoženje pred svojimi upniki. Tožeča stranka je torej tako utemeljevala, da so bile s predmetnimi nakazili kršene določbe 39. in 40. člena OZ. Pravila obligacijskega prava določajo, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago, če te ni oziroma je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti v zvezi s prvim odstavkom 39. člena OZ). Neodplačna pogodba pa je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ). Tožeča stranka je torej trdila in izkazala, da je bil namen oziroma razlog predmetnih nakazil skrivanje premoženja pred upniki, da je imela navedena obveznost nedopustno podlago oziroma je bila sklenjena z nedopustnim nagibom. Sodišče prve stopnje je zato terjatev tožeče stranke pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ, ki določa, da mora v primeru, če je pogodba nična, vsaka stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan in ima na podlagi pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovitev, da je z nakazilom prišlo do nedopustnega izigravanja tretjih oseb, to je upnikov, torej do kršitve pravil obligacijskega prava, za uspeh s pritožbo ne zadošča pritožbena navedba tožene stranke, da zaradi predmetnih nakazil s strani enega zakonca drugemu zakoncu niso bila kršena pravila, ki urejajo premoženjski režim med zakoncema. Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branila z navedbo, da so bili navedeni zneski porabljeni za plačevanje stroškov gradnje hiše, vendar pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da tega dejstva ni dokazala, česar s pritožbo ne izpodbija. Svoje navedbe, da naj bi šlo za ravnanje v okviru zakonsko dopustnega razpolaganja s skupnim premoženjem, torej tožena stranka ni izkazala. Po presoji pritožbenega sodišča zato ne drži pritožbena navedba, da toženi stranki ni bilo treba dokazati, zakaj je porabila denar, saj je bilo, po tem, ko je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj kondikcijskega zahtevka, na toženi stranki trditveno in dokazno breme za ugovor, da so nakazila predstavljala zakonsko dopustno razpolaganje s skupnim premoženjem.
Kot določa zakon, sodišče na dolžnikov predlog omeji dovoljeno izvršbo tako, da se opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve (drugi odstavek 34. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Tožena stranka takšnega predloga, v katerem bi določno navedla, na katera sredstva oziroma predmete izvršbe naj sodišče omeji dovoljeno izvršbo, ni podala. V svojem predlogu bi namreč morala tožena stranka določno navesti, na katere predmete oziroma sredstva naj bi sodišče omejilo dovoljeno izvršbo, saj bi sodišče le na podlagi konkretnega predloga tožene stranke lahko ugotovilo, če ti zadoščajo za poplačilo terjatve, tožeči stranki pa bi bilo zgolj ob določno podanem predlogu omogočeno, da se o njem izjavi. Trditve same tožeče stranke, podane v dosedanjem postopku v zvezi z vrednostjo prenesenega premoženja za takšno omejitev ne zadoščajo, nenazadnje pa ima po zakonu dolžnik pravico, da izmed več predlaganih sredstev oziroma predmetov zavarovanja, sam izbere tiste, na katere bo zavarovanje omejeno. Prav tako pa tudi ni mogoče spregledati, da je tožena stranka tekom postopka že razpolagala z določenim premoženjem, zaradi česar izdanega sklepa o zavarovanju ni mogoče izvršiti v celoti, kar bi bilo pri obravnavanju predloga za omejitev predmetov oziroma sredstev zavarovanja prav tako treba upoštevati. Takšnega predloga, ki bi bil v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZIZ, torej tožena stranka v dosedanjem postopku ni vložila, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je le pavšalno navrgla ugovor nesorazmernosti
ugovor zoper plačilni nalog - zakonske predpostavke
Zavezanka za plačilo sodne takse ni navajala v ugovoru zoper plačilni nalog razlogov iz prvega odstavka 34.a člena ZST-1, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo njen ugovor.
Uporabe določila petega odstavka 24. člena SZ-1 nikakor ni mogoče širiti tudi na poslovne prostore, nadalje pa stroškov rezervnega sklada tudi ni moč šteti kot obratovalne stroške.
Tožena stranka za plačilo stroškov rezervnega sklada odgovarja neposredno na podlagi kogentnih določb 119. člena SPZ, zato se kot etažna lastnica v razmerju do tožeče stranke ne more razbremeniti te svoje obveznosti s sklicevanjem na Pogodbo o leasingu. Slednja predstavlja le relativno razmerje, ki učinkuje samo med toženo stranko kot leasingodajalcem in leasingojemalcem, ne učinkuje pa v razmerju do tretjih oziroma tožeče stranke, saj ta ni bila stranka navedene pogodbe.
Pri prevzemu dolga je ključno, da ni nobenega dvoma o tem, da se upnik s spremembo dolžnika strinja. Predpogoj strinjanja pa je, da je o spremembi dolžnika obveščen.
Določba tretjega odstavka 108. člena ZPP se nanaša na vse vloge, ki so vezane na rok, tudi tiste, s katerimi se pretrga zastaranje. Opustitev dolžnosti sodišča prve stopnje, da ravna v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP, ne more imeti škodljivih posledic za tožečo stranko. Če bi jo sodišče pozvalo k popravi tožbe, bi se kot dan postavitve zahtevka (kar bi pretrgalo tek zastaralnega roka) štel dan vložitve tožbe. Enako mora veljati tudi za popravo oziroma dopolnitev tožbe, ki jo opravi tožeča stranka na lastno pobudo.
ZPP člen 13, 13/1, 305. ZBan-1 člen 261, 261e, 347, 350, 350a.
prekinitev postopka - dejansko in pravno vprašanje - predhodno vprašanje - primernost kvalificiranega imetnika - imetniki pravic
Pritožnica pravilno opozarja, da je treba upoštevati, da imetnikom kvalificiranih pravic po določilih ZBan-1 ni bilo omogočeno, da bi lahko v svojem imenu sodno izpodbijali odločbo Banke Slovenije o izrednem ukrepu kljub dejstvu, da so bile z omenjeno odločbo (lahko) prizadete tudi njihove pravice. Tožena stranka, ki je bila legitimirana za izpodbijanje nezakonite odločbe o izrednem ukrepu Banke Slovenije, pa tovrstne tožbe ni vložila. Odškodninski postopek proti Banki Slovenije po določbah ZBan-1 je zato edini postopek, v katerem imajo imetniki kvalificiranih pravic možnost za ugotovitev pravilnosti dejanske in pravne podlage za izrek izrednih ukrepov Banke Slovenije. Prav opustitev vložitve tožbe za presojo vprašanja pravilnost in zakonitosti odločb Banke Slovenije s strani tožene stranke po 347. členu ZBan-1 je eden od razlogov, da je tožeča stranka proti toženi stranki vložila predmetno tožbo.
Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da izpodbijana ureditev imetnikom kvalificiranih pravic ni zagotavljala učinkovitega sodnega varstva, saj niso imeli dostopa do informacij in podatkov v zvezi z oceno vrednosti sredstev bank in druge dokumentacije. Ugotovilo je, da je zaradi konteksta strokovno izrazito zahtevnega spora podano procesno neravnotežje. Zaradi njega bi morala Banka Slovenije izkazati, zakaj je bil izrek izrednega ukrepa potreben. Ugotovilo je tudi, da ZPP ne predvideva posebnih postopkov kolektivnega sodnega sodnega varstva, ki bi zagotovili hitrost, ekonomičnost in uniformnost odločanja v sporih med imetniki izbrisanih in konvertiranih pravic ter Banko Slovenije. Vse navedeno, kar velja za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do Banke Slovenije, smiselno velja tudi za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do bank izdajateljic. Ob upoštevanju prej naštetih razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, je zato edino smotrno, ekonomično in ustavno skladno, da so vprašanja, ki zadevajo pravilnost predpostavk za izdajo odločb Banke Slovenije in so skupna vsem odškodninskim postopkom imetnikov kvalificiranih pravic, rešena na enak način za vse odškodninske postopke. Ob upoštevanju povezanosti dejanskih in pravnih vprašanj, ki se bodo reševala v odškodninskih postopkih proti Banki Slovenije in v odškodninskih postopkih proti poslovnim bankam, je treba razmerje med navedenima postopkoma razlagati tako, da predstavlja odločitev o tožbi za povrnitev škode zoper Banko Slovenije v razmerju do postopka, v katerem imetniki kvalificiranih pravic od banke zahtevajo povrnitev škode zaradi opustitve izpodbijanja istih odločb o izrednih ukrepih Banke Slovenije, predhodno vprašanje v postopkih zoper poslovne banke (prvi odstavek 13. člena ZPP).
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - osebna vročitev - nadomestna vročitev - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva - kršitev načela kontradiktornosti postopka - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - sistem afirmativne litiskontestacije - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo
Pritožnik ne trdi, da za vročitev ni pravočasno (in kdaj) izvedel. Navaja le, da mu je mama napačno posredovala namen pošte in da je bil službeno odsoten v tujini. Pritožnikove trditve so preskope, nekonkretizirane in dokazno nepodprte. Zato jih ni mogoče obravnavati kot morebitni predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njem bi moral toženec določno zatrditi, zakaj je prišlo do morebitne zamude in jo opravičiti ter dokazno podpreti.
ZIZ člen 17, 17/1, 55, 55/1, 55/1-1.. ZZZDR člen 105, 129a, 129a/2.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izterjava preživnine - načelo formalne legalitete - vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov - neobstoj izvršilnega naslova - skupno starševstvo - preživninska obveznost staršev
Opredelitev preživnine v obravnavani sodbi nima pomena samostojnega izvršilnega naslova za plačilo preživnine vsakega od staršev otroku, kot neutemeljeno meni upnik. Tako razumevanje bi pripeljalo do absurdne situacije, da bi upnik kot otrok prejel preživnino, ki krije njegove mesečne potrebe dvakrat. Prvič v okviru izvrševanja skupnega starševstva in drugič celotno preživnino še v denarju, kar je nesprejemljivo z vidika namena preživnine.
članstvo v društvu - prenehanje članstva v lovski družini - upravni odbor - protispisnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku članstvo pri toženki nastopilo že 1. 1. 2014 in je zato po 1. 1. 2014 lahko šlo le za prenehanje članstva, kljub drugačni pravni razlagi toženke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00010354
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 186, 186/1. ZKP člen 18, 18/2, 371, 371/, 371/1-8, 371/2, 372, 373.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati - nedovoljen dokaz - odredba o hišni preiskavi - konkretizacija pritožbenih očitkov - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zmotno ugotovljeno dejansko stanje - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Preizkušnja utemeljenosti razlogov za sum pri odreditvi hišne preiskave.
začasna odredba zaradi zavarovanja denarne terjatve - izvedba glavne obravnave - načelo smotrnosti naroka - načelo hitrosti
V postopku obravnavanja predloga za izdajo začasne odredbe sodišče narok izvede le takrat, kar je to smotrno. Pri ocenjevanju smotrnosti naroka mora biti upoštevano načelo hitrosti. V sodni praksi je v postopkih odločanja o začasnih odredbah izvedba naroka prej izjema kot pravilo.
Nepoznavanja slovenskega jezika stranke, ki podpiše pogodbo v slovenščini, ne odvezuje obveznosti, ki jo s to pogodbo prevzame, saj je treba morebitno nepoznavanje prevzetih obveznosti pripisati skrajni neskrbnosti stranke same.