pridobitev subvencije k plačilu tržne najemnine - najemno stanovanje
V primerih kot je ta, kjer je tožnik najemnik sobe, ki meri 45 kvadratnih metrov in skupnih prostorov kuhinje in kopalnice (par ljudi ima v souporabi skupno približno 50 kvadratnih metrov) je možno tudi ob definiciji stanovanja v funkcionalnem smislu, kakor ga določa drugi odstavek 4. člena ZS-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZS-1 v povezavi z 28. členom ZUPJS šteti, da gre za prostore, katerih najemniki so upravičeni do subvencionirane najemnine ob pogoju, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji za priznanje subvencije najemnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti
Predmet obravnavanega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je osnovno težavo oziroma vzrok za tožnikovo nedoseganje delovnih rezultatov štelo dejstvo, da tožnik ni znal uporabljati računalniškega programa, pri čemer ni raziskalo, zakaj tožnik tega programa ni znal uporabljati. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik imel možnost za izobraževanje, neutemeljen oziroma vsaj preuranjen. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na napačno oziroma vsaj preuranjeno dokazno oceno o tem, ali je tožnik dosegal pričakovane delovne rezultate. Zato je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1, 305, 305/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - goljufija - policist - goljufiv namen
Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da kaznivo dejanje goljufije izrecno predvideva položaj, ko storilec oškodovanca zavestno pusti v zmoti glede določenega dejstva, kar pomeni, da je bil v zmoti še pred škodljivim poslom, ki je pomemben z vidika oškodovanca, da privoli v zanj škodljivi pravni posel. O goljufivem namenu kot znaku kaznivega dejanja je mogoče govoriti v primeru, ko bi storilec že ob sklenitvi pravnega posla (izposoja denarja) imel namen, da izposojenega denarja ne bo vrnil. Ta znak kaznivega dejanja mora sodišče presojati z vidika vseh okoliščin tega primera. V novem sojenju sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča RS, zaradi česar je utemeljena pritožbena navedba o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.
ZPP člen 105, 108, 108/5, 180, 180/1.. ZDSS-1 člen 73.
zavrženje vloge - sestavine tožbe - tožba
Iz vročilnice izhaja, da je pritožnik sklep o popravi in dopolnitvi vloge prejel 27. 12. 2016. Do izteka roka niti kadarkoli pozneje vloge ni vrnil popravljene in dopolnjene tako, da bi bila sposobna za vsebinsko obravnavanje pred sodiščem. Na temelju 5. odst. 108. člena ZPP je zato sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom vlogo zakonito zavrglo, saj ni pogojev za meritorno sojenje v zadevi.
zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - uveljavitev terjatve v tujini - tuja pravna oseba - uveljavljanje terjatve v državi članici EU - pravna oseba s sedežem v EU - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - razpolaganje s premoženjem - oglaševanje z namenom prodaje
Sprememba oblike premoženja sama po sebi še ne izkazuje nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ, posebej še, ker oglaševanje z namenom prodaje nepremičnin sodi v okvir dejavnosti tožene stranke. Zaradi tega ne gre za onemogočanje ali oteževanje bodoče izvršbe, saj pomeni razpolaganje tožene stranke z nepremičninami vzdrževanje tiste aktivnosti, ki je nujna za tekoče poslovanje.
pogodbena kazen - razlog za zamudo z izpolnitvijo - gradbena pogodba - inšpekcijska odločba
Da vsa dela po pogodbi niso bila dokončana med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno. Tako ni bilo sporno, da so ostala nedokončana dela zasutja jaškov meteorne in fekalne kanalizacije, prav tako ni bilo sporno, da do primopredaje teh del ni prišlo in tudi ni moglo priti. Toda, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, razlog za nedokončanje teh del ni bil na strani tožene stranke, saj je do nedokončanja teh del, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prišlo iz vzroka za katerega tožena stranka ne odgovarja in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka do pogodbene kazni zaradi zamude teh del niti zaradi nedokončanja teh del ni upravičena.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - sodna razveza - denarno povračilo
Odpoved pogodbe o zaposlitvi je predvidena kot skrajno sredstvo za sankcioniranje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, izredna odpoved pa kot najstrožja, zato je treba okoliščine in interese strank, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, posebej skrbno pretehtati. V tem primeru ne zadošča zgolj preizkus okoliščin, ki so navedene v odpovedi, ampak mora sodišče ob dejanskem stanju, ki je drugačno od tistega, ki ga je ugotovil delodajalec, preizkusiti tudi pravilnost uporabe materialnega prava, kar pomeni, da mora presoditi, ali je izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga.
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi očitane hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki bi jo naj tožnik storil s tem, da je v delovnem času spornega dne, pri postavljenem razporedu dela na tabli razporedov, v oddelku montaža, pristopil do sodelavcev in se nasilno vedel do sodelavca tako, da je nanj kričal, mu grozil in ga poskušal fizično napasti, pri čemer je brcal v plansko tablo, kar je delovalo zastrašujoče za vse prisotne sodelavce. Sodišče prve stopnje je z vidika obstoja odpovednega razloga in okoliščin in interesov iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo, da bistvene okoliščine, s katerimi je tožena stranka utemeljevala izredno odpoved, v sodnem postopku niso bile ugotovljene, zato tožnikova kršitev ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 109. člena ZDR-1).
ZDR-1 člen 34, 35, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.. ZVZD-1 člen 37.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - alkoholiziranost na delovnem mestu
Tožnik je bil spornega dne, ko je bil pri njem opravljen preizkus alkoholiziranosti, na delovnem mestu vinjen, ker je imel v izdihanem zraku 0,40 mg/l alkohola. S tem je kršil določbe 34., 35. in 37. ZDR-1, saj ni upošteval zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ni spoštoval in izvajal predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu, dela ni opravljal tako pazljivo, da bi zavaroval svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, vzdržal pa se tudi ni ravnanja, ki glede na naravo dela, ki ga je opravljal pri toženi stranki (odrsko scenski delavec), materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovale toženi stranki. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podan odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje se do navedb ter predloženih dokazov zaradi procesnega zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe ni opredelilo. Ni uporabilo določbe 267. člena ZIZ-a, po kateri je začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in celo po končanem postopku, vse dokler ni opravljena izvršba. Ta določba zagotavlja, da je mogoče tekom sodnega postopka v neki zadevi predlagati celo več začasnih odredb, o katerih je potrebno odločati po vsebini. Sodišče prve stopnje bi se bilo tudi v obravnavanem primeru dolžno opredeliti do relevantnih navedb tožnika in predloženih dokazil. Torej do tistih, ki se nanašajo na verjetno izkazanost terjatve za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih, do zatrjevane nevarnosti nenadomestljive škode, ki bi nastala pri preživljanju tožnika in njegove družine zaradi ustavitve izplačevanja nadomestila za čas brezposelnosti kot posledica izbrisa iz evidence brezposelnih in drugih.
neizplačana plača - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - argumenti za zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave
Tožnik sodišču prve stopnje v pritožbi utemeljeno očita, da ni navedlo razlogov za zavrnitev njegovih dokaznih predlogov za zaslišanje prič A.A. in B.B.. V skladu z določbami ZPP morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov razvidni bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe, sodišče pa mora za zavrnitev dokaznega predloga navesti jasne vsebinske razloge, saj le na ta način stranki, katere dokazni predlog je zavrnjen, omogoči, da se seznani z razlogi, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jim v morebitni pritožbi nasprotuje. Tožnik je v dokaz tožbenih navedb med drugim predlagal zaslišanje sodelavca B.B. in žene A.A., sodišče prve stopnje pa glede teh dokaznih predlogov na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni sprejelo sklepa o zavrnitvi dokaznih predlogov, pa tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo. Tožnikov pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato utemeljen.
Pritožbi utemeljeno opozarjata, da iz do sedaj izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožena stranka tožniku v gotovini že izplačala celoten vtoževani znesek iz naslova premalo izplačanih plač. Tožena stranka je navedbe, da je poravnala vse svoje pogodbene in z ustnim dogovorom prevzete obveznosti do tožnika, dokazovala z blagajniškimi prejemki, vendar sta oba postavljena sodna izvedenca za forenzično preiskovanje pisav z veliko stopnjo verjetnosti ugotovila, da podpisi na blagajniških prejemkih niso tožnikovi.
varstveni dodatek - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - napačno vročanje
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila dokončna odločba tožene stranke z dne 27. 10. 2016 tožniku odpremljena 7. 11. 2016. Glede na datum odpreme, ob upoštevanju določbe 37. a člena ZUPJS, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila izpodbijana dokončna odločba tožniku vročena 28. 11. 2016, to je 21. dan od dneva odpreme. 30-dnevni zakonski rok za vložitev tožbe je tako potekal v četrtek 28. 12. 2016. Tožba, vložena dne 4. 1. 2017 zoper citirano dokončno odločbo z dne 27. 10. 2016 je bila tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vložena po preteku 30-dnevnega roka in torej prepozno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo zavrglo.
neposlovna odškodninska odgovornost naročnika del podizvajalcu - actio directa podizvajalca
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da za plačilo terjatev tožeče stranke niso bili izpolnjeni pogoji po 631. členu OZ za odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke ni relevantna. Bistveno za odločitev o odškodninski odgovornosti kot jo uveljavlja tožeča stranka je dejstvo, ki med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka na podlagi sklenjenih pogodb D. z glavnim izvajalcem razpolagala z bančnimi garancijami, ki jih je na podlagi pravil javnega naročanja in pogojev javnega razpisa moral za zavarovanje svojih obveznosti iz naslova plačila podizvajalcem, torej tudi tožeči stranki, izročiti glavni izvajalec (v tem primeru S.) tudi za kritje potrjenih obveznosti glavnega izvajalca do podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb, ki jih glavni izvajalec iz kakršnegakoli razloga ne bi poravnal ob zapadlosti. Namen teh je bil torej poplačilo podizvajalcem in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so bančne garancije za podizvajalce predstavljale zagotovilo za plačilo njihovih terjatev ter upravičeno pričakovanje, da bodo poplačani, če ne s strani glavnega izvajalca pa s strani naročnika, če ne po določbi 631. člena OZ pa z unovčitvijo bančne garancije.
V obravnavani zadevi po pravilnem stališču sodišča prve stopnje glede na datum začetka zavarovanja - 21. 7. 2014 od 14:00h (ko je začela teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalno vsoto), glede na dogovorjeno obročno plačilo premije in glede na zapadlost prvega obroka premije (29. 7. 2014), ni dvoma, da tožnici premije ni bilo treba plačati ob sklenitvi pogodbe. Glede posledic neplačane premije je tako treba uporabiti drugi in tretji (in ne prvi) odstavek 937. člena OZ1 (tako tudi VS RS v odločbi II Ips 298/2009 z dne 3. 12. 2012, ki z dejanskega vidika obravnava zelo podobno situacijo).
Če je dogovorjeno, da je treba premijo plačati po sklenitvi pogodbe, začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalnino ali odškodnino, na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja.
Obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino pa preneha v primeru, če zavarovalec ne plača do zapadlosti zavarovalne premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe, in tega tudi ne stori kdo drug, ki je za to zainteresiran, po tridesetih dneh od dneva, ko je bilo zavarovalcu vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, pri čemer pa ta rok ne more izteči prej, preden ne poteče trideset dni od zapadlosti.
ZLS člen 49, 49/1, 49/2, 50.. ZJU člen 30.. ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1.
kolektivni delovni spor - akt o sistemizaciji delovnih mest - sestava sodišča - sodnik posameznik - bistvena kršitev določb postopka - senat
Predlagatelj v pritožbi navaja, da se na podlagi izpodbijanega akta o sistemizaciji delovnih mest premešča 18 javnih uslužbencev, ter da se določena delovna mesta ukinjajo, določena pa na novo sistemizirajo. Vse navedeno na vsebino Odloka ne vpliva. Ukinjanje ter sistemiziranje delovnih mest je v celoti v pristojnosti župana, kot to določa 20. čl. Odloka in 50. čl. ZLS. Tudi vsa premeščanja javnih uslužbencev so skladno s 33. čl. ZJU v pristojnosti predstojnika, torej župana.
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je bilo nepravilno sestavljeno. ZDSS-1 v 1. odst. 14. čl. določa, da v delovnih (individualnih in kolektivnih) in socialnih sporih odloča sodišče prve stopnje v senatu, razen če ta zakon določa, da odloča sodnik posameznik. Kdaj odloča sodnik posameznik je določeno v 2. in 3. odst. 14. čl. ZDSS-1, pri tem pa zakon omenja le nekatere individualne delovne spore in nekatere socialne spore. V kolektivnih delovnih sporih sodišče prve stopnje vedno odloča v senatu. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe pa je prvostopno sodišče v tem sporu odločilo po sodnici posameznici, zaradi česar je podana navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi če se stranki odpovesta glavni obravnavi, mora prvostopno sodišče odločati na seji senata.
Odločba o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej. To izhaja iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-392/98. Kot ugotavlja Ustavno sodišče RS je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Tudi veljavni ZPIZ-2 omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe v 183. členu. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS tudi uporabilo določbo 183. člena ZPIZ-2. V vsebino navedene določbe je poseglo le toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, saj je v drugem odstavku 183. členu ZPIZ-2 določen rok 10-ih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta in da torej v tem roku po tej določbi lahko uveljavlja razveljavitev ali spremembo odločbe. Ravno ta poseg v zvezi z 10-letnim rokom velja za tožnico in predstavlja zanjo pozitivni odstop od siceršnje možnosti uveljavljanja razveljavitve odločbe po 183. členu ZPIZ-2 glede na to, da gre za odločbo z dne 12. 10. 2000. Sicer pa se je Ustavno sodišče RS v celoti sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2, ki učinke izdane odločbe veže bodisi na dano zahtevo ali datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti.
Iz listin v spisu izhaja, da tožena stranka zahtevka tožeče stranke za izplačilo spornega zneska ni izpolnila, zato določbe 1. odstavka 158. člena ZPP ni mogoče uporabiti. V 1. odstavku 158. člena ZPP je določeno, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00006749
SPZ člen 180, 185, 185/2. OZ člen 366, 366/2. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 56, 56/3, 78, 78/1.
V konkretnem primeru je (navadna) škoda tožeči stranki nastala s tem, da njena zavarovana kreditna terjatev zaradi omenjenega protipravnega ravnanja tožene stranke ni bila poplačana (oziroma ni bila v celoti poplačana), pri čemer bi tožena stranka morala računati na možnost (glede na povprečno predvidljivo raven), da družba R.Č. d.o.o. tožeči stranki kredita iz naslova prejetih nepovratnih javnih sredstev ne bo poravnala. Gre za tipične rizike, za katere se domneva, da so bili toženi stranki znani oziroma bi vsaj morali biti znani. Zastavni dolžnik namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more sam odločati, ali bo s prejetimi sredstvi poplačal svojega upnika ali ne, saj bi se s tem popolnoma zaobšlo kogentno pravilo iz 180. člena SPZ. Če je terjatev zastavljena, lahko dolžnik terjatve veljavno izpolni samo zastavnemu upniku, sicer zavarovanje za upnika ne bi imelo nobenega smisla, ker bi premoženjska vrednost zavarovanja prešla v roke dolžniku zavarovane terjatve.
trditve in dokazi - dokazovanje z izvedencem - strokovno vprašanje – izvedensko mnenje
Samo če bi dokazni postopek pokazal, da sta se stranki dogovorili, da tožeča stranka prevzame vse zaloge tožene stranke, ki jih je ta imela ob vzpostavitvi poslovnega razmerja s tožečo stranko, pa bi bila vrednost sporna, bi bilo potrebno zaradi ugotovitve dejanske vrednosti izvesti dokaz z izvedencem, ki bi odgovoril na strokovno vprašanje glede vrednosti zalog1. Enako bi veljalo tudi, če bi bil dogovor glede prevzema dela zalog, pa bi bila njihova vrednost sporna.
Sodišče s strokovnim znanjem glede vrednosti zalog ne razpolaga in glede te okoliščine, bi moralo dopustiti in izvesti dokaz z izvedencem, toda v konkretnem primeru to ni bilo potrebno kot zmotno trdi pritožba, saj je vrednost zaloge bila znana in nesporna med pravdnima strankama.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00002328
- člen 6, 7.. ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - krivdna odgovornost - bistvena kršitev določb postopka
Tožnik se je poškodoval na delu, ko je opravljal razrez pločevine na stroju. Moral je razrezati pločevino 200 mm x 200 mm po diagonali. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da priča, ki je bil zadolžen za varstvo pri delu, s samimi delom na predmetnem stroju nima izkušenj, bi moralo sodišče prve stopnje imenovati izvedenca za varstvo pri delu, katerega je predlagal tožnik v pripravljalni vlogi in upoštevati določila Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme.
Tožnici ni uspelo dokazati, da je vzrok telesne okvare poklicna bolezen. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi poklicne bolezni ni utemeljen.