ZDZdr člen 30, 31, 33, 39, 47, 47/3. ZPP člen 224.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - omejitev pravice pridržane osebe do prisotnosti pri izvajanju dokazov - zaslišanje pridržane osebe - zapisnik - javna listina
Ker gre za nujne postopke (33. člen ZDZdr) so v zakonu določeni izjemno kratki roki za opravo procesnih dejanj sodišča, kar je v korist pridržanih oseb. Smiselna uporaba določb ZNP in ZPP glede rokov za zaslišanje tako ne pride v poštev.
Ker se je predlagatelj skliceval na neizpodbojno domnevo insolventnosti, bi pritožnica s pritožbo lahko uspela zgolj pod predpostavko, da bi uspela ovreči domnevno bazo, na katero zakon veže učinek neizpodbojne domneve, torej bi morala z ustreznimi dokazi ovreči trditve predlagatelja, da več kot dva meseca zamuja s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače.
Tožnik bi bil do plačnega razreda za dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca skladiščnika upravičen v primeru, če bi bil razporejen na to dolžnost, ali na podlagi dejanskega opravljanja dela te dolžnosti. Tožnik je dejansko opravljal delo civilne osebe na dolžnosti skladiščnik V in tudi pravilno prejemal plačo, skladno s pravnomočnima aktom o razporeditvi, zato njegov tožbeni zahtevek za razliko v plači za dolžnost nižji vojaški uslužbenec V iz naslova dejanskega dela ni utemeljen.
Tožnikoma je bila v spornem obdobju izplačana družinska pokojnina v polnem obsegu, čeprav bi lahko bila le v polovičnem znesku. Zato je z izpodbijanima prvostopenjskima upravnima aktoma pravilno in zakonito ugotovljeno, da je v obeh primerih prišlo do preplačila in da sta tožnika sporni znesek v določenem roku dolžna vrniti na račun zavoda. Gre za dejanski stan iz prvega odstavka 275. člena ZPIZ-1, po katerem mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (190. člen OZ).
ZDR člen 83, 83/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-3, 156.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - zagovor - tedenski počitek - razpored dela
Tožnik (čistilec na generalkah) je spornega dne predčasno in samovoljno zapustil delo in izjavil, da ga ne bo več v službo. Ko mu je ena od čistilk rekla, da bi bilo treba bolje očistiti vogale, je začel preklinjati in je brcnil dve vedri. O tem je priča obvestila kadrovsko delavko, kateri je tožnik povedal, da ne bo prišel v kadrovsko službo, ker je na poti v tujino in da bo prišel po delovno knjižico. Zato izpodbijana izredna odpoved ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker tožnik ni bil vabljen na zagovor.
Način dela pri toženi stranki ni predmet tega spora. Tožena stranka je dokazala, da so bili dnevi, za katere se tožniku očita neupravičen izostanek, po razporedu dela pri toženi stranki določeni za delovne dneve. Tožnik je bil s strani nadrejenega seznanjen o načinu razporejanja dela in določanju delovnih dni. Ni se zanimal, kdaj in kje bi moral opravljati delo. Nasprotno, kadrovsko delavko je obvestil, da bo prišel po delovno knjižico. Zato je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
dodatek za pomoč in postrežbo - zavrnitev dokaza - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - možnost obravnavanja - načelo kontradiktornosti
Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da se glede spornega dejstva, od kdaj dalje je pri tožnici podano takšno zdravstveno stanje, da ji gre pravica do pomoči in postrežbe, zaslišita dve priči in postavitev izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje teh predlaganih dokazov ni izvedlo. V okviru dokaznega postopka je zaslišalo patronažno sestro in osebno zdravnico tožnice. Na glavni obravnavi je ostale dokazne predloge tožeče stranke zavrnilo kot nepotrebne. V sodbi ni navedlo vsebinskih razlogov za zavrnitev predlaganih dokazov. Zato tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave v postopku oz. kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 37, 37/1, 37/2. ZPIZ-1 člen 194, 194/2.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - tujec - seštevanje dob - tretja država
Tožniku je bila invalidska pokojnina pri nosilcu zavarovanja v BiH na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij priznana že v letu 1998. Toženka je o takšni prevedbi že odločila in tožnikovo zahtevo za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine pravnomočno zavrnila. Zato je na podlagi 2. odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum) še naprej ostala obveznost nosilca zavarovanja v BiH, da tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano in odmerjeno na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. Tožnik na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju in odmeri njegove invalidske pokojnine, pri toženki tudi na podlagi 2. odstavka 194. člena ZPIZ-1 ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev, saj 37. člen Sporazuma izključuje uveljavljanje druge vrste pokojnine.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 30/2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za bivanje
Tožnica (Zoisova štipendistka) je imela sklenjeno nastanitveno pogodbo že z začetkom študijskega leta, torej na dan 1. 10. 2012 na začasnem naslovu, zato je izpolnjevala pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Tožnica je sicer res šele 9. 10. 2012 prijavila začasno prebivališče, vendar ZŠtip Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij in Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izpodbijanih odločb niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno. Navedeno ni izhajalo niti iz javnega poziva za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013.
Po tožbenih trditvah je tožena stranka šele s svojim protipravnim ravnanjem vzpostavila položaj, na katerem tožeča stranka utemeljuje zahtevek iz naslova izgubljenega dobička. Odločilno vprašanje v predmetni zadevi je zato, ali je tožeča stranka upravičena do tistega premoženja, ki bi ga imela, če tožena stranka ne bi sprejela Obvezne razlage (če ne bi bilo protipravnega dejanja, torej do povrnitve stroškov, ki jih je imela, in tudi morebitnega izgubljenega dobička, če bi izkazala, da bi svoja sredstva in delo usmerila v nek drug posel) ali pa tudi do tistega premoženja, ki bi ga imela, če bi Obvezna razlaga veljala in bi na njeni podlagi lahko tožeča stranka dokončala svoj projekt (če torej protipravno ravnanje tožene stranke ne bi bilo protipravno). Ker je ravnanje tožene stranke bilo protipravno (brez protipravnosti pa tožeča stranka ne glede na vse ostalo sploh ne bi imela odškodninskega zahtevka), po mnenju pritožbenega sodišča izgubljeni dobiček, kakršnega zahteva tožeča stranka, ni pravno priznana škoda. Nenazadnje je namen odškodninske odgovornosti vzpostavitev takega premoženjskega stanja, kakršno bilo bilo, če ne bi bilo protipravnega ravnanja tožene stranke, tožeča stranka pa zahteva vzpostavitev premoženjskega stanja, kakšno bi imela ob protipravnem ravnanju tožene stranke.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo - zagovor
V skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oz. če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Ta določba ne pomeni, da bi morala biti kumulativno izpolnjena pogoj obstoja nekih drugih okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor in pogoj neuspešno opravljenega poskusnega dela. Zakon najprej določa splošen pogoj obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, nato pa podaja štiri konkretne primere, ko se že po zakonu šteje, da so take okoliščine podane.
Delavci tožene stranke pred in po prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki niso dosegali minimalnega obsega dela, ki naj bi ga tožena stranka pričakovala. Takšno, očitno nerealno pričakovanje tožene stranke, ne more biti osnova za utemeljeno in zakonito oceno o neuspešnosti dela tožnice v času poskusnega dela. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita.
Pogoj za nastop subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja po petem odstavku 24. člena SZ-1 je, da upnik izpolnitev obveznosti terja najprej od primarnega (glavnega) dolžnika, t. j. najemnika stanovanja, kar je v obravnavanem primeru tudi storil, ko je zoper najemnico vložil izvršilne predloge.
ZUJIK člen 45, 45/1, 45/2, 55. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti člen 11. ZJU člen 57, 57/1.
posebne določbe o delovnih razmerjih in o pravicah iz delovnih razmerij v javnih zavodih na področju kulture - sistemizacija delovnih mest - delovna razmerja - sistemizacija - kulturna dejavnost - kolektivna pogodba
Določba 4. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti (Aneks) določa, da se zaposlene na določenih delovnih mestih v kulturi, razporedi na podlagi drugega odstavka 45. člena ZUJIK in prvega odstavka 57. člena ZJU, ko izpolnijo posebne pogoje za zasedbo teh delovnih mest. Ta določba ne določa diskrecijske pravice delodajalca, da prosto odloča, katerega zaposlenega bo razporedil na delovno mesto priznanega ustvarjalca, ampak določa, da se razporeditev opravi, ko delavec izpolni pogoje, kar ugotovi umetniški vodja zavoda.
Tožnica je svojo vlogo za zasedbo delovnega mesta priznani solistični orkestrski glasbenik prvič podala 3. 10. 2008, zato se zanjo uporabi 1. odstavek VIII. člena Meril in kriterijev za zasedbo delovnih mest priznanih ustvarjalcev, ki določajo, da javni zavod, v katerem se sistemizirajo delovna mesta priznanih ustvarjalcev, najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi teh meril in kriterijev določi postopke in roke za ugotavljanje doseganja posebnih pogojev za zasedbo delovnih mest priznanih ustvarjalcev. Zato bi tožena stranka morala najkasneje do 15. 11. 2008 določiti postopke in roke za ugotavljanje pogojev za zasedbo delovnih mest priznanih ustvarjalcev in nato tožnico razporediti na delovno mesto priznani solistični orkestrski glasbenik takoj, ko je za to delovno mesto izpolnila pogoje, saj je imela tožena stranka to delovno mesto sistemizirano.
ZPIZ-1 v 178. členu določa, da se uživalcu pokojnine, ki ponovno začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan in pridobi lastnost zavarovanca, pokojnina v tem času ne izplačuje. Z odločbo je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ima tožnik iz naslova družbeništva zasebne družbe d.o.o., v kateri je bil poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 3. 2005 dalje lastnost zavarovanca, čeprav je bil uživalec invalidske pokojnine že od leta 1992 dalje. Zato se tožniku za čas sočasne vključenosti v zavarovanje invalidska pokojnina ne izplačuje.
V primeru spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Vendar navedena zakonska določba pride v poštev le pri spornih pogodbenih določbah. Kot take je treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. V kolikor je torej besedilo člena jasno, ne more biti več sporno in ne more biti več predmet razlage (in claris non fit interpretatio).
neizkoriščen letni dopust - odškodnina - izraba letnega dopusta - začasna nezmožnost za delo
Tožnik je bil v letu 2010 do 30. 6. začasno nezmožen za delo, zaradi česar ni mogel izrabiti preostanka letnega dopusta za leto 2010 v trajanju šestih dni. Zato je na toženo stranko naslovil prošnjo za prenos teh dni dopusta v obdobje po 30. 6. 2010, oziroma za plačilo neizrabljenih dni letnega dopusta. Tožena stranka je tožnikov predlog zavrnila. Tožnik ni izpodbijal sklepa tožene stranke, s katerima je bila njegova zahteva za varstvo pravic zavrnjena, zato ni pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje lahko zahtevku tožnika za koriščenje šestih dni letnega dopusta za leto 2010 ugodilo.
Stališče sodišča prve stopnje, da pogoji za priznanje odškodnine za neizrabljen letni dopust niso izpolnjeni, ker tožniku delovno razmerje ni prenehalo, je materialnopravno zmotno. Prvenstveno mora delavec dopust izrabiti, saj ima plačan letni dopust pozitivni učinek na zdravje delavcev. Kadar pa dopusta brez svoje krivde ne more izrabiti v referenčnem obdobju, pa mu delodajalec izrabe ne omogoči niti po izteku referenčnega obdobja, je delavec, ki mu delovno razmerje pri delodajalcu ni prenehalo, ob stališču, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, diskriminiran v primerjavi z delavcem, ki mu je delovno razmerje prenehalo.
ZSV člen 21, 24, 24/1, 24/2, 24/2-3. ZZZPB člen 16.
denarna socialna pomoč - brezposelna oseba - prijava na zavodu
Tožnik v času izdaje upravne odločbe prve stopnje ni bil prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, čeprav bi se po določbi 16. člena ZZZPB lahko štel za brezposelno osebo. To na podlagi 1. odstavka 24. člena ZSV v zvezi s 3. alineo 2. odstavka 24. člena ZSV predstavlja krivdni razlog na strani tožnika, zaradi česar do denarne socialne pomoči ni upravičen.
ZZVZZ člen 87, 87/1. ZVZD člen 5, 5/1, 9, 9/2, 25. ZPP člen 165, 165/2, 358, 358-5.
poškodba pri delu – odgovornost delodajalca – regresni zahtevek – varstvo pri delu – dolžnost nadzora – sprememba prvostopenjske odločbe – pravdni stroški
Zahteva, da bi bilo treba delavcu dati navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu. Končno ni le delodajalec dolžan skrbeti za varnost pri delu, temveč mora tudi delavec opravljati delo s takšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje. Dolžnosti nadzora tudi ni mogoče razumeti na način, da mora biti ta nadzor vseobsežen in zato na gradbišču ves čas prisoten delodajalčev zastopnik. Obseg nadzora je pač odvisen od samega dela in njegove nevarnosti.
URS člen 26. ZGO-1 člen 50. ZZ člen 49. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
pravica do povračila škode – odgovornost države za škodo – odgovornost za obveznosti zavoda – podlage odškodninske odgovornosti – protipravnost – vzročna zveza – projektni pogoji – prekoračitev roka za izdajo soglasja – domneva o izdanem soglasju – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Pri obravnavanju oblastvenega posega je potrebno ugotoviti, katero „vzročno“ ravnanje javnopravne osebe je povzročilo škodo prizadetemu.
Neizdaja projektnih pogojev v zakonskem roku, tožeči stranki ni mogla povzročiti nobene škode, še več, zakonska domneva o izdanem soglasju je bila njej v dobro in ne v škodo. Tudi kasnejši postopek oblasti organov, ki je privedel do zavrnitve soglasja in neizdaje gradbenega dovoljenja, ni bil protipraven. Zato o kakršnemkoli trajanju protipravnega stanja ne moremo govoriti.
Delovna doba tožnika pri toženi stranki in njenih prednikih je skupno znašala 26 dopolnjenih let. Zato mu skladno s 3. alinejo 109. člena ZDR pripada odpravnina v višini 1/3 osnove (njegove povprečne mesečne plače, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) za vsako izpolnjeno leto delovne dobe.
Skladno z določili ZDoh-2 in ZPIZ-2 je tožena stranka dolžna od razlike med bruto zneskom pripadajoče odpravnine in desetkratnikom povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji odvesti za tožnika akontacijo dohodnine in prispevke ter tožniku izplačati tako dobljeni neto znesek.
odpravnina - odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe po 90. členu ZDR in instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu po 90.a členu ZDR ni možno enačiti. V konkretnem primeru je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. V takšnem primeru delodajalec delavcu ni dolžan izplačati odpravnine po 109. členu ZDR le v primeru, če delavec takšno ponudbo sprejme in če se drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. V primeru, ko delavec sklenitev take pogodbe odkloni, je kljub temu upravičen do odpravnine. Zato se tožena stranka s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ni razbremenila obveznosti plačila odpravnine tožniku, čeprav tožnik ponudbe ni sprejel.