KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00022807
KZ-1-UPB2 člen 211, 211/1.. ZKP-UPB8 člen 358, 358-1, 358-3, 371, 371/1, 371/1-11.
oprostilna kazenska sodba - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih - nasprotja med izrekom in razlogi - kaznivo dejanje goljufije - nejasni razlogi sodbe - dejanje ni kaznivo dejanje - dejanje ni dokazano - zakonski znaki kaznivega dejanja
Povzeti razlogi sodbe, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so si med seboj popolnoma v nasprotju, razlogi pa tudi nasprotujejo njenemu izreku. Najprej je pojasnilo, da je obdolženca oprostilo obtožbe, ker očitano dejanje ni kaznivo dejanje, saj v opisu dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja (1. točka 358. člena ZKP), pri čemer je tudi v izreku sodbe navedena 1. točka 358. člena kot razlog oprostitve, hkrati pa je navedlo, da obdolžencu ni dokazano, da bi storil kaznivo dejanje, ki ga je bil obtožen (3. točka 358. člena ZKP). Razlogi izpodbijane sodbe tako nihajo med obema razlogoma za izrek oprostilne sodbe, zato je takšna obrazložitev sodbe popolnoma nejasna in tudi v nasprotju z njenim izrekom, sodišče prve stopnje pa je s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), kar ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.
sprememba delodajalca - pravni prenos podjetja - odpoved pogodbe o zaposlitvi
Z dnem 1. 1. 2016 ni prišlo le do dejanskega prenosa, temveč tudi do pravnega prenosa (dela) podjetja in s tem do spremembe delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1. V primeru prenosa podjetja ali dela podjetja že na podlagi zakona pride do avtomatičnega prenosa pravic, ki jih je imel delavec na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. Zakon za te primere ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku. Glede na zakonsko ureditev in sodno prakso SEU odpovedi pogodb o zaposlitvi delodajalca prenosnika niso bile potrebne in so zato brez pravnega učinka. S 1. 1. 2016 so pravice in obveznosti delavcev voznikov iz delovnih razmerij prešle direktno na novega prevzemnika, tj. na toženo stranko. Prevzemnik vstopi v pravni položaj delodajalca prenosnika nasproti vsem delavcem. Ker je tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. 1. 2016, ko je že bil prevzet k novemu delodajalcu, ta odpoved nima pravnega učinka.
Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na sedmi odstavek 75. člena ZDR-1 o tožnikovi odklonitvi prehoda in dejanskega opravljanja dela pri toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku. Okoliščine glede tožnikovega odklanjanja prehoda k novemu delodajalcu (povezane tudi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 27. 11. 2015) za vprašanje prenosa niso odločilne. Relevantne bi bile v primeru izredne odpovedi s strani dotedanjega delodajalca, za kar pa ni šlo.
ZDDPO-2 člen 33, 33/4. ZDDV-1 člen 33, 62, 63. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 13.
zavarovalna pogodba - požarno zavarovanje - odškodnina - odškodninsko pravo - amortizacija - pravica do odbitka DDV
Davčni zavezanec ima v skladu s 63. členom ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, med drugim DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Odbitek DDV se torej prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčene dejavnosti davčnega zavezanca.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki škodo skupaj z DDV, sklicevalo na določbo 2. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev, po kateri se škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru poškodbe zavarovanih stvari obračuna po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali na dan nastanka zavarovalnega primera. Navedlo je, da bi ti stroški tožeči stranki nastali v višini, ki vključuje tudi DDV. Pri tem se je oprlo na določbo 62. člena ZDDV-1, po kateri pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, ter na določbo 33. člena ZDDV-1, po kateri obveznost obračuna DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno ali je storitev opravljena. Pravilno je pojasnilo, da v danem primeru, ko mora tožena stranka plačati tožeči stranki zavarovalnino oziroma odškodnino, o dobavi blaga oziroma opravljanju storitev ne moremo govoriti ter da zato tožeča stranka iz tega naslova pravice do odbitka DDV nima. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka imela oziroma bo imela pravico do odbitka DDV, ki ga je oziroma ga bo plačala, ko so bila oziroma bodo opravljena popravila oziroma dobavljen material v zvezi z vtoževano škodo. Od odškodnin pa se v skladu z določbo 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost DDV ne obračunava in ne plačuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00026325
ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-4, 279, 280. ZIZ člen 260, 260/1, 264, 264/1, 264/1-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12.
stečajni postopek nad pravno osebo - sklep o preizkusu terjatev - predhodne odredbe - priznana terjatev - učinek pravnomočnosti - predhodna odredba v zavarovanje denarne terjatve - narava pravice iz predhodne odredbe - pogojnost pravice - opravičba predhodne odredbe - zastavna pravica - začetek stečajnega postopka - ugotovitev obstoja ločitvene pravice - nastanek ločitvene pravice - sklep o izvršbi - pogoji za dovolitev izvršbe
Vodenje pravdnega postopka na ugotovitev obstoja terjatve v delu, v katerem je ta bila priznana, ni dopustno, ker ima priznanje terjatve v stečajnem postopku enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja (res iudicata).
Upnik pridobi s predhodno odredbo zgolj pogojno zastavno pravico, in sicer pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v 15 dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo.
Z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko je ostalo gotovo, da tožeča stranka pogoja za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo izpolnila, s čimer je uresničen razvezni pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena zastavna pravica. Takšna pogojna zastavna pravica je zato z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko prenehala.
Sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je pred upravičenjem predhodne odredbe nad dolžnikom začet stečajni postopek.
Predhodna odredba se torej lahko upraviči samo na podlagi sklepa o izvršbi in ne na način, da upnik tekom stečajnega postopka nad dolžnikom izkaže, da so se izpolnili pogoji, na podlagi katerih bi lahko v "rednih" razmerah izposloval sklep o izvršbi in s tem upravičil predhodno odredbo.
Vsak upnik torej sam presodi, ali bo vložil predlog za zavarovanje s predhodno odredbo in slednjo nato poskušal še pred začetkom stečajnega postopka upravičiti, pri tem pa se mora zavedati tudi negotovosti svojega položaja.
ZPP člen 154, 154/3, 155, 155/1.. ZDOdv Zakon o državnem odvetništvu (2017) člen 27.
odločitev o pravdnih stroških - stroški predsodnega postopka
Tožnik ni upravičen do povračila stroškov predsodnega postopka. Predmet pravde je denarna terjatev, za katero velja neposredno sodno varstvo, zato stroški predpravdnega postopka niso potrebni strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožba se glede teh stroškov neutemeljeno sklicuje na 27. člen Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv), ki določa predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora, saj ta zakon v času vložitve tožnikovega zahtevka (takrat še na Državno pravobranilstvo RS) v letu 2016 niti še ni veljal. Tudi sicer bo vprašljiva uporaba 27. člena ZDOdv v delovnih sporih, saj po šestem odstavku tega člena določbe glede predhodnega postopka ne veljajo za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00021931
ZPP člen 359. ZOdvT člen 14, 14/2, 19. ZFPPIPP člen 300, 300/4.
izpodbojni zahtevek - vsebina in način uveljavljanja izpodbojnega zahtevka - prepoved reformatio in peius - kapitalizirane obresti - ugotovitev obstoja prerekane terjatve v pravdi - nagrada za postopek - nagrada za ponovljen postopek
Zakonska posledica uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka je razveljavitev pravnih učinkov pravnega dejanja (v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno), ne pa razveljavitev pravnega dejanja samega.
Ker je sodišče upoštevalo razveljavljeni del prve sodbe in prijavo terjatve v stečaju (kjer je tožnica prijavila 357.309,83 EUR glavnice in 11.564,44 EUR obresti), kar mora sodišče upoštevati, je tožnici lahko prisodilo le še 340.856,11 EUR glavnice (po razveljavljenem delu prve sodbe) in (v stečaju prijavljenih) 11.564,44 EUR obresti, kar skupaj znaša 352.420,85 EUR. Presežni tožbeni zahtevek v višini 16.453,42 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj glavnica v tolikšni višini zaradi prepovedi reformatio in peius tožnici ne more pripadati, za obresti pa tudi ne gre, saj jih je v stečaju prijavila le v višini 11.564,44 EUR.
Za še eno nagrado za postopek zaradi ponovljenega sojenja v določbah Zakona o odvetniški tarifi ni podlage.
prekinitev zapuščinskega postopka - pogoji za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - dedič - določitev kroga dedičev
Pravilno je pritožbeno stališče, da je podlaga za odločitev o prekinitvi postopka v 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP (ki se v zapuščinskem postopku uporablja na podlagi 163. člena ZD). Vprašanje, kdo je dedič po enem od zapustničinih dedičev, ki je umrl med zapuščinskim postopkom, je predhodno vprašanje.
neenakomerno razporejen delovni čas - plača - praznik
Sodišče prve stopnje v postopku ni namenilo pozornosti trditvam tožnikov, ki so ključne za ta spor, in sicer, da jim je bilo na določene dneve praznikov odrejeno koriščenje predhodno dejansko opravljenih ur. Če se ta dejstva pokažejo za resnična, je treba tožnikom v zvezi s tako kompenziranimi urami priznati tudi dodatek za delo na praznik.
Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.
Ker tožeča stranka ni dokazala, da so na transakcijski račun pri banki A. dejansko prešla sredstva v višini 37.700,00 EUR, tožeča stranka v obravnavanem primeru tudi ni izkazala nastanka škode. Tožeča stranka ni dokazala, da je imela napačna navedba podatkov za plačilo dogovorjenega zneska na Računu 1 za posledico zmanjšanje premoženja. Zatrjevana protipravnost (po navedbah tožeče stranke je tožena stranka s posredovanjem Računa 1 ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter prepovedjo povzročanja škode, pri tem pa kršila tudi 7.1 člen Splošnih pogojev poslovanja tožene stranke, k uporabi katerih sta se stranki zavezali s sklenitvijo Pogodbe z dne 19. 11. 2016) v sferi tožeče stranke ni povzročila škode.
Tudi če sta se namreč pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki izročila varščino v višini zneska po Pogodbi z dne 19. 11. 2016 in da bo tožena stranka varščino ob upoštevanju poprejšnjega plačila dogovorjenega zneska na podlagi pogodbe po opravljeni storitvi vrnila, zahtevek na izpolnitev obveznosti (na podlagi tega dogovora) ni utemeljen. Ker tožeča stranka ni izkazala 'poprejšnjega plačila' (oziroma prehoda premoženja v višini 37.700,00 EUR iz njene sfere v sfero tožene stranke) vračilo varščine ni utemeljeno. Tožena stranka je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju varščino namreč utemeljeno obdržala. O tem, da je bila izpolnjena temeljna obveznost tožeče stranke iz Pogodbe z dne 19. 11. 2016 na podlagi vsega obrazloženega namreč ni mogoče sklepati.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00021996
ZKP člen 129a, 129a/2, 129a/3, 129a/6. KZ-1 člen 47, 87, 87/1, 87/4.
denarna kazen - način izvršitve denarne kazni - izterjava izrečene denarne kazni - neizterljivost - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - zavrženje predloga
Ker izrečena stranska denarna kazen ni bila plačana v roku, niti je ni bilo mogoče prisilno izterjati, je sodišče skladno z določbo 87. člena KZ-1 določilo kot način izvršitve denarne kazni zapor v trajanju 90 dni, katerega pa ni mogoče nadomestiti z delom v splošno korist. V tem primeru ne gre za izrek kazni, temveč zgolj za določitev načina izvršitve že izrečene kazni. Ker se rok za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni zapora ali denarne kazni iz drugega odstavka 129.a člena ZKP nanaša na pravnomočnost sodbe, s katero je bila kazen izrečena, je predlog, četudi je vložen v 15-dnevnem roku od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila izrečena denarna kazen zaradi neizterljivost spremenjena v kazen zapora, prepozen.
odmera višine premoženjske in nepremoženjske škode - vpogled v zdravstveno dokumentacijo - poseg v zasebnost - dokazovanje z izvedencem - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti - primarni in sekundarni strah - krajša nezavest - potni stroški - prevozni stroški povezani z zdravljenjem - pravica do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja
Izvedenec kot pomočnik sodišča presega sodnikove omejene spoznavne zmožnosti glede specifičnih znanj, ki jih od sodnika ni mogoče pričakovati. Strankam pa mora biti omogočeno, da preizkušajo/preverjajo odgovore na strokovna vprašanja, iz katerih sodišče nato sklepa na obstoj pravno relevantnih dejstev.
ZFPPIPP člen 231, 231-3, 232, 232/1, 239, 239/5, 383, 383/1. OZ člen 1019, 1019/3.
začetek postopka osebnega stečaja - dolžnik kot solidarni porok - zaveza kot porok in plačnik - upnik kot upravičeni predlagatelj začetka stečajnega postopka - procesna legitimacija - predpostavke - predlog za začetek postopka osebnega stečaja - sorazmernost ukrepa
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bil upnik legitimiran predlagati začetek stečajnega postopka nad dolžnikom kot (solidarnim) porokom šele, ko bi predhodno v izvršilnem postopku skušal dolg izterjati od glavnega dolžnika in v primeru neuspešne izvršbe predlagal stečaj zoper glavnega dolžnika, ker bi bilo to v skladu z načelom sorazmernosti. Noben zakon ne predpisuje še navedenih pogojev za izkaz procesne legitimacije upnika kot upravičenega predlagatelja začetka stečajnega postopka. Predpostavka predhodnega neuspešnega poskusa izterjave dolga od glavnega dolžnika je v primeru solidarnega poroštva pritožnika za dolg glavnega dolžnika izključena tudi po materialnem pravu, kar nenazadnje ugotavlja sam pritožnik, sklicujoč se na 1019. člen OZ.
O kršitvi načela sorazmernosti posega v premoženjskopravni položaj pritožnika bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi imel glavni dolžnik zadosti sredstev za poplačilo upnika, pa bi se upnik najprej poslužil možnosti poplačila v predlaganem stečajnem postopku od solidarnega poroka, katerega premoženjsko stanje ne zadostuje za upnikovo celotno poplačilo. Teh relevantnih dejstev pa pritožnik ni zatrjeval in dokazoval.
ZPP člen 443, 443/1, 458, 458/3. OZ člen 179. URS člen 34, 35.
postopek v sporu majhne vrednosti - tožba in nasprotna tožba - vrednost spora - napačen pravni pouk - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - pravica do osebnega dostojanstva - razžalitev dobrega imena in časti - pravni standard - objektivna žaljivost
Niti denarni zahtevek iz tožbe niti denarni zahtevek iz nasprotne tožbe ne presega z zakonom določenega limita za uporabo pravil v sporih majhne vrednosti. Z združitvijo pravd sta zahtevka ohranila svojo samostojnost, zato kumulacija dveh zahtevkov v enem postopku ni razlog za uporabo druge vrste postopka.
Toženčevo ravnanje, ki objektivno gledano je žaljivo, v danih okoliščinah ni bilo takšno, da bi tožnik zaradi njega duševno trpel in bi bil upravičen do denarne odškodnine.
Tudi izpolnitev pojasnilne dolžnosti spada v krog pogodbenih obveznosti zdravnika, zato je potrebno tovrstne odškodninske zahtevke presojati z uporabo določb o poslovni odškodninski odgovornosti. Povsem pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica prejela tako ustna kot tudi pisna pojasnila o samem posegu, kot tudi o možnih zapletih oziroma komplikacijah pri tovrstnem posegu, da sta oba zdravnika tožnico seznanila z najpogostejšimi pooperativnimi zapleti, med katerimi je tudi motnja okusa. Da tožnica ni bila seznanjena tudi z možnostjo trajne izgube okusa, ter da je ta komplikacija/zaplet redka komplikacija, ki se pojavi v 5%. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so delavci zavarovanke tožene stranke ravnali v danem primeru tako, kot je treba, da so (pravilno) izpolnili svojo pojasnilno dolžnost, da je bila tožnici pred operacijo ušesa dana ustrezna pojasnilna dolžnost glede izvedbe te operacije, saj je bila tožnica seznanjena tudi z rednimi riziki posega, torej tistimi, ki so najpogostejši in tipični za ta poseg, med njimi tudi z možnostjo pooperativnega zapleta v obliki motnje okusa, zaradi redkega pojavljanja komplikacije v obliki trajne izgube okusa, pa ni bilo potrebno, da bi bila tožnica o tej komplikaciji še posebej obveščena.
Ker tožnica ni dokazala, da je bivša tašča njej nakazala svoj denar, toženec pa je dokazal, da je denar, ki ga je dvignil iz tožničinega računa, njegov, ne gre za obogatitev na strani toženca.
Če morata dve ali več oseb skupaj plačati takso, je njihova obveznost nerazdelna (deseti odstavek 3. člena ZST-1). To pomeni, da je taksno obveznost dolžan poravnati vsak od zavezancev; šteje pa se, da je izpolnjena, ko jo poravna eden od njiju. Sodišče prve stopnje je pravilno obema tožencema poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse, kar ne spremeni dejstva, da gre še vedno za eno taksno obveznost, ki sta jo skupaj dolžna poravnati oba toženca.