Merila za izbiro koncesionarja so: - strokovna usposobljenost, izkušnje in reference ponudnika ter odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti za vsak posamezen program zdravstvene dejavnosti oziroma posamezno vrsto zdravstvenih storitev specialistične bolnišnične dejavnosti, ki so predmet koncesije, - dostopnost lokacije opravljanja zdravstvene dejavnosti, - ugotovitve nadzornih postopkov iz 76. člena tega zakona pri ponudniku, - druge okoliščine in merila glede na posebnost posamezne vrste zdravstvene dejavnosti, ki je predmet javnega razpisa. Iz razpisne dokumentacije izhaja, da so bila ta merila tudi upoštevana pri ocenjevanju obeh ponudb. Po presoji sodišča je bilo ocenjevanje pravilno in je iz tega razloga tožena stranka pravilno podelila koncesijo subjektu A. A., s.p. ter zavrnila ponudbo tožeče stranke, ker je izbrani ponudnik prejel več točk.
Tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica tega ni navajala niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku, v tožbi pa tudi ni pojasnila, zakaj šele v upravnem sporu oporeka delovni dobi izbranega ponudnika, zato teh tožbenih novot ni mogoče upoštevati.
Tožnica predloga ni utemeljevala z obnovitvenim razlogom po 6., pač pa z razlogom po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1, navedeno pomeni, da je predlog za obnovo postopka podan po izteku petletnega prekluzivnega roka, ki je za to določen v drugem odstavku 97. člena ZUS-1.
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja.
Zatrjevane pomanjkljivosti morajo dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja morajo dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera.
V primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite dokazno breme prenese na toženo stranko, ki ima dolžnost, da presodi, ali so razmere v državi, kamor bo prosilec vrnjen, primerne.
Sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe ni akt, ki se lahko samostojno izpodbija v upravnem sporu, in da zato pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe zoper tovrstni akt, nima verjetnih izgledov za uspeh. Zoper sklep o zahtevi za izločitev uradne osebe v upravnem postopku ni samostojnega sodnega varstva, ne pomeni, da stranka zoper omenjeno odločitev sploh nima na voljo (učinkovitega) pravnega sredstva, ker je sodno varstvo zgolj odloženo. Stranka tako lahko kršitev pravice do nepristranskega odločanja uveljavlja v okviru tožbe v upravnem sporu zoper končno odločitev upravnega organa.
Niti teža dejanja in zagrožena sankcija niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne narekujejo, da bi mu bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva v sodnem postopku o prekršku potrebno in pravično dodeliti BPP. Resnost kršitve in teža zagrožene kazni za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 (tj. le globa v višini 500,00 EUR) tudi ob morebitni grožnji stranske sankcije odvzema vozila nista veliki, zadeva pa tudi z vidika uporabljene pravne podlage za prekršek ni kompleksna.
S tem, ko toženka tožniku ni priznala 25% povečanja, ob nespornem dejstvu, da je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, je kršila materialni predpis.
Tožnik je zahtevek na državno odvetništvo naslovil v septembru 2025, zato trimesečni rok od dneva začetka predhodnega postopka do dne izdaje izpodbijane odločbe (6. 10. 2025) v nobenem primeru ni mogel še poteči. Ker je bila izpodbijana odločba izdana pred potekom trimesečnega roka v vsakem možnem scenariju, procesna predpostavka za uvedbo pravdnega postopka proti Republiki Sloveniji, ki jo predpisuje ZDOdv, ni bila izpolnjena. Tožnikova prošnja je bila preuranjena in posledično ni izpolnjevala objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP
Z vidika priznanja oziroma odmere stroškov, je odločilen čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki. Okoliščini, kdaj je odvetnik priglasil stroške pristojni službi za brezplačno pravno pomoč in kdaj je opravil odvetniške storitve, za odmero stroškov nista relevantni. To pomeni, da bi morala toženka pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej po novi ureditvi, po kateri odvetniku, ki izvaja storitve BPP, pripada celotni znesek, izračunan po OT, brez zmanjšanja za polovico.
Plačilo odvetniku je lahko bodisi plačilo za njegovo delo bodisi plačilo izdatkov, ki so bili potrebni za izvršitev dela. Porabljeni čas med zastopanjem na narokih je element odvetnikovega dela. Vrednost opravljenega dela, je po naravi stvari odvisna od zahtevnosti dela in njegovega trajanja. Zahtevnost posameznih odvetniških storitev je ovrednotena v posebnem delu OT, trajanje dela pa v prvem odstavku 6. člena OT. Čas, porabljen za zastopanje stranke, je eden od dveh elementov odvetnikovega dela, kar pomeni, da (je) za urnino veljal peti odstavek 17. člena ZOdv (v času izdaje te sodbe take določbe ZOdv nima). Da gre pri urnini za storitev in ne izdatek, je razvidno tudi iz umestitve 6. člena OT med določbo o času izvrševanja storitve in določbo o zvišanju vrednosti storitve. Na to kaže tudi dejstvo, da je urnina vrednotena v odvetniških točkah in ne v evrih, v katerih so vrednoteni izdatki. Zato je odločitev toženke, ki je porabljeni čas na naroku (urnino) opredelila kot storitev, pravilna.
Obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da je ni mogoče preizkusiti. Neobrazloženost izpodbijane odločbe ne pomeni le kršitve procesnih pravil, temveč onemogoča tudi učinkovit sodni nadzor nad uporabo prostega preudarka. Če obrazložitev ne vsebuje konkretnih razlogov za odločitev in ne pojasni, kako so bile relevantne okoliščine tehtane, sodišče ne more preveriti, ali je bil prosti preudarek uporabljen v zakonsko določenih mejah, kot to določa tretji odstavek 40. člena ZUS-1.
Namen sodnega varstva v primeru zavrnjene prošnje za pogojni odpust je v tem, da obsojenec ni prikrajšan za možnost predčasnega odpusta iz zapora mimo razlogov, ki jih določa zakon.
Bistvena pomanjkljivost v obrazložitvi prvostopenjske in drugostopenjskega akta posega na področje prava EU ne samo zato, ker v pravu EU velja splošno pravno načelo, da morajo biti upravne odločbe v postopkih, kjer gre za izvajanje prava EU, ustrezno obrazložene, ampak izpodbijani akt temelji na procesni določbi ZUP, kar pa pomeni, da ima Slovenija kot država članica EU procesno avtonomijo, da odloči o zadevi, kjer gre za uporabo prava EU, na podlagi procesnih določb. V konkretnem primeru je to 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP. Zato je potrebno preveriti, da se ta procesna avtonomija izvaja v skladu z načeli enakovrednosti in učinkovitosti, ki sta sestavna dela določila 47. člena Listine. Načelo enakovrednosti glede izpodbijane odločitve v tem primeru ni problematično, ker pravila o zavrženju vloge na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo. Izpodbijani akt pa je nezakonit z vidika načela učinkovitosti, kajti to načelo zahteva, da nacionalna pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije.
V obravnavani zadevi ni mogoče preizkusiti, ali je tožena stranka pravilno ugotovila število oseb, ki jih je tožnik dolžan preživljati. Ta okoliščina vpliva tudi na najnižjo višino zagotovljenih sredstev, ki jih mora tožnik imeti za lastno preživljanje in oseb, ki jih preživlja. Od števila upoštevnih oseb je namreč v obravnavani zadevi odvisna višina tožnikovih zagotovljenih sredstev (tj. ali je treba višino osnovnega minimalnega dohodka pomnožiti s tri ali štiri). Prav tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali glede na okoliščine konkretnega primera med tožnikom in njegovo ženo obstoji kakšen pravni temelj, na podlagi katerega bi bila tožnikova žena dolžna preživljati tožnika, zaradi česar bi se tovrstni prejemki njegove žene lahko obravnavali kot tožnikova zagotovljena sredstva.
Tožena stranka bi v obravnavani zadevi morala pri izračunu višine tožnikovih prejemkov iz naslova plače navesti pravno podlago in na tej podlagi navesti razloge, zakaj ni upoštevala celotnega tožnikovega prejemka, kot izhaja iz plačilnih list. Ob upoštevanju prvega odstavka 62. člena DZ o preživninskih obveznostih med zakoncema in stališč Vrhovnega sodišča bi morala ugotoviti pravno pomembne okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, ali obstoji med tožnikom in njegovo ženo dolžnost medsebojnega preživljanja. Šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev bi tožena stranka lahko ugotavljala najnižji znesek zagotovljenih sredstev, ki jih mora imeti tožnik za lastno preživljanje in oseb, ki jih mora preživljati, ter ali lahko v obravnavani zadevi upošteva tudi prejemke tožnikove žene.
Upravni organ mora zaradi nesuspenzivnosti pravnega sredstva in začetka učinkovanja sklepa o premestitvi odločiti o imenovanju v naziv, v katerem bo javni uslužbenec opravljal delo na drugem delovnem mestu še pred dokončnostjo in pravnomočnostjo premestitve. Vprašanje zakonitosti premestitve torej za presojo zakonitosti odločbe o imenovanju v naziv ni pomembno. Odločba o imenovanju v naziv, ki sledi premestitvi javnega uslužbenca, je nezakonita le, če javni uslužbenec ni bil premeščen v smislu XX. poglavja ZJU. Tožnica tega ne zatrjuje. Nasprotno, izrecno trdi, da je bila s sklepom o premestitvi premeščena, tožbo pa vlaga, ker meni, da je razlog za njeno premestitev, ki je naveden v tem sklepu, le navidezen in da je bila v resnici premeščena zaradi maščevanja nadrejenega. Te navedbe pa so relevantne le za postopek presoje sklepa o premestitvi (ki teče pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani), za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pa ne.
Zaradi odsotnosti lastnoročnega podpisa zakonitega zastopnika prvega tožnika, ki je bistvena sestavina tožbe, je tožba prvega tožnika ostala nepopolna. Zato jo je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP in drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.