Pravdno sodišče lahko o obstoju kaznivega dejanja (kar bi bil pogoj za uporabo 353. člena OZ) kot o predhodnem vprašanju odloča le izjemoma (smrt ali nedosegljivost obdolženca, druge ovire za izvedbo kazenskega postopka). Tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za tak izjemni primer. Sodišče prve stopnje se zato z vprašanjem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, niti ni smelo ukvarjati. Tudi sicer pa opis dejanja, kakršnega je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi, po sodni praksi ne zadošča za konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ker pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne terjajo odgovora sodišča, očitana kršitev postopka, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, ni podana. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v nobenem primeru ni podana vzročna zveza med zatrjevano preslepitvijo (obljubo plačila 3 leta po začetku veljavnosti pogodbe) in nastalo škodo in v tem smislu ne gre za predhodno vprašanje v tej zadevi. Škoda (kakršno tožeča stranka zatrjuje) je namreč nastala zaradi neizpolnitve pogodbe in ne zaradi neizpolnjene naknadne obljube plačila. Navedbe tožeče stranke o obstoju kaznivega dejanja zato za potek zastaranja vtoževane terjatve tudi sicer niso relevantne.
Da usoda strankinega predloga za taksno oprostitev ne bi bila odvisna od prostovoljne pripravljenosti družinskega člana za sodelovanje v postopku odločanja o predlogu, je bilo z ZST-1D določeno, da soglasje polnoletnih družinskih članov in njihovi podpisi niso več obvezna sestavina predloga. To pomeni, da kadar predlog ne vsebuje teh sestavin, sodišče ne ravna po pravilih o nepopolnih vlogah, ampak o predlogu odloči (torej pridobi podatke po uradni dolžnosti).
V drugem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 so določene obvezne in neobvezne sestavine predloga za taksno oprostitev. Le v primeru, da predlog ne vsebuje neobveznih sestavin (to so: podatki o dohodkih in premoženju iz tretjega in četrtega odstavka 12.a člena ZST-1 o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena ZST-1, soglasja in izjave ter podpisi družinskih članov - glej 4. do 7. alinejo drugega odstavka 12. člena ZST-1), sodišče stranke ne poziva k dopolnitvi predloga, temveč o njem vsebinsko odloči.
Pritožbeno sodišče v zvezi s tem uvodoma pojasnjuje, da pogoji iz 39. člena ZDZdr od sodišča zahtevajo ugotavljanje dejstev, ki pretežno spadajo v sfero duševnega stanja zadržane osebe. Gre za dejstva o obstoju duševne motnje pri zadržni osebi, o njeni sposobnosti presoje realnosti, o njeni sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, o ogrožanju sebe ali drugih, o možnih oblikah zdravljenja za odvrnitev ugotovljenega ogrožanja in o potrebni dolžini zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Za njihovo ugotovitev je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato jih je sodišče prve stopnje skladno s postopkovnimi pravilih iz ZDZdr pravilno ugotavljalo s pomočjo izvedenca.
Po presoji pritožbenega sodišča jezikovna razlaga spornega določila objektivno gledano dopušča dve možni razlagi. Sodišče prve stopnje je zato skladno z drugim odstavkom 82. člena OZ pravilno ugotavljalo okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče razbrati skupni namen pogodbenih strank. Za iskanje skupnega namena pogodbenih strank so pomembna druga pogodbena določila, potek pogajanj in interesov za sklenitev pogodbe, ki sta jih stranki razkrili tekom pogajanja, način, na katerega sta pogodbeni stranki, dokler ni prišlo do spora, izpolnjevali medsebojne obveznosti oziroma uresničevali medsebojne pravice na podlagi pogodbe, in (v primeru gospodarskih pogodb) praksa, vzpostavljena med strankama.
Zastaranje hipoteke bi bilo pretrgano le v primeru, da bi upnik svojo pravico do poplačila iz zastavljene nepremičnine sodno uveljavljal. Ne more pa pretrgati zastaranja že sodno uveljavljanje zavarovane terjatve, saj to vpliva le na zastaranje terjatve, ne pa tudi hipoteke kot stvarne pravice.