Nepremoženjske škode, ki se pojavlja zrcalno z njenim vsakokratnim vzrokom, ni ustrezno enačiti z bodočo (čeprav sukcesivno nastajajočo) škodo, ki izvira iz že zaključenega škodnega ravnanja. Izključno sočasno oziroma vzporedno pojavljanje nepremoženjske škode in imisij, ki so njen vzrok, je bistvena razlikovalna okoliščina, ki takšno škodo tudi z vidika zastaranja loči od bodoče škode, ki nastane oziroma traja še določeno obdobje po prenehanju vzroka.
Tožniki bi v času, ko se je tranzitni promet po cestnem odseku G1-3/366 še odvijal, lahko zahtevali le škodo (tako nastalo kot bodočo) zaradi takrat že preteklih imisij. Utemeljen ugovor zastaranja terjatev za nepremoženjsko škodo, ki so jo tožniki trpeli več kot tri leta pred vložitvijo tožb, zato ne pomeni avtomatičnega zastaranja terjatev za istovrstno škodo, katere vzrok (imisije) takrat še ni(so) nastal(e).
Bistveno višji dohodki enega od zakoncev se ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino morajo odraziti v večjem solastniškem deležu.
Ker so zakonski pogoji izpolnjeni, je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo glede vprašanja o pravilni uporabi ZVPSBNO pri sojenju.
Toženec za svoj poseg v skupno streho večstanovanjske stavbe ni imel nobenega od takrat zahtevanih soglasij in tudi ne sklenjenega dogovora z etažnimi lastniki in imetniki stanovanjskih pravic. Njegova nadzidava stanovanja s prizidkom na skupni strehi ne pomeni nove stvari v smislu pravil o gradnji na tujem svetu.
V obravnavani zadevi izključna raba le enega etažnega lastnika na delu strehe kot skupnega dela večstanovanjske hiše pomeni izključitev ostalih etažnih lastnikov ali solastnikov od skupne rabe in realno zanikanje njihove pravice, pa tudi dejansko zanikanje, saj se toženec brani z ugovorom, da je on lastnik prizidka. Zato gre za protipravno vznemirjanje tožnikove (so)lastninske pravice.