V primeru spregleda pravne osebnosti družbenik odgovarja za obveznost družbe, ta obveznost pa je po svoji naravi taka oziroma ostaja taka, kot je bila obveznost družbe. Spremenjen je le temelj, pravna podlaga za njegovo odgovornost za obveznost družbe, za katere sicer po zakonu glede na organizacijsko obliko družbe ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga same obveznosti ostaja nespremenjena.
Določba 4. alineje prvega odstavka 6. člena ZGD, ki prestavlja temelj za spregled pravne osebnosti in ne temelj za obveznosti družbe – torej tudi ne za odškodninsko odgovornost družbenika le v okvirih povzročene škode, - je povsem jasna; zaradi v tem členu naštetih fraudoloznih ravnanj družbenik odgovarja namesto družbe za celotno terjatev upnika. Tako ni pomembno, v kakšnem obsegu je sam storil oziroma povzročil škodo.
Ni pomembno, da morebiti tožnik v stečajnem postopku zoper gospodarsko družbo ne bi mogel izterjati višjega zneska. Kljub prenehanju gospodarske družbe ostaja „njen“ dolg do, v zvezi s spregledom pravne osebnosti oškodovanih upnikov, enak, nepodvržen posledicam stečajnega postopka. Izidi stečajnih postopkov kot tudi njihova morebitna nadaljevanja torej ne morejo predstavljati oporne pravne točke za omejitev obsega zneska, ki predstavlja vsebino terjatve upnika zoper pravni subjekt, ki mora nositi opisane zakonsko določene posledice spregleda pravne osebnosti.
Jasna je določba šestega odstavka 532. člena ZGD-1, ki dolžnost obveščanja iz prvega odstavka 532 člena ZGD-1 sankcionira s prepovedjo uresničevanja pravic iz delnic in deležev družbe, in sicer vse dotlej, dokler družba pridobiteljica tega ne stori. Če bi zakonodajalec želel vezati prepoved uresničevanja pravic iz delnic ali deležev zgolj
na situacijo, ko druga družba dejansko ne bi bila (niti s strani družbe pridobiteljice niti na drug način) predhodno seznanjena z dejstvom 25% imetništva delnic ali deležev, bi se zakonsko besedilo šestega odstavka 532. člena ZGD-1 glasilo drugače.
Jasno razmejene dolžnosti subjektov v korporacijskih razmerjih služijo predvsem interesom pravne varnosti. Hkrati stroga zagrožena sankcija (ki družbo prizadane neodvisno od tega, ali se je druga družba imela možnost na drug način seznaniti oziroma ali se je na drug način dejansko seznanila z nadčetrtinskim lastništvom delnic) spodbuja ravnanje gospodarskih subjektov v skladu z načelom transparentnosti. Ker sta dolžnost obveščanja ter zagrožena sankcija zakonsko predpisani zaradi varstva javnega interesa, družbe, ki pridobi kvalificirani delež, te dolžnosti ne odvezujejo morebitni drugačni dogovori ali ravnanja drugih subjektov.
Nadzorni svet (a) mora na podlagi statutarnih določb na predlog sveta delavcev zaradi izrečene nezaupnice odpoklicati delavskega direktorja, (b) sme pa ga odpoklicati tudi (samo) na podlagi lastnih ugotovitev o hujših kršitvah obveznosti, ki jih ima delavski direktor kot član uprave.
248 tožnikovih delnic je bilo prodanih na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Izvršilni postopek je bil z rubežem in prodajo teh delnic ter s poplačilom upnika (in izplačilom presežka tožniku) končan. Tudi če so bile v izvršilnem postopku res storjene zatrjevane nepravilnosti, sta kupca pridobila delnice na originaren način, morebitnih nepravilnosti v izvršilnem postopku pa ni mogoče več uveljaviti v tem pravdnem postopku.
Izvršitelj v izvršilnem postopku prodaja dolžnikove stvari in pravice v imenu dolžnika, s pooblastilom, ki mu ga podeli izvršilno sodišče. V obravnavanem primeru izvršitelj za prodajo 992 tožnikovih delnic ni imel nikakršnega pooblastila saj je bila s sklepom o izvršbi dovoljena izvršba samo na 248 tožnikovih delnic. Za pogodbo, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec drugega brez pooblastila in tudi brez njegove naknadne odobritve, se šteje, da sploh ni bila sklenjena. To v konkretnem primeru pomeni, da do prodaje 992 tožnikovih delnic ni prišlo, zaradi česar je bil tožnik na dan 15. 4. 2008 (še vedno) njihov imetnik.
Po izbrisu družbe iz sodnega registra tožnik kot družbin upnik ne more več uspešno uveljaviti zahtevka za plačilo terjatve. Zahtevek, kakršnega uveljavlja tožnik, ima izključno družba. V njenem imenu ga sicer ob izpolnitvi določenih pogojev lahko uveljavljajo tudi njeni upniki, (manjšinski) delničarji in stečajni upravitelj (drugi odstavek 230. člena ZGD), vendar pa to ne pomeni, da tak zahtevek v primeru prenehanja družbe nanje tudi preide. V vseh teh primerih aktivno legitimirani upniki, delničarji oziroma stečajni upravitelj v lastnem imenu uveljavljajo tujo (družbino) pravico. Imajo le procesno legitimacijo oziroma pravdno upravičenje za uveljavljanje materialne pravice družbe in ne pravico do neposrednega plačila na podlagi uspeha v pravdi. Razlog za takšno ureditev je v tem, da lahko tudi v primeru, ko družba ni zainteresirana za uveljavitev takšnega zahtevka, upnik oziroma delničarji družbe, ki menijo, da so z izplačilom prepovedani plačil prikrajšani, zahtevajo od delničarjev, ki so plačila nezakoniti pridobili, njihovo vrnitev delniški družbi.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali lahko družbenik d. o. o. predlaga povečanje osnovnega kapitala z vložki tudi v primeru, ko ne izkaže nujnosti oziroma potrebnosti dokapitalizacije, glede na to, da se v tem primeru proporcionalno zmanjšajo poslovni deleži drugih družbenikov glede na celoto?