izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – izostanek z dela – bolniški stalež – delovna zmožnost
Če delodajalec poda delavcu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ugotovi, da delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ne obvesti, čeprav bi to moral in mogel storiti, in v odpovedi navedene napačen datum, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zgolj iz tega razloga ni nezakonita.
Zgolj zato ker tožniku v spornem obdobju ni bil odobren bolniški stalež, še ni mogoče zaključiti, da je z dela izostal nezakonito. Ugotavljanje vpliva zdravstvenega stanja na delovno zmožnost je strokovno medicinsko vprašanje, glede katerega sodišče v individualnem delovnem sporu ni vezano na (negativno) ugotovitev organov zdravstvenega zavarovanja, ampak samo ugotavlja okoliščine o upravičenosti odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene zmožnosti.
terjatev iz delovnega razmerja – prisilna poravnava
Kljub temu, da so bile terjatve tožnice za plačilo nadomestila plače in regresa za letni dopust za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pravnomočno ugotovljene šele po zaključku prisilne poravnave, se poplačajo pod pogoji iz potrjene prisilne poravnave, ker izvirajo iz časa pred potrjeno prisilno poravnavo.
postopek o prekršku - identiteta med sodbo in obdolžilnim predlogom - nova dejstva in dokazi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Tudi če je obdolženec ravnal po (očitno napačnih) navodilih svojega zagovornika in se zato ni odzival na vabila sodišča prve stopnje, je odgovornost, da ni podal zagovora in da ni mogoče upoštevati dokazov, ki jih v pritožbi predlaga, na njegovi strani. V skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 mora namreč pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel predlagati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tega pa obdolženi ni izkazal.
Tožba s tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov je sklepčna že na podlagi navedbe, da tožena stranka tožniku pred podajo odpovedi ni omogočila zagovora.
Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je stranski intervenient zaradi vinjenosti zapoznelo reagiral z zaviranjem, je napačen materialnopravni zaključek o obstoju sokrivde tožnice. Dejstvo, da bi lahko zaustavil vozilo na razdalji 35,8 m in pred krajem trčenja, če bi z zaviranjem pričel na oddaljenosti 55,5m od mesta trčenja, ko je lahko zagledal tožnico, ki je pričela s prečkanjem in glede na druge ugotovljene okoliščine o kraju škodnega dogodka (mestna ulica, vožnja proti označenemu prehodu za pešce, preglednost), ne predstavlja dejanske podlage za zaključek, da intervenient ravnanja tožnice ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti.
S tem, ko je tožnik na poziv sodišča le pravilno oblikoval zahtevek, kakršen je povsem jasno izhajal že iz tožbe, zahtevku ni spremenil istovetnosti, ni ga povečal niti ni uveljavljal drugega zahtevka poleg obstoječega, tako da ni šlo za spremembo tožbe in privolitev tožene stranke ni bila potrebna.
Meje materialnega procesnega vodstva niso bile prekoračene s tem, ko je sodišče prve stopnje pozvalo tožnika, naj pravilno oblikuje tožbeni zahtevek, ki ni bil ustrezno jezikovno opredeljen.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004496
ZP-1-UPB3 člen 136. ZVCP-1 člen 132, 132/3, 132/13.
postopek o prekršku - odklonitev preizkusa alkoholiziranosti - strokovni pregled - elektronski alkotest - okoliščine, ki izključujejo postopek
Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb in v skladu z določbo 159. čl. ZP-1 po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede očitka, da je obdolženi odklonil strokovni pregled, da bi se ugotovilo, ali vozi pod vplivom alkohola, prekoračilo obdolžilni predlog in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 5. tč. prvega odstavka 155. čl. ZP-1. Iz obdolžilnega predloga predlagateljice postopka PP I. z dne 22. aprila 2009 je namreč razvidno, da je bil zoper obdolženca vložen obdolžilni predlog zaradi odklonitve preizkusa s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Z dokazi kot so npr. zaslišanje priče in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom se dokazujejo navedbe v obdolžilnem predlogu, ne morejo pa ti dokazi nadomestiti (manjkajočih) navedb v obdolžilnem predlogu. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil očitani prekršek s tem, da je odklonil preizkus z elektronskim alkotestom. Tak prekršek je mogoče storiti le z naklepom, da se prepreči, da bi se ugotovilo, da je kršitelj pod vplivom alkohola. Vendar pa je že iz obdolžilnega predloga razvidno, da je obdolženi v prometni nesreči utrpel lahko telesno poškodbo in sicer razpočeno rano na levem delu ustnega kota. Da je bil obdolženi v prometni nesreči poškodovan, je razvidno tudi iz izpovedi kot priče zaslišanega policista A. J.. Le-ta je namreč povedal, da je obdolženca zaradi poškodb ustnic v Zdravstveni dom v I. odpeljalo reševalno vozilo, in še, da je bil obdolžencu odrejen strokovni pregled, ki pa ga je tudi odklonil. Glede na takšno stanje obdolženca je po presoji višjega sodišča obstajal objektiven vzrok zaradi katerega obdolženi ni mogel opraviti preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, v takšnem primeru pa odklanjanja preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ni mogoče razumeti kot odklonitev preizkusa v smislu določbe tretjega odstavka 132. člena ZVCP-1.
Ker je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, je upravičen do odškodnine po 118. členu ZDR. Prisojena odškodnina v znesku treh tožnikovih plač je primerna, saj upošteva vse okoliščine konkretnega primera (višino plače, delovno dobo, starost tožnika).
Odškodnina po 118. čl. ZDR pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pri odmeri odškodnine je zato treba izhajati in upoštevati kriterije v zvezi s škodo delavca, ki se ne vrne k delodajalcu in ki mu nastaja oziroma mu bo nastajala škoda po datumu zaključka delovnega razmerja. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera – tožnikovo starost 43 let, možnost nadaljnje zaposlitve kot policist v roku enega leta in višino plače – je odškodnina v višini 15.000,00 EUR, ki pomeni približno enoletni znesek tožnikove plače, primerna.
ZPP člen 105.a, 105.a/1, 105.a/3, 188, 188/3. ZST-1 člen 5, 5/1, 6, 6/3, 8.
sodna taksa – dokazilo o plačilu – ustavitev postopka
Tožnik ni bil dolžan sodišču predložiti dokazila o plačilu sodne takse, temveč je bila dolžnost sodišča, da preveri, ali je bila sodna taksa ob zapadlosti plačana. Ker tega ni storilo, ampak je štelo, da ob izostanku dokazila sodna taksa za tožbo ni bila plačana ter izdalo sklep o ustavitvi postopka, ni ravnalo zakonito.
Ker je predmet obveznosti določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti, ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi, pritožnik pa niti ne zatrjuje, da bi dogovor vseboval podatke, s katerimi je mogoče določiti predmet obveznosti, niti ne zatrjuje, da bi stranki prepustili nekomu tretjemu, naj določi predmet obveznosti, je pravilen zaključek, da do dogovora med pravdnima strankama o ceni zemljišča ni prišlo.
odškodninska odgovornost – krivdna odgovornost – neustrezno delo
Tožniku se je v posledici dela na deloma neustreznih delih bistveno poslabšalo zdravstveno stanje, za kar je tožena stranka krivdno odškodninsko odgovorna, ker bi morala pravočasno poskrbeti, da se tožnika skladno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije razporedi na ustrezno delo.
VARNOST CESTNEGA PROMETA – PREKRŠKI – PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066515
ZP-1 člen 156, 156-5, 157, 157/3. ZVCP-1 člen 129, 132, 132/1, 132/5. ZUP člen 80, 80/1.
preverjanje psihofizičnega stanja – alkohol – zapisnik – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – nova dejstva in dokazi – kršitev materialnih določb zakona – odločitev o sankcijah
Elektronski alkotest je indikator in ne merilna naprava, zato se z njim ugotovljena koncentracija alkohola v organizmu dokazuje na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom pod pogoji, predpisanimi v določbah 2. in 5. odstavka 132. člena ZVCP-1, torej če se voznik kot preizkušanec strinja z ugotovljenim rezultatom in podpiše zapisnik. Ker je v obravnavanem primeru obdolženec kot preizkušanec zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom podpisal brez pripomb, se je v postopku ugotavljanja svojega psihofizičnega stanja strinjal tako s samim postopkom, kot tudi z dobljenim rezultatom preizkusa, s čimer se je odrekel pravici do preverjanja količine alkohola v njegovem organizmu z merilnikom alkohola v izdihanem zraku, to je z etilometrom, ali pa s strokovnim pregledom. V zagovoru pa je obdolženec prekršek priznal, pri čemer je bilo njegovo priznanje jasno in popolno, zaradi česar so nesprejemljive vse drugačne pritožbene navedbe obdolženca, ki v pritožbi tudi ne pojasni, zakaj novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, kar bi bil dolžan storiti v skladu z določbo 3. odstavka 157. člena ZP-1.
Čeprav je sodišče prve stopnje prekršek pravno opredelilo po d) točki 4. odstavka 130. člena ZVCP-1, je sankcije zanj izreklo na podlagi 5. odstavka 130. člena ZVCP-1. Z izrekom sankcij na podlagi 5. odstavka 130. člena ZVCP-1 je tako prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj je izreklo sankciji, ki za prekršek iz d) točke 4. odstavka 130. člena ZVCP-1 nista predpisani, s tem pa na škodo obdolženca kršilo določbo predpisa, ki določa prekršek, na način iz 5. točke 156. člena ZP-1.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 153, 153/3. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost – nesreča pri delu – krivdna odgovornost – deljena odgovornost – prispevek oškodovanca
Tožnica si je poškodovala levi mezinec pri preseljevanju, ker je pri prenosu zadela ob kup z naloženo posodo, pri čemer ji je z višine na roko padel pokrov, ki ni bil pritrjen na posodo. Za škodo je krivdno odgovorna tožena stranka, ker se delo ni opravljalo na način, da bi bila zagotovljena varnost pri delu. Ob selitvi so zaradi pomanjkanja osebja sodelovali drugi delavci (med drugimi tudi tožnica, ki je bila sicer zaposlena kot vodja delilnice hrane), ki niso bili izobraženi oziroma usposobljeni za selitev, nadzora nad pravilnostjo izvajanja dela pa tudi ni vršila usposobljena oseba. Na podlagi navedenega tožnici ni mogoče očitati, da bi se morala prepričati, ali so pokrovi pritrjeni na posodo, tako da za nastanek poškodbe ni soodgovorna.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0058843
ZD člen 141, 142/1, 142/3.
podjemna pogodba – odgovornost za napake izvršenega posla – odgovornost za zapustnikove dolgove – vrednost podedovanega premoženja
Če višina plačanih dolgov zapustnika že presega vrednost podedovanega premoženja, je potrebno že iz tega razloga tožbeni zahtevek, s katerim se zahteva plačilo obveznosti zapustnika, v celoti zavrniti.
dokazni standard – prepričanje kot dokazni standard
Da je mogoče neko dejstvo vzeti kot podlago sodne odločbe, mora biti dokazano s tako stopnjo, da je izključen vsak razumen dvom; da v resničnost ugotovljenih dejstev ne dvomi noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.
solastninska pravica – teorija o zlorabi pravice – krajevno običajen način – način uporabe – postavitev snegolovov
Postavitev snegolovov je nekaj krajevno običajnega. Zato njihova postavitev na tistem realnem delu solastne stvari, ki ga upravlja toženec, pomeni izvrševanje solastninske pravice v mejah abstraktnega upravičenja in ne predstavlja posega v solastninsko pravico drugega solastnika.
Sodna praksa in večinsko mnenje teorije pritrjuje stališču, da gre med goljufijo in listinskim deliktom za realni stek (razen v primerih, ko je storilec pri ponarejanju listin deloval opustitveno - omisivno). Dejstvo je, da storitev kaznivega dejanja goljufije ni nujno pogojena s kaznivim dejanjem ponarejanja listin, storiti ga je mogoče tudi na drug način. V prid steka obeh dejanj govorijo tudi razlogi kriminalitetne politike, saj je takšno ravnanje storilca za družbo nevarnejše glede na to, da pomeni sočasen napad na dva različna varstvena objekta - premoženje in pravni promet. Poleg tega primerjava obeh zakonskih predpisov pokaže, da gre tudi sicer za povsem različni kaznivi dejanji, pri katerih navideznega steka ni mogoče zagovarjati z nobenim o znanih medsebojnih odnosov zakonskih dejanskih stanov (specialnost, subsidiarnost, konsumpcija in inkluzija).