V prvem odstavku 7. člena ZBPP pa je določeno, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu lahko odobri le za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v RS, pred Ustavnim sodiščem RS in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v RS, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Za dodelitev BPP v upravnih postopkih oziroma v zadevah, ki se obravnavajo v drugih postopkih in ne sodnih, v določbah ZBPP tako ni podlage. Tako tožnikovi prošnji za odobritev BPP v postopku, ki se nesporno nanaša na prošnjo za dodelitev BPP pravno svetovanje oz. pomoč pri odpravi pomanjkljivosti po pozivu organa za BPP v zadevi Bpp 2670/2024 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, torej za pravno svetovanje v upravnem postopku, ni bilo mogoče ugoditi.
Funkcija člana Sveta Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti (PMSNS) zaradi možnega nasprotja med interesi lokalne skupnosti, ki jih prestavlja župan ter interesi madžarske samoupravne narodne skupnosti, ki jih zasledujejo člani Sveta PMSNS, po naravi stvari ni združljiva s funkcijo poklicnega župana kot funkcionarja občine, ki jo opravlja tožnik. Članstvo župana v Svetu PMSNS zato nedvomno predstavlja okoliščino, ki vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristansko in objektivno opravljanje nalog župana v smislu 11. točke 4. člena ZIntPK, zaradi česar je zakonodajalec navedeni funkciji opredelil kot nezdružljivi.
Tudi če bi bile resnične tožnikove navedbe, da so varnostniki bili do prosilcev kdaj grobi, da prostori niso bili najbolj čisti, ob tem, da so bile zagotovljene sanitarije, (topla) voda, zdravstvena oskrba, obroki hrane trikrat dnevno, vsak prosilec je imel svojo posteljo, sodišče ni moglo skleniti, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev take resnosti, da bi v primeru njegove predaje lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik ni uspel izpodbiti domneve načela medsebojnega zaupanja s posplošenim sklicevanjem na domnevno slabo stanje v Republiki Bolgariji.
Sodišče ugotavlja, da je imela tožnica že od vložitve prošnje za dodelitev BPP dalje pooblaščenca in ima tožnica prav, ko meni, da poziv na izjasnitev ni bil pravilno vročen. Po določbi prvega odstavka 88. člena ZUP se namreč v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, pisanja vroča njemu. Sodišče tako sodi, da je bil tožnici poziv za izjasnitev z dne 4. 9. 2024 vročen nepravilno, ker ji ni bil vročen po pooblaščencu; gre za kršitev prvega odstavka 88. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Ker se po določbi četrtega odstavka 88. člena ZUP šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu, tako velja, da poziv za dopolnitev vloge tožnici ni bil vročen in tako ni imela možnosti pojasniti okoliščin in dejanskega stanja v zvezi z njenim neto prihodkom. Glede na navedeno pa organ za BPP tudi ni imel podlage, da o prošnji za dodelitev BPP odloči glede na znane podatke spisa. Iz navedenega razloga sodišče šteje, da tudi v ponovljenem postopku tožnica ni imela veljavne možnosti za izjasnitev o ugotovljenih dejstvih.
Neutemeljena sta (sicer posplošena) tožbena ugovora, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, ter tožnikov očitek toženki, da se postavlja v vlogo sodnika oziroma Vrhovnega sodišča, saj je skladno z določbami 24. člena ZBPP toženka dolžna presoditi tudi dejstva in okoliščine zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Ni pa komisija tista, ki bi na podlagi ocene vseh v postopku predloženih in izvedenih dokazov sprejela odločitev, niti tožena stranka na njeno mnenje ni vezana. Odločitev je namreč izključno v pristojnosti tožene stranke (tretji odstavek 20. člena ZOA), mnenje komisije pa je le eden od dokazov, ki jih izvede v postopku.
Odbitek tujega davka se prizna na zahtevo davčnega zavezanca, ki jo uveljavlja v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, katerega sestavni del so tudi ustrezna dokazila glede davčne obveznosti izven Republike Slovenije, zlasti o znesku davka, plačanega v tujini, o osnovi za plačilo davka ter o tem, da je znesek davka, plačan v tujini, dokončen in dejansko plačan. Tožnik tega v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine konkretizirano ni uveljavljal. Četudi bi sodišče štelo, da je takšen ugovor smiselno podal z navedbami, da davek plačuje v Nemčiji, pa za izkaz navedenega ni predložil ustreznih dokazil, ki jih predvideva 273. člen ZDavP-2.