ZGD člen 394, 394/1, 394/2, 394, 394/1, 394/2. ZFPPod člen 27, 27/4, 27, 27/4. ZOPOKD člen 6, 6/4, 6, 6/4.
izvršba za izterjavo denarne terjatve - prenehanje družbe - Odgovornost družbenikov za obveznosti družbe - kazen
Namen izvršbe zaradi izterjave kazni ni plačilo obveznosti, temveč izvršitev kazenske sankcije. Če je pravna oseba, ki ji je bila kazen izrečena, prenehala, namena kaznovanja ni mogoče doseči z izvršbo proti njenim družbenikom. Pod kakšnimi pogoji je mogoče izvršiti kazensko sankcijo, če je pravna oseba prenehala obstajati po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ureja Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazenske sankcije.
Varnostni ukrep odvzema predmetov je dovoljeno izreči le tedaj, kadar sodišče prve stopnje oceni, da bi se s takšnim izrekom odpravila nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Kakor ni dvoma, da za nekatere predmete že zakon narekuje obvezen odvzem (za tiste, ki so izključno namenjene za izvrševanje kaznivih dejanj), pa je v primeru drugih predmetov, ki niso tako tesno povezani s kaznivim dejanjem, potrebno upoštevati, kakšna je njihova primarna funkcija, ali je izkazana dovolj visoka stopnja verjetnosti ponavljanja kaznivih dejanj, kako močan poseg v premoženje obdolženca pomeni takšen odvzem in, ali je podana sorazmernost med izrečenim ukrepom in težo storjenega kaznivega dejanja.
Višina osnovne plače, dodatkov in ostalih nadomestil je ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi. Do vseh navedenih dajatev je delavec upravičen najmanj v višini iz tarifnega dela kolektivne pogodbe, ki zagotavlja minimum pravic delavcev. V kolikor se delodajalec s pogodbo o zaposlitvi dogovori z delavcem za višjo plačo, to je za več pravic, kot jih določa kolektivna pogodba ali splošni akt podjetja, jih je delavcu dolžan v celoti zagotoviti. Tožena stranka bi se lahko že na začetku v pogodbi dogovorila s tožnikom za nižjo plačo do višine izhodiščne plače po SKPG ali po KP dejavnosti.
Medtem ko je uporaba prava, pa tudi pravil stroke, stvar sodišča, so za navajanje dejstev odgovorne stranke. Takšna prepletenost razpravnega in preiskovalnega načela velja tudi v obravnavani zadevi, in sicer ne glede na to, da je sodišče dejansko stanje v zvezi z vrednostjo spornega stanovanja ugotavljala s pomočjo izvedenca (243. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Četudi je namreč za izvedensko delo potrebna uporaba pravil stroke, gre v takem primeru še vedno za raziskovanje pravnorelevantnih dejstev, ne pa uporabo prava. To pomeni, da bi morala tožeča stranka sama opozoriti na zasedenost stanovanja v času uveljavitve Zakona o denacionalizaciji. Če je tako, je sodišče prve stopnje kot dejansko podlago svoje odločbe pravilno sprejelo samo dejstva, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, ne pa tudi tistih dejanskih okoliščin, ki jih pravdni stranki nista navajali. Takšnega zaključka ne more spremeniti sklicevanje tožeče stranke v pritožbi na to, da predstavlja zasedenost spornega stanovanja splošno znano dejstvo. Splošno znana so tista dejstva, ki so na določenem območju znana večjemu številu oziroma nedoločenemu krogu ljudi. Dejstvo zasedenosti spornega stanovanja takšne lastnosti gotovo nima. Celo v primeru, če bi bila notornost podana, pa bi obveljalo, da tožeča stranka takega dejstva ni zatrjevala. Splošno znanih dejstev namreč ni treba dokazovati (1. odst. 214. čl. ZPP), kar v skladu z argumentacijo nasprotnega razlogovanja pomeni, da jih je vendarle treba navesti.
Ker so stroški, ki jih država vtožuje proti tožencu (osumljencu) na podlagi Zakona o prekrških in 120. čl. ZBCP nastali v ustreznem upravnem postopku, ne gre za civilnopravni spor. V civilnem sporu mora iti za prirejena subjekta, ki nista v položaju nadrejenosti in za razmerje na podlagi civilnega prava.
primernost - pridobitev stanovanjske pravice - odkup stanovanja
Zakonski okvir, v katerega je treba umestiti sporni življenski primer, predstavljajo določbe o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš. Izhodišče za odkup stanovanja vsebuje 117. čl. SZ. Na podlagi določila, da ima upravičeni kupec pravico do odkupa stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico, je mogoče zaključiti, da pravica do odkupa stanovanja ni bila odvisna od stanovanjskih potreb imetnika stanovanjske pravice njegovih družinskih članov. Le ta je imel pravico do odkupa stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico, pa če je bilo to primerno (5. čl. SZ) ali ne. Nasprotno pa je zakonodajalec želel upravičencem zagotoviti ustrezne stanovanjske razmere pri nakupu nadomestnih stanovanj v primerih iz 129. čl. SZ. Primernost se presoja po 5. čl. SZ. Ker je SZ predpisal dolžnost prodaje stanovanj za nizko ceno in pod ugodnimi pogoji, pa zavezancem tudi v primeru dolžnosti, da upravičencem omogočijo nakup nadomestnega stanovanja, v načelu ni mogoče naložiti večjega bremena, kot ga je predpisal zakonodajalec. Vsako stanovanje, ki ga zaseda imetnik stanovanjske pravice, ima določeno vrednost in samo v njenem okviru je mogoče poseči v premoženjsko pravico zavezanca. Opisani pozitivnopravni okvir, glede obveznosti zavezanca, da upravičencu omogoči nakup drugega primernega stanovanja, ni prisilnega značaja. Ni ovire, da se stranke pogodbeno ne bi mogle dogovoriti za režim, ki je za imetnika stanovanjske pravice še ugodnejši od tistega v 129. čl. SZ.
dolžnost izpolnitve obveznosti - dokazno breme - odpoved najemne pogodbe - rok - odpovedni rok
Tožena stranka, ki se sklicuje na dejstvo izgube lastninske pravice tožeče stranke na spornem poslovnem prostoru zaradi vrnitve le-tega denacionalizacijski upravičenki, bi to dejstvo morala tudi dokazati. Če namreč tožeča stranka trdi, da odločba o vrnitvi poslovnega prostora denacionalizacijskii upravičenki ni bila izdana, take neobstoječe odločbe ne more predložiti. Obstoj odločbe, na katero se tožena stranka sklicuje, bi torej morala dokazati tožena stranka sama. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu (1. odst. 7. člena in 212. člen ZPP). Po 26. členu v zvezi s 1. odst. 24. člena ZPSPP se pogodba o najemu poslovnih prostorov, sklenjena za nedoločen čas, odpoveduje sodno. Najemodajalec mora skladno z 2. odst. 26. člena v odpovedi navesti, do katerega dne se mora najemnik izseliti iz poslovnega prostora in ga izročiti najemodajalcu. Upoštevaje predpisani minimalni enoletni odpovedni rok (primerjaj 2. odst. 24. člena ZPSPP), najemodajalec zahtevi iz 2. odst. 26. člena ZPSPP lahko zadosti le, če pri tem upošteva datum, ko je pri sodišču vložil odpoved najemne pogodbe, sicer bi bil tek enoletnega odpovednega roka odvisen od negotove okoliščine, kdaj bo sodišče odpoved najemne pogodbe uspelo vročiti najemniku - toženi stranki. Tožeča stranka tako ne bi mogla določno opredeliti datuma izpraznitve in izročitve poslovnega prostora in s tem njenega tožbenega zahtevka. Ob povedanem je zato nesprejemljivo pritožbeno stališče, da teče enoletni odpovedni rok šele od toženčinega prejema zahteve oziroma odpovedi najemne pogodbe.
ZIZ člen 15, 17, 17/2, 17/2-2, 18, 18/2. ZPP člen 18, 18/1, 18/2. ZUP člen 288, 288/2, 324. ZUP (1986) člen 276, 276/2.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - denarna terjatev - izvršljiva upravna odločba - sodna pristojnost
Upnik je izvršilni predlog za izterjavo denarne terjatve, ugotovljene z izvršljivo upravno odločbo, podal še v času veljavnosti starega ZUP, zato je za konkretno izvršbo s prenosom dolžnikove denarne terjatve in subsidiarno s prodajo dolžnikovih premičnin, pristojno sodišče.
ZGD člen 394, 394/1, 394, 394/1. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1, 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1. ZFPPod člen 27, 27/4, 27, 27/4.
izbris pravne osebe iz registra - prekinitev postopka - nadaljevanje postopka
Prenehanje obstoja (izbris) pravne osebe je razlog za prekinitev (začasni zastoj) postopka. Prekinitev nastopi po sili zakona neodvisno od volje strank, procesnopravno razmerje pa s tem ne preneha. Postopek se nadaljuje, ko ga prevzame pravni naslednik izbrisane pravne osebe ali ko ga sodišče na predlog nasprotne stranke povabi, naj to stori.
Izvršilni naslov v tej izvršbi predstavlja sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - upniku, izdan na podlagi 192. čl. ZIZ. V njem je odločeno, da se nepremičnina izroči upniku. O kakršnikoli pravici dolžnika ni odločeno. Po določilu 210. čl. ZIZ ima namreč dolžnik, ki kot lastnik stanuje v prodani družinski stanovanjski hiši, pravico (razen v primerih iz 4. odst.) stanovati v tej hiši kot najemnik še tri leta od dneva prodaje dalje, vendar pa mora tak predlog dolžnik podati najkasneje do dražbenega naroka, o njem pa odloči sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu tako, da določi kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz družinske stanovanjske hiše, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Dolžnik torej neutemeljeno trdi, da ima po ZIZ možnost ostati v stanovanju.
Če so v 2. odstavku 23. člena ZIZ taksativno naštete verodostojne listine, kar pomeni, da navedenega pojma ni mogoče širiti, pa pri tolmačenju pojma fakture, ki je ekonomski pojem, takšne omejitve ni. Računa, na podlagi katerih je upnica predlagala izvršbo, sta izstavljena na podlagi obračunov, v katerih dolžnik sam izkazuje višino svoje obveznosti in upnika svoje obveznosti s tem, da je upnica v računih obračunala še davek na dodano vrednost. Ker je z računoma, izstavljenima na podlagi dolžnikovih obračunov v celoti izkazana tudi zvezanost s pogodbo o prenosu materialnih avtorskih pravic, sklenjeno med strankama tega postopka, ni pravnorelevantnega razloga, ki bi navedenima listinama jemal pomen fakture oziroma verodostojne listine v smislu 2. odstavka 23. člena ZIZ.
ZOR člen 200, 200/1, 200/2, 203, 200, 200/1, 200/2, 203.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - negmotna škoda - odmera odškodnine
za nepremoženjsko škodo v zvezi s telesnimi poškodbami: 600.000,00 SIT;za strah 100.000,00 SIT; za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: 1.200.000,00 SIT.
Po določbi 1. odst. 67. člena ZIZ mora upnik na zahtevo dolžnika vrniti (le) tisto, kar je z izvršbo dobil. Dolžnik z nasprotno izvršbo tako od upnika ne more zahtevati tudi plačila zakonitih zamudnih obresti za čas od dneva, ko so bila v izvršbi odtegnjena sredstva na upnikovem računu. Materialno pravna določba 1. odst. 76. člena ZIZ obseg zahtevka izrecno omejuje na tisto, kar je upnik z izvršbo dobil.
lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - superficies solo cedit - priposestvovanje - dobrovernost
Ne glede na (dano ali ne) dovoljenje za gradnjo je po pravnem pravilu bivšega ODZ veljalo tim. načelo "superficies solo cedit" - načelo, po katerem je lastnik zemljišča tudi lastnik zgradbe, ki na zemljišču stoji.
Predpostavka dobrovernosti posesti, ki lahko pripelje do pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je izpolnjena, če je posestnik ves čas trajanja posesti prepričan, da je stvar, ki jo ima v posesti, njegova oziroma, če ne ve ali ni mogel vedeti, da ni njegova. Dobrovernost posesti se domneva vse do trenutka, dokler se ne dokaže nasprotno.
ZIZ člen 38, 38/6, 65, 38, 38/6, 65. ZPP člen 154, 154/1, 154, 154/1.
sklep o izvršbi - ugovor tretjega - povrnitev izvršilnih stroškov - uspeh
Kadar tretji z ugovorom uspe, mu je upnik dolžan povrniti njegove stroške, četudi ni izpolnjen pogoj iz 38/6 člena ZIZ. Takšno rešitev namreč v tem primeru nalaga pravilo 154. člena ZPP.
Ne glede na to, ali upnik že v samem predlogu za izvršbo predlaga več sredstev in predmetov izvršbe (začetna kumulacija) ali to stori naknadno (naknadna kumulacija), pride do atrakcije krajevne pristojnosti izvršilnega sodišča glede na prvo navedeno sredstvo izvršbe za odločitev o predlogu za izvršbo.
Sodišče prve stopnje je na naroku za tretjo javno dražbo dopustilo skrčitev predmeta izvršbe na solastninski delež do 1/10 vl. št. X k.o. Y. S tem, ko je sledilo dispozitivnemu procesnemu dejanju upnice, so se spremenili tudi pogoji za prodajo na javni dražbi. V prvi vrsti velja, da vrednost nepremičnine, ki je predmet prodaje, ni več enaka tisti pred skrčitvijo predmeta izvršbe (23.624.813,90 SIT), ampak znaša le 1/10 ugotovljene vrednosti celotne nepremičnine, to je 4.724.962,79 SIT. Sorazmerno z znižanjem vrednosti nepremičnine, ki je predmet prodaje, se je znižala tudi višina varščine.
ZOR člen 100, 101, 315, 315/1, 315/2, 100, 101, 315, 315/1, 315/2.
leasing - izpolnitev obveznosti
Iz neprerekanih tožbenih trditev izhaja, da sta se pravdni stranki (tožeča stranka kot leasingodajalec in prvotožena stranka kot leasingojemalec dogovorili tudi za odkupni obrok, kar pomeni, da sta stranki že v pogodbi dogovorili odkup v leasing danega avtomobila po preteku dogovorjenega roka uporabe avtomobila. To pomeni, da je s pretekom dogovorjenega roka zapadla ne le toženkina obveznost odkupa vozila, pač pa tudi tožničina obveznost izročitve vozila v last toženi stranki. Gre za obveznost sočasne izpolnitve obeh pogodbenih strank po preteku s pogodbo dogovorjenega roka, zato ni mogoč zaključek, da je bil rok dogovorjen izključno v interesu dolžnika. Da bi tožena stranka kot leasingojemalec lahko predčasno veljavno izpolnila svojo pogodbeno obveznost, bi morala pridobiti soglasje tožeče stranke kot leasingodajalca.