DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00078942
OZ člen 131, 179, 180. ZD člen 142. ZPP člen 14, 212, 214.
denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - odškodninska odgovornost civilna odgovornost - kazenska odgovornost - domneva nedolžnosti - odgovornost za zapustnikove dolgove - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kazenske krivdne odgovornosti pravnega prednika tožencev, temveč zgolj izpolnitev predpostavk odškodninske predpostavk po določbah OZ, do kršitve domneve nedolžnosti ni moglo priti.
Sodišče prve stopnje je prav tako ustrezno upoštevalo objektivni kriterij pri določanju odškodnin (primerljivost višine odškodnine s podobnimi primeri), saj tožnici odmerjena odškodnina v višini 15.000,00 EUR predstavlja dobrih 10 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kar je na spodnji meji prisojenih odškodnin staršem zaradi duševnih bolečin v primeru smrti njihovih otrok.
Na zastaranje davčnega dolga izvršilno sodišče pazi že po uradni dolžnosti. Če je davčni dolg zastaral, je namreč treba izvršbo ustaviti. Davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino.
Pri ugotavljanju zastaranja davčnih obveznosti je treba upoštevati, da je bilo zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) v Republiki Sloveniji zastaranje delno zadržano.
ZDR-1 člen 87, 87/1, 110, 110/1, 100/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 217, 217/1. ZPP člen 7, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje prikrivanja - dejanski razlog za odpoved - obrazložitev
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek toženke, da je tožnik storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, posledično je zavrnilo trditev toženke, da je podan razlog iz 1. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je materialnopravno zmotno ugotovilo obstoj kršitve, ki tožniku v izredni odpovedi ni bila očitana, ni presojalo, ali je tožnik storil v izredni odpovedi navedeno kršitev in ali je ta kršitev utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, v zvezi s katerim nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do poteka odpovednega roka. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).
URS člen 2, 22, 23. ZObr člen 97f. ZDR-1 člen 156. ZJU člen 140. ZIUZEOP člen 20, 71. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 10, 10/2.
neizkoriščen tedenski počitek - trditveno breme - vojak - COVID-19 - dodatek k plači - odškodnina za premoženjsko škodo
Ni pravilno stališče pritožbe, da je le v primeru vojakov, ki vtožujejo plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka, dokazno breme prevaljeno na delavce kot tožnike, zaradi česar naj bi šlo za kršitev ustavnega načela enakosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi tožnik moral glede na obsežno in enotno sodno prakso, iz katere je razvidno, kaj mora tožnik v teh sporih dokazovati, navesti vsa dejstva, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo o kršitvi pravice do tedenskega počitka in ugotovilo obseg ur, ki jih je moral tožnik opraviti v času, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek. Tožnik tako ni dokazal, da je bil angažiran v času, ko naj bi imel tedenski počitek. Nasprotno, iz navedb toženke in listinske dokumentacije v spisu izhaja, kdaj je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek, kar je tožnik potrdil tudi s podpisom evidence o izrabi počitka, vendar tožnik na te navedbe in dokaze ni odreagiral in ni navedel, kaj konkretno in po čigavem ukazu je delal na dneve, ko toženka zatrjuje izrabo tedenskega počitka.
Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določili 156. člena ZDR-1 in 97.f člena ZObr, ki jih je bila toženka dolžna spoštovati. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS je potrebno upoštevati, da je zahtevek lahko utemeljen le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur na dan (VIII Ips 41/2022 z dne 31. 1. 2023). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, ob pravilni materialnopravni presoji bistveno, kaj je počel na dan, ki je zaveden kot prost, in koliko časa. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi tudi zavzelo stališče, da čeprav se dikcija 97. f člena ZObr, ki ureja pravico do tedenskega počitka, glasi na pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, zgolj okoliščina v celoti nezagotovljenega ali prekinjenega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Tožniku je torej lahko prisojena odškodnina za premoženjsko škodo le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno kar za osem ur vsak dan. Vrhovno sodišče RS je podobno stališče sprejelo tudi v zadevah, v katerih so tožniki uveljavljali plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka.
ZDR-1 člen 7, 7/1, 7/4, 13, 13/1, 14, 83, 83/5. OZ člen 45. ZPP člen 8, 353.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - grožnja - trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - odškodninska odgovornost delodajalca
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da toženka v zvezi s tožničino prijavo trpinčenja ni sprožila nobenega postopka. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, da je toženka oziroma zanjo G. G. pričel obravnavati tožničino prijavo in tako pridobil pojasnila A. A. in ostalih sodelavcev, razen tožnice, ki je bila z dela odsotna, nato pa je podala odpoved. Četudi toženka postopka nato ni zaključila, pa to ne vpliva na odločitev v tej zadevi, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tožničinem primeru ni šlo za trpinčenje na delovnem mestu oziroma za drugo protipravno ravnanje tožničinega sodelavca dne 7. 7. 2023. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženki ni naložilo, da predloži notranje akte, ki urejajo obravnavo prijav trpinčenja, saj to, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, za odločitev v zadevi ni bilo relevantno.
Tudi če je tožnica opisano grajanje napake doživela kot stisko, ki je negativno vplivala na njeno zdravstveno stanje, kar poudarja v pritožbi, toženka ni odškodninsko odgovorna, saj ni podano njeno protipravno ravnanje oziroma protipravno ravnanje njenega zaposlenega. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca psihologa ali psihiatra, ki bi ocenil stopnjo in trajanje tožničinih duševnih bolečin, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju.
zavarovanje nedenarne terjatve - ureditev meje - regulacijska začasna odredba - pogoji - trditveno in dokazno breme
Sodišče prve stopnje je predlog nasprotnih udeležencev zavrnilo, ker je zaključilo, da nista zmogla potrebnega trditvenega in dokaznega bremena o nastanku težko nadomestljive škode, s čimer nista izkazala pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je potrebnosti predlagane začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode in katerega izkazanost je nujen (zakonski) pogoj za izdajo začasne odredbe.
Takšna presoja trditev je prepričljiva in pravilna.
stroški nepravdnega postopka - stroški v postopkih za varstvo koristi otroka - odločanje o stroških po prostem preudarku - brezplačna pravna pomoč
Glede na okoliščine konkretnega primera je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ne zgolj iz razloga, ker predlagatelj s predlogom ni uspel, marveč ob upoštevanju še drugih okoliščin, in sicer: predlagatelj v predlogu ni navedel bistveno drugačnih dejstev, ki bi utemeljevale obstoj spremenjenih okoliščin, ki so zakonska podlaga za spremembo odločitve o varstvu in vzgoji otrok, še posebej v luči odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za odločitev o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki v postopku v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2022, ki je bil izdan manj kot leto pred vložitvijo predloga v tem postopku, in ob upoštevanju negativnih ravnanj predlagatelja, kot jih ugotovila izvedenka v prejšnjem postopku, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu delno povzelo. Ob vrednotenju vseh teh okoliščin ni nobenega dvoma, da je bil predlog nepotreben, zato je odločitev sodišča prve stopnje (tudi) glede odločitve o stroških postopka pravilna.
predhodna odredba - dobiček - računovodski izkazi - likvidnostno stanje - objektivno premoženjsko stanje dolžnika
Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo poslovanje dolžnika, predvsem njegovo likvidnostno stanje in ugotovilo, da ni izkazal stabilnih finančnih prilivov v prihodnosti ter kako bi na njegovo likvidnost vplivala morebitna odsotnost subvencij. Dolžnik niti ni zatrjeval, da bi bile subvencije njegov stalni finančni vir, na katerega lahko z gotovostjo računa tudi v prihodnosti, ko bi eventualno postala pravnomočna podlaga predhodne odredbe.
Upoštevaje nesporno stanje in saldo po odštetju subvencij 124.632,68 EUR na TRR dolžnika pri A. d.d., na ostalih dveh računih pri B. d.d. in C. d.d., upoštevaje nesporno mesečno kreditno obveznost, je več razlogov, da dolžnik v prihodnosti, ko bi eventuelno postala pravnomočna podlaga predhodne odredbe, ne bi bil sposoben poravnati še nepravnomočno prisojenega zneska skoraj 700.000,00 EUR.
Kadar sodišče zavzame stališče, da je določeno pravno odločilno dejstvo mogoče dokazovati samo z določeno vrsto dokazil, krši pravico stranke do sodelovanja pri dokazovanju, s tem pa stori bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena. Kot izhaja iz podatkov priloženega kazenskega spisa oškodovanec namreč v nobeni fazi postopka ni bil poučen o tem, da je dolžan sodišču sporočiti spremembo prebivališča. Glede na to, da iz podatkov iskanja v CRP (list. št. 140) dejansko izhaja, da oškodovanec ne živi več na naslovu, na katerega mu je sodišče vročalo sodna pisanja, in tudi ni vedel, da je dolžan sodišču sporočiti spremembo prebivališča, je pritožbeno sodišče pritožbi oškodovanca ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč ni mogoče soglašati z zaključkom prvostopnega sodišča, da je oškodovanec nastale stroške povzročil po svoji krivdi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
škodni dogodek - prometna nesreča - splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb - traktor - vmesna sodba - dokazna ocena - prekoračitev trditvene podlage - nestrinjanje z dokazno oceno - izpodbijanje dejanskega stanja - zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus - nezgoda pri uporabi traktorja
Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval, da je v tem dogodku utrpel škodo (zasuk kolena) in da je podana vzročna zveza med tožnikovim ravnanjem, ko je poskušal sestopiti s premikajočega se traktorja, ki je imel obe pnevmatiki v skrajni legi, in poškodbo tožnikovega desnega kolena zaradi rotacije, ko sta mu pnevmatiki zgrabili desno nogo (stopalo) na stopalki. Toženka zgolj s splošnim in nekonkretiziranim pritožbenim očitkom, da tožnik ni dokazal nastanka vzročne zveze, pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o podani vzročni zvezi ne more izpodbiti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, je torej pravilna.
določitev sodnih penalov - rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti - paricijski rok - pravilna izpolnitev obveznosti
Čeprav o upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti naloži plačilo sodnih penalov, odloči izvršilno sodišče, postopek naložitve plačila sodnih penalov po svoji naravi ni izvršilni postopek, ampak tako imenovani adhezijski postopek, v katerem upnik šele pridobi izvršilni naslov za izterjavo sodnih penalov, to je pravnomočen sklep o določitvi sodnih penalov, ki se nato izterjujejo kot denarna terjatev. S sklepom o določitvi sodnih penalov tako sodišče določi povsem novo obveznost dolžnika, pri čemer je skladno z drugim odstavkom 212. člena ZIZ predpostavka za njegovo izvršljivost pravnomočnost. Po 313. členu ZPP pa v primeru vložitve pritožbe začne teči paricijski rok prvi dan po vročitvi odločbe, s katero je sodišče druge stopnje odločilo o pravnem sredstvu.
Dolžniku je bilo naloženo upnici oziroma njenemu zakonitemu zastopniku omogočiti vstop, torej dati možnost vstopa, kar pomeni, da na dan in uro, ko bi upnica želela preveriti stanje nepremičnine, zagotovi, da so prostori odklenjeni. Dolžnik bi tako naloženo obveznost kršil le, če se na poziv upnice ne bi odzval oziroma ji ogleda nepremičnine ne bi omogočil. Šele v tem primeru bi bila upnica upravičena do naloženih sodnih penalov.
stroški zdravljenja v tujini - pritožba na ESČP - prekinitev postopka
Iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 30/2020 izhaja, da se po določbi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ zavarovani osebi lahko povrnejo le tisti stroški zdravljenja v tujini, ki so ji nastali. Presodilo je, da tožniku ti stroški niso nastali, ker so bili kriti iz donatorskih sredstev in mu jih je toženec izplačal pomotoma, zato jih je upravičen zahtevati nazaj.
Pritožbeno sodišče ne more poseči v presojo Vrhovnega sodišča RS in je na odločitev, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja v tujini, vezano. Podlaga zaradi katere so bila sredstva za zdravljenje v tujini tožniku izplačana, je s stališčem Vrhovnega sodišča RS, odpadla. Relevantno je lahko le še vprašanje, ali je matematični izračun, ki ga je v zvezi z vračilom sredstev napravil toženec, pravilen. Sodišče prve stopnje je izračun višine dolga tožnika, ki je skladen z izračunom toženca v izpodbijanih odločbah, ustrezno pojasnilo. Znesek dolga v višini 14.371,13 EUR je obrazložen in preverljiv.
Kljub vloženi pritožbi na ESČP v zvezi s sodbo VIII Ips 30/2020, ni podlage za prekinitev postopka po ZPP, zato tožniku ni kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).
ZDOdv člen 36. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 42. ZPP člen 19.
odmera odvetniških stroškov - stroški predhodnega postopka - predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora - postopek sklepanja sporazuma s skladom kmetijskih zemljišč in gozdov rs - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS - analogna uporaba pravil - po krivdi ali naključju nastali stroški postopka - vrednost spornega predmeta - sprememba vrednosti predmeta postopka - soglasje strank - osnova za odmero stroškov
36. člen ZDOdv določa: "Vsaka stranka nosi svoje stroške predhodnega postopka ter stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo." Toženka utemeljeno navaja, da po analogni uporabi tega člena, ni odločilna okoliščina, da je tožnica predlagala mirno rešitev spora pri Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, s tem, da predhodnega postopka pri Državnem odvetništvu ni predlagala. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno priznalo tožnici stroške predpravdnega postopka, s tem, da v konkretnem primeru toženka ni eden izmed subjektov iz 42. tarifne številke Odvetniške tarife.
Res je sodišče prve stopnje šele 4.5.2023 izdalo sklep po določbi prvega odstavka 202.e člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), s katerim je odločilo, da se prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, vendar ta sklep ne vpliva na tek preizkusne dobe in se na njegovi podlagi preizkusna doba ni mogla podaljšati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078817
KZ-1 člen 284, 284/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 387.
kaznivo dejanje krive izpovedbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev pravice do obrambe - nedovoljen dokaz - poseg v pravico do zasebnosti - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis)
Pritožbeno sodišče opozarja, da je izvedba posameznega dokaza resda v dometu razpravljajočega sodnika, ki pa mora vendarle biti izveden na način, da ga (tudi) obramba lahko preizkusi, kar pa v danem primeru glede na spisovne podatke, ko je bilo procesnim udeležencem omogočeno zgolj poslušanje telefonskega pogovora priče A. A. z obdolženim B. B., ki je v vzročni zvezi z inkriminirano vsebino, ni razvidno. Pritožbeno sodišče predvsem pogreša razumne in prepričljive razloge za odklonilno prvostopenjsko procesno odločitev do večkrat podanega predloga zagovornika obdolženega C. C. po prepisu zvočnega posnetka, ki bremeni obdolžena procesna udeleženca. Ugotovljeno predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa je takšne narave, da je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.
izvršitev odločbe o stikih - zavračanje stikov - želje otroka
Dolžnost starša, pri katerem je otrok, je da se otroka pripravi na stike. Pri izvrševanju odločbe o stikih ni mogoče slediti vsakokratnim željam otrok, saj je končni cilj določitve stikov zdrav in vsestranski razvoj otrokove osebnosti in ta cilj pretehta nad morebitnim trenutnim zadovoljstvom otroka z izvajanjem stikov v drugačnem obsegu oziroma ob upoštevanju njegovih želja.
ZPP člen 18, 274, 275, 288, 365, 365-2. ZUJIPK člen 45. KPJS člen 39, 39/1, 39/1-11, 39/2. ZJU člen 5, 24. ZDR-1 člen 200, 200/4.
dodatek za delo v rizičnih razmerah - zavrženje tožbe - čista denarna terjatev - predhodno varstvo pravic pri delodajalcu - dodatek za nevarnost in posebne obremenitve
Tožnik s prikazovanjem uveljavljane terjatve kot čiste denarne terjatve ne more uspeti. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo z dne 27. 5. 2022 zahteval plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, ki ta dodatek kot obliko dodatka za nevarnost in posebne obremenitve predvideva za delo v rizičnih razmerah: območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (drugi odstavek 39. člena KPJS). Glede na tako dikcijo KPJS je nepravilno pritožbeno stališče, da naj bi bil dodatek za delo v rizičnih razmerah v tej kolektivni pogodbi že povsem jasno in enoznačno določen tako glede njegove višine (65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca) kakor tudi glede obdobja, za katero javnemu uslužbencu dodatek pripada (za ves čas, saj naj bi, tako pritožba, delo v rizičnih razmerah epidemije opravljal ves čas vtoževanega obdobja, ko je bila razglašena epidemija).
ZDR-1 člen 144, 146, 148. ZZDej člen 52. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZPP člen 243, 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodbo X Pd 248/2019 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2 Splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, z 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52. členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu, torej toženi stranki v tem sporu naloži, naj v roku od 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V izpodbijani sodbi je zato sodišče prve stopnje pravilno Organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa nefiksna referenčna obdobja. Sodišče je pravilno obrazložilo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v Organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080004
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č. KPJS člen 46. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive 2003/88/ES je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je pripadnik SV upravičen do plačila, ki mu pripada za delovni čas, posledično je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnice ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače.