DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00002385
OZ člen 39, 39/1, 39/4, 40, 40/3, 87, 87/1. ZIZ člen 270, 270/2. ZZZDR člen 52. ZN člen 47, 47/1-1.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakoncev - razpolaganje s skupnim premoženjem zakoncev - dogovor o preživljanju - izigravanje upnikov - notarski zapis - ugovor nesorazmernosti - začasna odredba - nična pogodba - nedopustna podlaga - neodplačna pogodba
Tožeča stranka je trdila in izkazala, da je iz celotnega sklopa ravnanj tožnika, storjenih v obdobju pred začetkom stečajnega postopka, razvidno, da so bila obravnavana nakazila eden od načinov, s katerim je skrival svoje premoženje pred svojimi upniki. Tožeča stranka je torej tako utemeljevala, da so bile s predmetnimi nakazili kršene določbe 39. in 40. člena OZ. Pravila obligacijskega prava določajo, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago, če te ni oziroma je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti v zvezi s prvim odstavkom 39. člena OZ). Neodplačna pogodba pa je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ). Tožeča stranka je torej trdila in izkazala, da je bil namen oziroma razlog predmetnih nakazil skrivanje premoženja pred upniki, da je imela navedena obveznost nedopustno podlago oziroma je bila sklenjena z nedopustnim nagibom. Sodišče prve stopnje je zato terjatev tožeče stranke pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ, ki določa, da mora v primeru, če je pogodba nična, vsaka stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan in ima na podlagi pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovitev, da je z nakazilom prišlo do nedopustnega izigravanja tretjih oseb, to je upnikov, torej do kršitve pravil obligacijskega prava, za uspeh s pritožbo ne zadošča pritožbena navedba tožene stranke, da zaradi predmetnih nakazil s strani enega zakonca drugemu zakoncu niso bila kršena pravila, ki urejajo premoženjski režim med zakoncema. Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branila z navedbo, da so bili navedeni zneski porabljeni za plačevanje stroškov gradnje hiše, vendar pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da tega dejstva ni dokazala, česar s pritožbo ne izpodbija. Svoje navedbe, da naj bi šlo za ravnanje v okviru zakonsko dopustnega razpolaganja s skupnim premoženjem, torej tožena stranka ni izkazala. Po presoji pritožbenega sodišča zato ne drži pritožbena navedba, da toženi stranki ni bilo treba dokazati, zakaj je porabila denar, saj je bilo, po tem, ko je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj kondikcijskega zahtevka, na toženi stranki trditveno in dokazno breme za ugovor, da so nakazila predstavljala zakonsko dopustno razpolaganje s skupnim premoženjem.
Kot določa zakon, sodišče na dolžnikov predlog omeji dovoljeno izvršbo tako, da se opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve (drugi odstavek 34. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Tožena stranka takšnega predloga, v katerem bi določno navedla, na katera sredstva oziroma predmete izvršbe naj sodišče omeji dovoljeno izvršbo, ni podala. V svojem predlogu bi namreč morala tožena stranka določno navesti, na katere predmete oziroma sredstva naj bi sodišče omejilo dovoljeno izvršbo, saj bi sodišče le na podlagi konkretnega predloga tožene stranke lahko ugotovilo, če ti zadoščajo za poplačilo terjatve, tožeči stranki pa bi bilo zgolj ob določno podanem predlogu omogočeno, da se o njem izjavi. Trditve same tožeče stranke, podane v dosedanjem postopku v zvezi z vrednostjo prenesenega premoženja za takšno omejitev ne zadoščajo, nenazadnje pa ima po zakonu dolžnik pravico, da izmed več predlaganih sredstev oziroma predmetov zavarovanja, sam izbere tiste, na katere bo zavarovanje omejeno. Prav tako pa tudi ni mogoče spregledati, da je tožena stranka tekom postopka že razpolagala z določenim premoženjem, zaradi česar izdanega sklepa o zavarovanju ni mogoče izvršiti v celoti, kar bi bilo pri obravnavanju predloga za omejitev predmetov oziroma sredstev zavarovanja prav tako treba upoštevati. Takšnega predloga, ki bi bil v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZIZ, torej tožena stranka v dosedanjem postopku ni vložila, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je le pavšalno navrgla ugovor nesorazmernosti
prijava terjatve v stečajnem postopku - vsebina prijave terjatve - stroški postopka - nastanek terjatve za plačilo pravdnih stroškov - stroški, ki so upniku nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti
Terjatev nastane, ko sodišče potrebne pravdne stroške, ki jih je stranka zahtevala in priglasila, odmeri in odloči o njihovi povrnitvi. Če stranki nastanejo določeni pravdni stroški med ali zaradi pravdnega postopka, to še ne pomeni, da obstaja tudi obveznost nasprotne stranke do njihove povrnitve. Zmotno je zato pritožbeno sklicevanje na določilo prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP. Ne gre namreč za terjatev, nastalo do začetka stečajnega postopka, zato tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da pravdno sodišče o pravdnih stroških zaradi začetka postopka osebnega stečaja nad toženo stranko ne bi smelo odločiti.
stranka postopka - smrt stranke - pooblastilo stranke - procesno pooblastilo - dediči pokojne stranke
Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha in se tako pravda nadaljuje s pooblaščencem in je pooblaščenec dedičev stranke, dokler mu dediči pooblastila ne prekličejo. Ker pa se sklep ne more glasiti na dediča, ki še to ni, zato je kot tožeča stranka pravilno naveden zapustnik z imenom in priimkom, z dodatkom "sedaj dediči".
Sodna praksa in teorija je enotna, da ko stranka med postopkom umre, pa ima pooblaščenca, se postopek ne prekine, se nadaljuje in če še dedičev sodišče ne pozna, v glavo zapiše, da so stranka dediči, saj sodba učinkuje proti dedičem.
odločanje o stroških pravdnega postopka - vsaka stranka krije svoje stroške postopka - kriterij uspeha strank - delni uspeh v postopku - stroški izdelave izvedenskega mnenja - stroški za predpravdno izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Takšna odločitev bo načeloma pravilna tedaj, ko bo primerljiv ne le uspeh strank v pravdi, temveč bodo enaki oziroma primerljivi tudi njuni stroški. Utemeljena je pritožbena graja, da je ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin konkretne zadeve bolj ustrezna povrnitev stroškov po kriteriju uspeha.
Pritožba se neutemeljeno zavzema za prisojo stroška izdelave izvedenskega mnenja v celotni višini. Tudi ti stroški so namreč del pravdnih stroškov in zato delijo njihovo usodo, kar pomeni, da je njihovo povračilo odvisno od uspeha strank v pravdi.
obnova postopka - obnovitveni razlog - nova dejstva in dokazi - odstop terjatve - seznanitev z odstopom sporne terjatve - posledice cesije na potek pravde
Toženec neutemeljeno vztraja v pritožbi, da bi novo dejstvo (odstop terjatve), če bi bilo upoštevano pri izdaji odločbe na prvi stopnji, pripeljalo do ugodnejšega položaja zanj, saj bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen.
V konkretni zadevi je odločilno, da je bil toženec z odstopom sporne terjatve seznanjen šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in je šele takrat prišel v položaj, ko je bil dolžan izpolniti obveznost stranskemu intervenientu (do takrat pa tožeči stranki). Odstop terjatve vpliva na dolžnikov pravni položaj šele tedaj, ko ga odstopnik o tem obvesti. Dokler je cesija posel med cedentom in cesionarjem (prevzemnikom terjatve), učinkuje samo v razmerju med njima. Sama sklenitev cesijske pogodbe in sklicevanje na njene posledice glede na zgoraj pojasnjeno ni obnovitveni razlog.
ustanovitev stvarne služnosti - priposestvovanje stvarne služnosti - prava stvarna služnost - lažje izvrševanje lastninske pravice - vezanost na nepremičnino kot celoto - vsebina uporabe sosednje nepremičnine - raba nepremičnine za korist dejavnosti
Postavitev gostinskih miz in stolov na sosednji nepremičnini, ne predstavlja prave stvarne služnosti, ki bi jo bilo mogoče priposestvovati.
oškodovanec kot tožilec - škoda povzročena s kaznivim dejanjem - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - stopnja verjetnosti - subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe
Tožeča stranka je podala vse elemente kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ, med drugim pridobitev premoženjske koristi družbi T., d. o. o. na škodo tožeče stranke.
Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila škoda, katere povrnitev zahteva v tem postopku tožeča stranka, povzročena s kaznivim dejanjem tožene stranke, ter pravilno zaključilo, da je tožeča stranka z verjetnostjo izkazala, da ji je bila vtoževana škoda povzročena s kaznivim dejanjem, glede na to, da je sklep o uvedbi preiskave, ki potrjuje utemeljen sum, da je tožena stranka storila kaznivo dejanje zlorabe položaja, postal pravnomočen.
Ker je bil namen izdane začasne odredbe posestno stanje urediti zgolj začasno (in sicer do pravnomočne odločitve v tej pravdi), tožnik pravnega interesa za tožbo oziroma z njo zahtevano pravno varstvo ni izgubil. Na drugi strani pa bi pritrditev stališču tožene stranke hkrati pomenila, da bi bil pomen regulacijskih začasnih odredb v motenjskih sporih dejansko izničen. In to navkljub okoliščini, da je lahko zaradi varstva pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) oziroma nastankom nenadomestljive (težko nadomestljive škode) njihova izdaja tudi v tovrstnih sporih nujno potrebna.
ugovor zoper plačilni nalog - zakonske predpostavke
Zavezanka za plačilo sodne takse ni navajala v ugovoru zoper plačilni nalog razlogov iz prvega odstavka 34.a člena ZST-1, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo njen ugovor.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00000289
ZKP člen 450b, 450b/1, 450b/2. KZ-1 člen 73, 73/1, 75, 75/1, 75/2, 221, 221/2, 245, 245/6.
kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - kaznivo dejanje pranja denarja - obvezen odvzem predmetov - varnostni ukrep odvzem predmetov - obvezen odvzem premoženjske koristi - protipravna premoženjska korist - sporazum o priznanju krivde - predmet sporazuma o priznanju krivde
Predmet sporazuma o priznanju krivde ne morejo biti varnostni ukrepi, kadar so obvezni, in odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi. Ni pravilno stališče obrambe, da obtožencu ni mogoče odvzeti denarja v znesku, ki predstavlja razliko med v izreku sodbe navedenim zneskom pridobljene premoženjske koristi in zneskom obtožencu zaseženega denarja, ker to v sporazumu o priznanju krivde ni bilo dogovorjeno.
Pravni interes za pritožbo je predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Če ni pravnega interesa za pritožbo, je nedovoljena in zato nedopustna. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oz. izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, pa nima pravnega interesa za pritožbo.
Tožnik za obravnavano pritožbo nima več pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja z vsebinsko odločitvijo v tej zadevi ne more več izboljšati, ker je bil njegov ugovor o materialnopravno zmotnem znižanju odškodnine zaradi invalidnine že upoštevan v pravnomočni sodbi.
Posledica obvestila dolžniku (toženi stranki) o odstopu terjatve zavarovalnici je, da od trenutka, ko je seznanjen o odstopu terjatve, lahko veljavno izpolni svojo obveznost samo novemu upniku (zavarovalnici). Toženčeva obveznost vračila kredita bi prenehala samo v primeru, če bi jo izpolnil. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da terjatev po kreditni pogodbi z dne 29. 5. 2005 za glavnico 4.485,74 EUR s pripadki ni bila plačana in ker je tožeča stranka z obvestilom o zavrnitvi zahtevka za plačilo zavarovalnine z dne 23. 8. 2012 (A20) dokazala, da ima interes za izpolnitev toženčeve obveznosti, ker do zakonite subrugacije v smislu 275. člena OZ, ni prišlo, pritožbena navedba o pomanjkanju aktivne legitimacije, ni utemeljena.
Kadar zunajobravnavni senat izda sklep pred uvedbo ali med preiskavo, zoper tega ni pritožbe (drugi odstavek 399. člena ZKP). Izjeme so določene le v sedmem odstavku 169. člena ZKP, tretjem odstavku 181. člena ZKP, petem odstavku 202. člena ZKP in v drugem odstavku 205. člena ZKP. Zato v primeru, ko zunajobravnavni senat kot prvostopenjski organ odloči o izločitvi dokazov, kar je v pristojnosti preiskovalnega sodnika (tretji odstavek 83. člena ZKP), zoper takšen sklep pritožba ni dovoljena, čeprav je na ta način strankam odvzeta pravica do pritožbe.
ZPP člen 13, 13/1, 305. ZBan-1 člen 261, 261e, 347, 350, 350a.
prekinitev postopka - dejansko in pravno vprašanje - predhodno vprašanje - primernost kvalificiranega imetnika - imetniki pravic
Pritožnica pravilno opozarja, da je treba upoštevati, da imetnikom kvalificiranih pravic po določilih ZBan-1 ni bilo omogočeno, da bi lahko v svojem imenu sodno izpodbijali odločbo Banke Slovenije o izrednem ukrepu kljub dejstvu, da so bile z omenjeno odločbo (lahko) prizadete tudi njihove pravice. Tožena stranka, ki je bila legitimirana za izpodbijanje nezakonite odločbe o izrednem ukrepu Banke Slovenije, pa tovrstne tožbe ni vložila. Odškodninski postopek proti Banki Slovenije po določbah ZBan-1 je zato edini postopek, v katerem imajo imetniki kvalificiranih pravic možnost za ugotovitev pravilnosti dejanske in pravne podlage za izrek izrednih ukrepov Banke Slovenije. Prav opustitev vložitve tožbe za presojo vprašanja pravilnost in zakonitosti odločb Banke Slovenije s strani tožene stranke po 347. členu ZBan-1 je eden od razlogov, da je tožeča stranka proti toženi stranki vložila predmetno tožbo.
Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da izpodbijana ureditev imetnikom kvalificiranih pravic ni zagotavljala učinkovitega sodnega varstva, saj niso imeli dostopa do informacij in podatkov v zvezi z oceno vrednosti sredstev bank in druge dokumentacije. Ugotovilo je, da je zaradi konteksta strokovno izrazito zahtevnega spora podano procesno neravnotežje. Zaradi njega bi morala Banka Slovenije izkazati, zakaj je bil izrek izrednega ukrepa potreben. Ugotovilo je tudi, da ZPP ne predvideva posebnih postopkov kolektivnega sodnega sodnega varstva, ki bi zagotovili hitrost, ekonomičnost in uniformnost odločanja v sporih med imetniki izbrisanih in konvertiranih pravic ter Banko Slovenije. Vse navedeno, kar velja za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do Banke Slovenije, smiselno velja tudi za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do bank izdajateljic. Ob upoštevanju prej naštetih razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, je zato edino smotrno, ekonomično in ustavno skladno, da so vprašanja, ki zadevajo pravilnost predpostavk za izdajo odločb Banke Slovenije in so skupna vsem odškodninskim postopkom imetnikov kvalificiranih pravic, rešena na enak način za vse odškodninske postopke. Ob upoštevanju povezanosti dejanskih in pravnih vprašanj, ki se bodo reševala v odškodninskih postopkih proti Banki Slovenije in v odškodninskih postopkih proti poslovnim bankam, je treba razmerje med navedenima postopkoma razlagati tako, da predstavlja odločitev o tožbi za povrnitev škode zoper Banko Slovenije v razmerju do postopka, v katerem imetniki kvalificiranih pravic od banke zahtevajo povrnitev škode zaradi opustitve izpodbijanja istih odločb o izrednih ukrepih Banke Slovenije, predhodno vprašanje v postopkih zoper poslovne banke (prvi odstavek 13. člena ZPP).
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - osebna vročitev - nadomestna vročitev - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva - kršitev načela kontradiktornosti postopka - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - sistem afirmativne litiskontestacije - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo
Pritožnik ne trdi, da za vročitev ni pravočasno (in kdaj) izvedel. Navaja le, da mu je mama napačno posredovala namen pošte in da je bil službeno odsoten v tujini. Pritožnikove trditve so preskope, nekonkretizirane in dokazno nepodprte. Zato jih ni mogoče obravnavati kot morebitni predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njem bi moral toženec določno zatrditi, zakaj je prišlo do morebitne zamude in jo opravičiti ter dokazno podpreti.
ZPP člen 224, 224/1, 224/4, 339, 339/2, 339/2-8, 372.
kršitev pravice do izjave - nepravilna vročitev - vročilnica kot dokaz - vročilnica kot javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine - opravičena odsotnost - pavšalno zatrjevanje
Za trditev o tem, da je bil na naslovu vročanja daljši čas odsoten, pritožnik ni predložil nobenega dokaza in gre torej za gole dejanske trditve. Z njegovimi dejanskimi navedbami pa domneve o resničnosti vsebine javne listine (prvi odstavek 224. člena ZPP) ni mogoče izpodbiti.
ODŠKODNINSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00000235
SPZ člen 67, 67/3, 99, 99/2, 100. SZ-1 člen 29, 29/2.
večstanovanjska stavba - varstvo solastnine - soglasje solastnika - posel, ki presega redno upravljanje - posel rednega upravljanja - dejanska etažna lastnina - poseg v skupne dele objekta - soglasje etažnega lastnika - povrnitev škode zaradi protipravnega vznemirjanja lastninske pravice
Ni bistveno, ali je bila v konkretni zadevi vzpostavljena t. i. dejanska etažna lastnina in je podstrešje predstavljalo skupno lastnino pravdnih strank, ali pa je šlo za stavbo v solastnini, kar vključuje tudi podstrešje. V obeh primerih bi namreč prvi toženec pred posegom moral pridobiti tožnikovo soglasje, in sicer v primeru etažne lastnine na podlagi drugega odstavka 29. člena SZ-1, v primeru solastnine pa zato, ker gre za posel, ki presega redno upravljanje nepremičnine.
ZPP člen 133, 133/1, 139, 139/3, 339, 339/2, 339/2-8.
napaka pri vročanju - vročilnica - izpodbijanje vročilnice - vročanje podjetniku posamezniku - pravica do izjave
Pisanje toženi stranki ni bilo vročeno skladno s 133. členom ZPP. Zato s pritožbo utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji zaradi nepravilne vročitve oziroma opustitve vročitve vloge, s katero je tožeča stranka dopolnila tožbo, ni bila dana možnost, da se o navedbah tožeče stranke iz te vloge izjavi, s tem pa ji je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem.
odmera pravične denarne odškodnine za smrt ožjega družinskega člana - duševne posledice zaradi smrti matere oziroma moža
Če nekdo umre, lahko sodišče njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) prisodi pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.
Prvo sodišče je povzelo predlog tožeče stranke za "kaznovanje" (za izvršitev sklepa o denarni kazni), ker toženka s spornimi objavami krši začasno odredbo, pri tem pa ni pojasnilo, ali je bil sklep o začasni odredbi toženki vročen in kdaj ter ali je toženka objavila sporne objave po prejemu sklepa o začasni odredbi. Sklep zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je od njihove ugotovitve odvisno, ali so izpolnjeni pogoji za izvršitev denarne kazni po sklepu o začasni odredbi (primerjaj sklep VSL III Cp 825/2005). Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato na mestu.