Ustrezno terapijo je mogoče zagotoviti le znotraj varovanega oddelka, saj milejše oblike pomoči zaradi narave bolezni ne omogočajo sodelovanja osebe in držanja predpisanih navodil.
Pritožba obstoju pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr konkretizirano niti ne ugovarja. Poudarja le, da odklanja vsiljeno zdravljenje, ne želi jemati zdravil in je v bolnišnici proti svoji volji. To pa niso razlogi, ki bi vzbujali dvom v pravilnost odločitve sodišča o zadržanju v oddelku pod posebnim nadzorom.
Zgolj na podlagi sklepa kazenskega sodišča (še) ni mogoče ugotoviti obstoja utemeljenega razloga za potrebo po skrbništvu. Postavitev pod skrbništvo pomeni hud poseg v pravice osebe, zato mora biti odločitev o začetku postopka skrbno pretehtana in ustrezno obrazložena, ne pa oprta le na sklicevanje o izreku varnostnega ukrepa. Šele ko sodišče pridobi zadosti informacij in okoliščine poveže v utemeljen razlog, izda sklep o začetku postopka. V obrazložitvi mora pojasniti, na kaj opira svojo oceno.
Sodišče prve stopnje pa vidi izpolnjenost pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr primarno v tem, da zadržana oseba huje ogroža svoje zdravje, ker je opustila terapijo in jo tudi v bolnišnici odklanja. Zadržana oseba se v pritožbi neutemeljeno zavzema za krajše zdravljenje. Kolikšen čas je potreben, da terapija polno učinkuje in se stabilizira stanje zadržane osebe, je strokovno vprašanje. Sodišče odloči o dolžini zdravljenja v psihiatrični bolnišnici na podlagi mnenja izvedenca.
V sklepu je ugotovljeno, da je udeleženec ob zaslišanju imel privide in prisluhe (o tem, da ga bodo ubili, da ima v rokah nož ipd.). V povezavi z ugotovitvijo, da ne zmore obvladovati svojih ravnanj, je sklepanje o tveganju heteroagresivnih ravnanj, če bi bil zunaj bolnišničnega okolja, pravilno. Za zadržanje zadostuje ugotovitev, da je duševno stanje udeleženca zanj življenjsko ogrožajoče.
Najbližja oseba nima pravno priznanega interesa za to, da bi s pritožbo dosegla daljše zadržanje zadržane osebe v postopku zaradi sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih.
Pravilno je sodišče v razlogih sklepa tudi zapisalo, da je potrebno zaradi udeleženčevega duševnega stanja, ki se odraža na njegovem neučinkovitem, nepravilnem in zanj obremenjujočem pristopu pri vodenju upravnopravnih zadev, zaradi ureditve sodnih, upravnih in drugih postopkov, začasnega skrbnika izbirati med osebami s pravnim znanjem.
Predpogoj za izvedbo postopka za sprejem v varovani oddelek brez privolitve je torej, da oseba ne privoli v sprejem. Iz spisa (razen iz predloga partnerja nasprotne udeleženke, kar pa ni izjava nasprotne udeleženke) ni razvidno, da bi nasprotna udeleženka nasprotovala sprejemu v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, poleg tega pa sodišče prve stopnje tudi ni opravilo njenega zaslišanja, da bi se izjavila o tem. Končno iz spisa tudi ni razvidno na kakšni podlagi (prostovoljno ali na podlagi sklepa sodišča) je v trenutku odločanja nasprotna udeleženka v Univerzitetni psihiatrični bolnici (UPK). Zato v trenutku odločanja še niso bili izpolnjeni pogoji za izvedbo postopka po 75. členu ZDZdr, kar je terjalo razveljavitev izpodbijane odločitve.