Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da se ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari. Hkrati že zakonska določba 445. člena ZKP, ob upoštevanju besedila 429. člena ZKP, ki za vprašanja, ki niso izrecno urejena, napotuje na določbe rednega kazenskega postopka, ne omogoča smiselne uporabe 378. člena ZKP. V skrajšanem postopku tako predsednik senata ali senat, v nasprotju z rednim postopkom, nista zavezana vabiti strank na sejo, če ocenita, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi stvari.
V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka ali iz druge točke drugega odstavka 39. člena tega zakona samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan.
Odločitev temelji na ugotovitvi, da soglasja med staršema o tem, v katero osnovno šolo naj se njuna hči vpiše, ni. Otrok je zaradi tega ogrožen in je soglasje starša treba nadomestiti. Ker pa so podane okoliščine, ki podpirajo vpis otroka v osnovno šolo, za katero se zavzema mati, je treba nadomestiti soglasje očeta.
S tem, ko pa obdolženec v fazi preiskave ni bil navzoč pri zaslišanju prič, zaradi česar jim ni mogel zastavljati vprašanj, pa ni mogoče šteti za izkazano, da bi s tem bil utemeljen sum omajan do te mere, da osnovni pogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora ne bi bil podan.
Za zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti tudi ni potrebno, da bi sodišče v obrazložitvi določno opredelilo, v odnosu do koga naj bi obstajala ponovitvena nevarnost, kot neutemeljeno pričakuje zagovornik obdolženega B. B., zlasti ko gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za zelo širok krog potencialnih posrednih oškodovancev.
Predmetna namestitev je brez dvoma ukrep, s katerim se občutno poseže v osebno, telesno in duševno integriteto nameščene osebe. Zaradi zdravstvenih in terapevtskih ciljev, ki se s tem ukrepom uresničujejo, je ta ukrep potreben in dopusten, če so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr.
V postopku se je na podlagi izvedenskih mnenj zanesljivo ugotovilo, da ima nasprotni udeleženec hudo in resno duševno bolezen paranoidno shizofrenijo. Oba izvedenca sta si v tem enotna. Zanikanje ugotovljene bolezni pa je tudi ena od posledic te bolezni. Potek bolezni pri nasprotnem udeležencu ni ugoden in ima značilne znake. Bolezen je nasprotnemu udeležencu povzročila hud kognitivni upad, ki mu je v domačem okolju onemogočal osnovno skrb zase in za svoje bivanjsko okolje. Paranoidna shizofrenija povzroča motnje v delovanju možganov. Zanjo so značilne motnje mišljenja, zaznavanja, vedenja, čustvovanja.
Nasprotni udeleženec svojega zdravja in življenja ne ogroža le v visoko strukturiranem okolju, kjer se trenutno tudi nahaja.
Institut skrbništva ne zadošča za ustrezno oskrbo nasprotnega udeleženca.