male avtorske pravice – javna priobčitev komercialnih fonogramov – dolžnost poročanja – tožba na sklenitev pogodbe o dolžnosti poročanja – civilna kazen – stroški terenskega poročanja
ZASP od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa, terja poročanje o uporabi teh del. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev. Ta kršitev lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, seveda če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer če s kaznivim dejanjem nastane škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem. Zato zapovedi poročanja o uporabi del ni mogoče iztožiti v civilni pravdi.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 37, 37/1, 37/2. ZPIZ-1 člen 194, 194/2.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - tujec - seštevanje dob - tretja država
Tožniku je bila invalidska pokojnina pri nosilcu zavarovanja v BiH na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij priznana že v letu 1998. Toženka je o takšni prevedbi že odločila in tožnikovo zahtevo za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine pravnomočno zavrnila. Zato je na podlagi 2. odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum) še naprej ostala obveznost nosilca zavarovanja v BiH, da tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano in odmerjeno na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. Tožnik na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju in odmeri njegove invalidske pokojnine, pri toženki tudi na podlagi 2. odstavka 194. člena ZPIZ-1 ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev, saj 37. člen Sporazuma izključuje uveljavljanje druge vrste pokojnine.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 30/2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za bivanje
Tožnica (Zoisova štipendistka) je imela sklenjeno nastanitveno pogodbo že z začetkom študijskega leta, torej na dan 1. 10. 2012 na začasnem naslovu, zato je izpolnjevala pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Tožnica je sicer res šele 9. 10. 2012 prijavila začasno prebivališče, vendar ZŠtip Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij in Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izpodbijanih odločb niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno. Navedeno ni izhajalo niti iz javnega poziva za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013.
Po tožbenih trditvah je tožena stranka šele s svojim protipravnim ravnanjem vzpostavila položaj, na katerem tožeča stranka utemeljuje zahtevek iz naslova izgubljenega dobička. Odločilno vprašanje v predmetni zadevi je zato, ali je tožeča stranka upravičena do tistega premoženja, ki bi ga imela, če tožena stranka ne bi sprejela Obvezne razlage (če ne bi bilo protipravnega dejanja, torej do povrnitve stroškov, ki jih je imela, in tudi morebitnega izgubljenega dobička, če bi izkazala, da bi svoja sredstva in delo usmerila v nek drug posel) ali pa tudi do tistega premoženja, ki bi ga imela, če bi Obvezna razlaga veljala in bi na njeni podlagi lahko tožeča stranka dokončala svoj projekt (če torej protipravno ravnanje tožene stranke ne bi bilo protipravno). Ker je ravnanje tožene stranke bilo protipravno (brez protipravnosti pa tožeča stranka ne glede na vse ostalo sploh ne bi imela odškodninskega zahtevka), po mnenju pritožbenega sodišča izgubljeni dobiček, kakršnega zahteva tožeča stranka, ni pravno priznana škoda. Nenazadnje je namen odškodninske odgovornosti vzpostavitev takega premoženjskega stanja, kakršno bilo bilo, če ne bi bilo protipravnega ravnanja tožene stranke, tožeča stranka pa zahteva vzpostavitev premoženjskega stanja, kakšno bi imela ob protipravnem ravnanju tožene stranke.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo - zagovor
V skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oz. če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Ta določba ne pomeni, da bi morala biti kumulativno izpolnjena pogoj obstoja nekih drugih okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor in pogoj neuspešno opravljenega poskusnega dela. Zakon najprej določa splošen pogoj obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, nato pa podaja štiri konkretne primere, ko se že po zakonu šteje, da so take okoliščine podane.
Delavci tožene stranke pred in po prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki niso dosegali minimalnega obsega dela, ki naj bi ga tožena stranka pričakovala. Takšno, očitno nerealno pričakovanje tožene stranke, ne more biti osnova za utemeljeno in zakonito oceno o neuspešnosti dela tožnice v času poskusnega dela. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita.
odškodninska odgovornost delodajalca - krivda - trditveno in dokazno breme - opustitev varnostnih ukrepov - varstvo pri delu - vzročna zveza - krivdna odgovornost delodajalca
Za razsojo vprašanja, ali je podana pravno relevantna vzročna zveza, je potrebno ugotoviti, ali so bili prekršeni (konkretni) predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta norma preprečiti.
87. člena ZZVZZ določa krivdno odgovornost delodajalca za nastalo škodo in ne objektivne odgovornosti.
tožba na izbris znamke - predpostavke - znamka v sliki - znamka v besedi - enakost ali podobnost znamk - enakost ali podobnost blaga ali storitev - verjetnost zmede v javnosti
ZDZdr člen 30, 31, 33, 39, 47, 47/3. ZPP člen 224.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - omejitev pravice pridržane osebe do prisotnosti pri izvajanju dokazov - zaslišanje pridržane osebe - zapisnik - javna listina
Ker gre za nujne postopke (33. člen ZDZdr) so v zakonu določeni izjemno kratki roki za opravo procesnih dejanj sodišča, kar je v korist pridržanih oseb. Smiselna uporaba določb ZNP in ZPP glede rokov za zaslišanje tako ne pride v poštev.
zavrženje pritožbe - rok za vložitev pritožbe - vročanje - pooblaščenec - odvetnik - osebno vročanje odvetniku – zakonska analogija
ZPP ne ureja posebej, kako se pisanja iz 142. člena ZPP vročajo subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP in odvetnikom, kadar vročitev po 133. in 138. členu ZPP ni mogoča. Po oceni Vrhovnega sodišča v procesnem pravu na podlagi zakonske analogije za te subjekte ni mogoče uporabiti strožje ureditve kot velja za fizične osebe. Zato je treba pri vročanju pisanj iz prvega odstavka 142. člena ZPP tudi, ko se ta vročajo subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP in odvetnikom, uporabiti določbe tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena, ki veljajo za fizične osebe. Zato sodba, ki je bila odvetniku vročena tako, da je bila spornega dne puščena v nabiralniku, ni bila pravilno vročena.
ZUJF člen 1, 246. URS člen 2, 3.a, 3.a/3, 14, 66. ZDR člen 88, 89. ZPIZ-1 člen 402, 404, 430.
upokojitev - starostna pokojnina - ženske zavarovanke - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju
Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.
Dodatek za pomoč in postrežbo se prizna, kadar zavarovanec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb, to je, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Tožnik se lahko samostojno giba v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hrani, oblači in slači, se obuva in sezuva ter skrbi za osebno higieno, tudi pri opravljanju drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja, ne potrebuje pomoči. Zato tožnik ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 30/2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za bivanje
Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju izobraževanja. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.
Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013.
zavrženje tožbe - prenehanje delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo - zastaranje
Tožnik je bil na podlagi pogodbe o prenosu dejavnosti maloprodaje in pogodbe o prenosu delavcev prenesen od tožene stranke k stranskemu intervenientu. Ta mu je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je s tožbo pred sodiščem prve stopnje zahteval ugotovitev nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v tem sporu postavljenim zahtevkom v celoti ugodilo. V vmesnem času je prišlo do ponovne spremembe delodajalca, tožnik je bil skupaj z drugimi delavci prenesen nazaj k toženi stranki. V predmetnem sporu je tožnik vložil tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da mu delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo, od tožene stranke zahteva, da ga pozove nazaj na delo, mu za čas, ko mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri stranskem intervenientu, prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v zavarovanja, mu obračuna nadomestilo plače, od njega odvede davke in prispevke ter mu izplača ustrezne neto zneske. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, pomeni po vsebini zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, čeprav ni izrecno tako oblikovan. Uveljavljanje zahtevka na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pa je vezano na določila prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR. Neposredno sodno varstvo v tem primeru ni dopustno.
Vložitev zahteve za odpravo kršitve je vezana na splošni 5-letni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Tožnik ima od tožene stranke v tem roku kadarkoli možnost zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Vendar mora v primeru, da tožena stranka njegovi zahtevi ne sledi, v nadaljnjem roku 30 dni zahtevati sodno varstvo, kot to določa drugi odstavek 204. člena ZDR. Tožnik tožbe ni vložil v 30-dnevnem roku od prejema negativnega odgovora tožene stranke, zato je potrebno njegovo tožbo kot prepozno zavreči.
zastaranje odškodninske terjatve – začetek teka zastaralnega roka – opustitev vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo – smrt prodajalca – tožba na ugotovitev lastninske pravice zoper dediče – pravno priznana škoda
Od leta 1987 do prodajalčeve smrti je imela tožeča stranka premoženjske pravice na kupljenih nepremičninah v razmerju do prodajalca na podlagi kupoprodajne pogodbe (učinek inter partes). S prodajalčevo smrtjo pa je tožeča stranka premoženje izgubila, saj je z dnevom smrti zemljiškoknjižnega lastnika postalo to premoženje del zapuščine.
Če je tožeča stranka menila, da bo z revizijo zoper pravnomočno sodbo uspela, to ne more biti podlaga za sklepanje, da po prejemu pravnomočne sodbe, s katero je bil njen zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah zoper dediče zavrnjen, za škodo še ni zvedela. Že na podlagi pravnomočne sodbe je imela namreč zbrane vse elemente, da določi višino odškodninskega zahtevka; stališča v tožbi, da ji je bila višina škode znana šele z dnem, ko je prejela odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije pa tožeča stranka ni utemeljila z nobenimi relevantnimi dejstvi.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-7. ZDD-1 člen 3, 3/2, 25, 30.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniške - odsotnosti – zloraba bolniškega staleža - kršitev navodil zdravnika - opravljanje pridobitnega dela - detektiv - oblika dela detektivov - pravice in dolžnosti detektiva - pooblastilo za opravljanje detektivske dejavnosti - osebna zaznava
Ključnega pomena je ugotovitev, katere osebe so opravljale kontrolo bolniškega staleža in vročanje pisemskih pošiljk tožeči stranki. Ker sme detektiv pridobivati informacije le na podlagi pisne pogodbe o opravljanju detektivskih storitev za stranko in njenega pisnega pooblastila (25. člen ZDD-1), je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni dopustilo vprašanja tožeče stranke, zastavljenega detektivu, kdo so osebe, ki so dejansko opravljale osebno zaznavo in uporabo tehničnih sredstev tožeče stranke. Tožena stranka je v dokaznem postopku zatrjevala, da je dala pooblastilo za opravo nadzora bolniškega staleža in vročanje pisemskih pošiljk le detektivski agenciji. Zato je bila le-ta pooblaščena za kontrolo bolniškega staleža in vročanje pisemskih pošiljk.
Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotoviti, kdo je namesto pooblaščene detektivske agencije dejansko opravljal osebno zaznavo in uporabo tehničnih sredstev, ali je pooblaščena detektivska agencija uporabljala profesionalne naprave za slikovno snemanje, ki puščajo "vodni odtis" in katerih verodostojnost se da preveriti in presoditi, ali so predloženi dokazi detektivske agencije pridobljeni na zakonit način.
ZPIZ-1 v 178. členu določa, da se uživalcu pokojnine, ki ponovno začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan in pridobi lastnost zavarovanca, pokojnina v tem času ne izplačuje. Z odločbo je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ima tožnik iz naslova družbeništva zasebne družbe d.o.o., v kateri je bil poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 3. 2005 dalje lastnost zavarovanca, čeprav je bil uživalec invalidske pokojnine že od leta 1992 dalje. Zato se tožniku za čas sočasne vključenosti v zavarovanje invalidska pokojnina ne izplačuje.
V konkretnem primeru je sporno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1, ključnega pomena. V zvezi s tem vprašanjem sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 209, 235.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih
Tožena stranka je tožnici (javni uslužbenki, ki je opravljala delo administratorke na policijski upravi), utemeljeno očitala kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je bila seznanjena z delom, ki ga je opravljala potem, ko je nadomestila odsotno delavko, svoje delo je v začetku izpolnjevala vestno, kasneje pa ne več. Tožnica sama je izpovedala, da je bila pri delu raztresena in površna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnica kršila navodila o pravilnem poslovanju ter da je istovrstne kršitve ponavljala v daljšem časovnem obdobju. Zato je bil podan odpovedni razlog iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
starostna pokojnina - nadurno delo - pokojninska osnova
ZPIZ-1 v 407. členu določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Tožniku ni uspelo dokazati obstoja posebnega delovnega pogoja. Zato tožnikovih plač, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa, ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove.
Sodišče prve stopnje bi za potne stroške, ki so tožniku nastali za potovanje od stalnega prebivališča do kraja, kjer je bil opravljen osebni pregled s strani sodnega izvedenca, lahko priznalo največ 2 x 115 km kot najkrajšo pot, ugotovljeno iz podatkov, objavljenih na spletni strani, to je v obe smeri 230 km po ceni 0,118 EUR za vsak kilometer, kar znaša 8 % od cene 95 oktanskega bencina.